Izkušnje iz zdravniške prakse, kjer se je vrsto let posvečala težavam otrok, je prenesla na področje razvijanja in spodbujanja prostovoljstva pri nas in po svetu.
Dr. Anica Mikuš Kos je kot specialistka pediatrije in psihiatrije delala na Pediatrični kliniki, tam je uvedla oddelek za otroško psihiatrijo. Nato je na inštitutu za filozofijo in sociologijo opravljala raziskave o zdravstvu ter vodila akcijske projekte za uvajanje prostovoljstva. Pozneje je postala direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, največje duševnozdravstvene ustanove za otroke pri nas. Tam je delala šestnajst let in veliko sodelovala prav s prostovoljci. Njena upokojitev je sovpadla z vojno na Balkanu.
»Takrat sem se začela ukvarjati z otroki, ki jih je prizadelo vojno dogajanje. Razloga sta bila predvsem dva. Tudi sama sem kot otrok neposredno doživela drugo svetovno vojno. Drugi razlog je bil moj občutek, da sem kot strokovnjakinja dolžna pomagati begunskim otrokom, ki so se zatekli k nam. Delovala sem v okviru Slovenske filantropije, ki smo jo ustanovili skupaj s pokojnim Živkom Pregljem in Janezom Hacinom.«
Ko je na področju razvijanja in spodbujanja prostovoljstva otrok in mladih že dlje delala v Sloveniji, je izkušnje pod okriljem Slovenske filantropije začela prenašati v druge regije na Balkanu, na severni Kavkaz in druga krizna območja, kjer so njeni nasveti, povezani s prakso, bili dobrodošli.
Vlaganje v otroke se najbolj obrestuje
»Vedno sem si želela delati z otroki. Tudi specializacijo sem najprej naredila iz pediatrije, nato še iz psihiatrije. Pozneje sem kombinirala klinično psihiatrično delo s širšim aktiviranjem virov pomoči za otroke v stiski v njihovem življenjskem okolju. To je pomenilo izobraževanje učiteljev, zdravstvenih delavcev, prostovoljcev o duševnem zdravju, motiviranje, da se angažirajo, in ustvarjanje organizacijskih okvirjev, ki bi omogočali njihovo delo.« Otroci so skupina, ki največ vrne, če vanjo vlagate, trdi Mikuš Kosova. Po eni strani so najbolj ranljivi, po drugi pa je mogoče z razumevanjem, sočutjem, vzpodbudo, pomočjo pri učenju, spodbujanjem k raznim dejavnostim, ustvarjanjem ugodnih življenjskih okoliščin pomagati veliko otrokom, ki so doživeli hude stvari. Teh sicer ne bodo pozabili, a vse prej našteto jim bo pomagalo, da bodo okrevali, zaživeli normalno, se normalno razvijali. Otroci so prihodnost. Najprej pa je treba pomagati tistim, ki so jih prizadele vojne, travme ali kakršnekoli druge izgube.
Od Afganistana do Iraka
Dr. Anica Mikuš Kos je predavala tudi v Iraku in na drugih kriznih žariščih, nazadnje v Afganistanu. »V Afganistanu sem delala v mednarodnem projektu pomoči družinam (projekt organizacije International Relief and Develoment), ki so doživele travme kot nedolžne žrtve vojne. Namen psihosocialnega programa je usposabljanje ljudi, ki so pomembni v skupnosti, kot so mula oziroma svečenik ter poglavarji vaških skupnosti. Slušatelji so bili iz oddaljenih provinc. Pridobljeno znanje in izkušnje bodo prenesli v svoje okolje. Hitro smo našli stik, saj je pomoč sočloveku tudi osnova islamske vere.« V Amanu je tudi vodila seminarje za šolske in zdravstvene delavce iz Iraka, in sicer o tem, kako lahko v svoje vsakdanje delo vključijo zaščito duševnega zdravja. To ni bilo preprosto pri kakih sto pacientih na dan, ki jih je tedaj v enem dnevu videl zdravnik. Program je bil v največji meri namenjen usposabljanju učiteljev, da bi lahko pomagali otrokom po vojnih travmah in teroristični dejanjih.
Njena velika prednost je, da je iz Slovenije. »V državah nekdanje Jugoslavije je bil pomemben tudi politični položaj Slovenije, na Balkanu in v Rusiji so bili pomembni skupna socialistična preteklost in tranzicijski procesi, v Rusiji pa tudi dejstvo, da sva s kolegico govorili rusko. Pri mojem delu so jezik, govor, besede skorajda edino orodje. Mislim, da so me dobro sprejemali tudi zato, ker nisem prihajala z držo strokovne vsevednosti, ker sem spoštovala njihovo modrost, znanje in izkušnje, ker sem se zavedala svojih omejitev in omejitev svoje stroke. Če ljudje zaznajo, da želiš biti pomembnejši od njih, to vzbudi odklanjanje.«
Pomagala je tudi v Severni Osetiji po tragediji v osnovni šoli v Beslanu, kjer je v terorističnem napadu na prvi šolski dan septembra 2004 umrlo 334 oseb, med njimi 186 otrok – Slovenija se je odzvala s financiranjem psihosocialnega programa za učitelje.
