Tako žirijo kot gledalce v dvorani in pred TV-zasloni je osupnil z Boccelijevo skladbo Time to say goodbay, zapeto s contra tenorjem, glasom, s katerim se jih na svetu ponaša malo. Gre namreč za izjemen ženski glas, ki ga le redko pojejo moški. S takim talentom se rodi le en moški na dva milijona.
Z Žigo se na lep in končno topel pomladanski dan dobimo tam, kjer je najraje, v njegovi rodni Idriji, kjer ga ljudje podpirajo pri vsakem koraku. Zanj navijajo družinski člani, prijatelji, sošolci, sokrajani. Čeprav se mu s pesmijo Cvet z juga prvič ni uspelo prebiti v polfinale šova Slovenija ima talent, je v lokalnem okolju postal prava zvezda. Lanskega novembra je v športni dvorani idrijske gimnazije Jurija Vege organiziral odmeven in zelo dobro obiskan samostojni koncert.
Pokončno prenaša poraze
»Nisem samovšečen in znam prenašati neuspehe, a priznam, da sem bil zaradi neuspeha na prejšnjih Talentih nekaj dni malo slabe volje in tudi žalosten. Vedel sem, da imam potencial, s katerim bom lahko z veliko trdega dela napredoval. Tako prej kot sedaj zaupam vase in v svoje sposobnosti, potem pa se bo v življenju odvilo, kot se pač bo. Vse se zgodi z namenom,« je prepričan simpatični Žiga, ki kar prekipeva od energije. Čeprav z mediji še ni imel prav veliko opraviti, se dobro znajde. Odgovarja zelo suvereno, vedno ima na zalogi primeren odgovor, težko ga je spraviti v zadrego. Človek le stežka verjame, da je star šele sedemnajst let in da se je šele nedavno iz otroka prelevil v mladeniča.
Kot otrok je oponašal sireno
»Že od mladih nog sem rad prepeval in ljudje so govorili, da sem pravi talent. Pa saj veste, kako je to, vsi so navdušeni, kadar kakšen otrok zapoje. V pevskem zboru sem začel peti že v mali šoli, s sedmimi leti sem se solo predstavil na srečanju pevskih zborov, potem pa se dolgo ni zgodilo nič, vse dokler nisem v osmem razredu nastopil s solo skladbo na dobrodelnem koncertu Comenius, katerega podpornica je bila tedanja prva dama Barbara Miklič Türk. Tam me je opazila učiteljica solo petja Tonja Lapanja Brenčič, ki poučuje na Glasbeni šoli Idrija, in kmalu sem začel pri njej obiskovati ure solo petja. Sprva so vsi namigovali na to, da bo contra tenor aktualen, dokler ne bom mutiral, a so se zmotili. Opravil sem tudi nekaj zdravniških pregledov, foniatrinja dr. Hočevarjeva pa meni, da se mi je glas razvil do te mere po vsej verjetnosti zato, ker sem v otroštvu neprestano oponašal sireno.
Pod tušem si mrmram kakšno melodijo
»Od nekdaj rad pojem. Pojem, kadar sem vesel, kadar sem slabe volje, kadar sem žalosten. A to je petje za zabavo, medtem ko dvakrat na teden obiskujem ure solo petja, vadim pa vsak dan približno uro in pol. Svojo sobo imam izolirano, da ne bi preveč vznemirjal domačih in sosedov. Kadar pojem, je pomembno, da imam pravilno držo, veliko se ukvarjam z dihanjem in tehniko, seveda pa med vajami obvezno stojim. Včasih vaje potekajo tudi pred ogledalom, pa ne zato, ker bi bil samovšečen, predvsem zato, ker je zelo pomembna mimika in je treba veliko delati tudi na tem. Solo petje ni nekaj samoumevnega, ampak rezultat trdega dela. Glasba me sprošča, katero zvrst bom poslušal, pa je odvisno od razpoloženja. Opera mi je sicer všeč, a obožujem tudi rock, pop, metal.«
