Rekla mi je, da o zdajšnjem času ne more govoriti, ker je še prehudo in prezgodaj. Zato sva šli v preteklost, v čase, ko sta se spoznala. Poročena sta bila 51 let. A čeprav sta bila oba rojena v znamenju leva, nista nikoli rjovela drug na drugega.
Kako sta se spoznala z Lojzetom?
Spoznala sva se tako, da sva bila z Lojzetovo sestro sodelavki, pa tudi živeli sva druga poleg druge, bili sva sosedi. In sestra me je povabila na Dolenjsko, k njim domov. Prej sploh še nisem bila na Dolenjskem. Lojze je imel takrat Ansambel bratov Slak. Zvečer nisva imeli kam iti, pa naju je povabil na veselico – sestri je naročil, naj me pripelje. In potem smo šli skupaj v Ljubljano … in tako … V bistvu sem jaz k njim prišla! (smeh) To je danes moderno, takrat ni bilo!
Vam je bil muzikant Lojze všeč?
Seveda. Takrat so imeli ravno vaje z ansamblom, pa sem jih poslušala in si rekla, da je ta glasba čisto drugačna kot Avsenikova. Ampak takrat mu tega nisem rekla – šele čez mnogo let sem mu povedala, kako sem začutila njihovo muziko. Bila je bolj mehka, bolj domača, Avsenikovi imajo bolj alpsko. In mi je bila takoj všeč, bila mi je bliže. Ker smo doma veliko peli – doma sem iz Slivnice pri Celju.
Kako pa gresta skupaj Štajerka in Dolenjec?
Kaže, da je kar šlo! (smeh) Pa še dva leva sva bila.
Pa sta rjovela kdaj drug na drugega?
Tega pa pri nas ni bilo. Jaz sem bolj mirna in tiha, pa tudi on je bil take narave. Nikoli se nisva prepirala.
Kako ste prenašali njegova glasbena gostovanja – veliko je bil na poti, odsoten, v tujini, vi ste imeli doma otroke, hodili ste v službo … Najbrž ni bilo lahko.
Oba sva hodila v službo, tudi Lojze je bil zaposlen kot trgovski potnik, oba sva imela polno delovno dobo.
Se ni dovolj zaslužilo z glasbo, da je moral še delati?
Ni šlo za to, on je imel v skupini osem ljudi, to je osem družin – ni si upal prevzeti te odgovornosti. Če bi šel on na »svobodo«, bi šli tudi vsi drugi. Avsenik je šel, oni pa ne.
Kaj sta počela skupaj – kadar je bil doma?
Počeli smo vse mogoče. Kadar je delal, je delal, včasih pa si je vzel tudi kakšen prost dan. In takrat smo šli kam drugam kot na Trško goro – tam imamo zidanico. Ampak tudi tam smo delali. Delali smo nonstop. Če so prišli prijatelji, smo malo počivali in se zabavali, takrat je delo počakalo. Pa tudi ljudje so mu radi pomagali – samo da se je pokazal, so že šli za njim. A v zidanici je vseeno kup dela, pa skuhati je bilo treba za vse …
