A ni storila le tega: ko se je zavedela grozečih oblakov nad podjetjem, v katerem dela štirideset let, trideset kot novinarka, zadnjih deset let pa kot odgovorna urednica, je najprej poskrbela za svoje ljudi in zaposlila honorarne sodelavce (»Morala sem poskrbeti za njihovo varnost!«). Še mnogo pred tem je izborila obvezen in dodaten štirinajstdnevni zimski dopust za novinarje (»Obvezen zato, ker izčrpani ljudje ne morejo delati!«), suvereno in svobodno avtorsko pisanje člankov ter spodobno plačilo. Klobuk dol pred Marijo Volčjak!
Glede na pogumne odločitve je očitno, da ste se kalili in prekalili skozi osebno življenje.
Hude stvari ti pustijo posledice, zato si trši in laže si pogumen. Morda je meni pogum tudi malo prirojen, a preizkušnje ti dajo občutek za življenje. Moj brat, ki sem ga imela zelo rada, je zbolel, imel je multiplo sklerozo, vrsto let sem skrbela zanj in tudi za mamo, ki je imela Alzheimerjevo bolezen; no, oče moje hčerke je umrl, še preden je dopolnila eno leto. Če danes pogledam nazaj, se sprašujem, kako sem zmogla, a sem: treba je narediti vse, kar je v tvojih močeh. Stvari se na neki način povrnejo, imaš mirno vest, če poskrbiš za svoje ljudi. Težko je bilo, sploh ker sem novinarka, a bila sem organizirana, pri mami mi je pomagala neka gospa, res pa je, da sem zaslužila toliko, da sem si to lahko privoščila. Lahko sem plačevala tudi oskrbo v domu za mamo in brata. Sem se spraševala, zakaj se take reči zgodijo, in prišla do odgovora, da dobiš toliko bremen, kolikor jih lahko nosiš. In enako je tudi v poklicu.
No, v današnjih časih novinarji delajo le za skromno preživetje.
Kakor kje, a generalno je res, da so bile nekoč plače boljše. Zdaj je manj oglasov: slovenski trg je majhen, problem slovenskih medijev je, da se je oglasni trg podrl. Pa ne govorim o novinarskem podpiranju oglasov, to mora biti strogo ločeno, ker bi sicer zavajali bralce, ki so nam zvesti, nas poznajo in nam zaupajo – oni bi prvi reagirali!
Gorenjski glas izhaja že šestinšestdeset let, vi ste na njegovem čelu deseto leto. Grozilo mu je izčrpavanje, kako vam je pa uspelo, da ste ga s sodelavci kupili?
Poleti 2001 sem postala odgovorna urednica, decembra so se začele dogajati čudne stvari, NFD nas je začela prodajati – vedela sem, da moramo nekaj narediti, prosili so me, da prevzamem še vodenje podjetja. No, Gorenjska banka je takrat vstopila kot večinski lastnik, deset let smo imeli idealnega lastnika, niso se vtikali v pisanje. Zdaj pa banke prodajajo in to je doletelo tudi nas … Saj res nismo v strateškem interesu neke banke.
