Srečala sem jo po naključju, pred trgovino: ustavila je svoj voziček, s katerim si pomaga pri vsakdanjih nakupih, saj si kuha sama, se ročno sklonila in ljubeznivo pogovarjala z mojo psičko. Filmska montažerka, ki je delala tako z Boštjanom Hladnikom kot Bojanom Adamičem, je med klepetom o času, ki ga živimo, na pamet recitirala svoje aktualne in angažirane pesmi ter me očarala že s prvim pogovorom. Naličena, gibčna in urejena dama po moževi smrti živi sama v varovanem stanovanju v domu za starejše občane v Luciji. Kot za šalo nam je pokazala jogijske vaje, ki jih dela že štirideset let, saj želi ostati v formi, da ne bi bila v breme otrokom. Uči se tudi angleščine, da lahko prevaja besede modrosti Krišne za prijatelje! V enaindevetdesetem letu živi življenje, polno ljubezni in duhovnosti. »Čisto preprosto je: srečo sem našla v sebi!«

Spomin na čase, ko je gospa Marija kot najmlajša med trinajstimi otroki (vsi so doštudirali!) živela srečno otroštvo v veliki hiši v Sodražici, je še vedno živ, saj je prav ugled napredne podjetniške družine zaznamoval njene življenjske odločitve. »Zame je bilo to obdobje najlepše: vsi smo se zelo dobro razumeli, živela sem na deželi, noro zaljubljena v konje, imeli smo jih pet.« Mama je umrla zgodaj, komaj šestinpetdesetletna leta 1937, toda ko je odhajala, je otrokom zapisala v srce besede: »Otroci, bodite pošteni.« Podobno jih je učil oče, papa mu še danes pravi Marija, dočakal je skoraj sto let. »Ob arniki,« se smeje, ki jo je tako zelo uporabljal, da mu je komaj osemletna napisala pesem o arniki, ki je tudi v njeni pesniški zbirki. A do te drobne knjižice je preteklo njenih oseminosemdeset let, vse življenje, prepleteno s poznim zakonom, otrokoma Milkom in Marinko, vnukoma Majem in Valom, delom pri filmu in seveda drugo svetovno vojno.

Pred smrtjo jo je obvarovala nevidna roka

 Družina je bila pridna in podjetna: imeli so veliko stolarno, izdelovali so pohištvo, vozili so pošto v bližnjo Ribnico in v Ljubljano, izdelovali cevi za v zemljo. Toda vojna je terjala svoj davek, saj je družina izgubila dom in delo. »Vse se je zrušilo, ko se je začela vojna in so pridrveli na kamionih, se razleteli po trgu: ljudje so odhajali od maše, črnorokci pa so pobrali pet domačinov in jih ustrelili. Nam so zažgali, tri dni so sežigali našo zelo veliko hišo, ker smo bili za Slovenijo. Vojna je groza!« Družina se je razselila, na srečo so imeli v Ljubljani stanovanje, to so potrebovali drugi otroci, ki so študirali. »Skoraj nismo imeli hrane: enega brata so ubili pri Urhu, drugega brata so poslali v taborišče v Italijo, dva brata v Nemčijo, mojo nosečo sestro so aretirali, oče je bil interniran v Padovo – težko je bilo. Jaz pa sem imela osemnajst, devetnajst let – vsa mladost mi je šla!« Seveda zato, ker so pomagali Osvobodilni fronti. A je vseeno odšla v Sodražico (na skrivaj je z vlakom tja peljala razkužilo in imela je srečo, da je bila mlada, saj je ob strogem pregledu na železniški postaji njen kovček prijel v roke italijanski oficir), v sosednjo vas, v kateri je živel brat in kjer je bilo zaradi zemlje nekaj hrane. »V Sodražici so me opozorili, da sem na seznamu za aretacijo in naj odidem v Ljubljano: petkrat so me hoteli med potjo ubiti.« Umolkne, ker je prehudo, saj so v tistem času že gospodarili Nemci in domobranci – zgolj srečnim naključjem se lahko zahvali, da je ostala pri življenju. »Partizani so mi povedali, da so našli dokument, v katerem je pisalo, naj se gre po Marijo Fajdiga, naj se malo poigrajo z njo in jo (me) nato na mestu likvidirajo. Četo so poslali pome, za menoj je bila izdana tiralica, a so jih na srečo napadli partizani!« Čez dva dni, ko je že bila v Ljubljani, so jo ponoči iskali domobranci. »Ker je pomešal naslove in številke ulice ter priimke, sem se nekako izmazala. Zbežala sem k sosedu … Ja, spremljala in čuvala me je nevidna roka!« S pomočjo OF je odšla v Trst, kjer je v mladih dneh študiral tudi njen papa – tam je dočakala osvoboditev.

Zapisana umetnosti

Družina se je našla po koncu vojne in še vedno čvrsto držala skupaj. »Joj, sploh vam ne morem povedati, kako smo počasi prihajali skupaj. Jaz sem morala po vojni delati osmi razred gimnazije in maturo, saj so me vrgli iz šole v sedmi gimnaziji, ker smo slavili Prešerna.« No, zanimala jo je moda, toda to so bile le sanje. »Takrat sem morala v službo, vsi smo morali, lahko sem študirala le pravo ali ekonomijo – vpisala sem se na ekonomijo, prišla do četrtega letnika z dobrimi ocenami in jokala zraven, ker me je vleklo k umetnosti. Moj svak je poznal gospoda Tumo iz Triglav filma, čudovitega človeka, priporočil me je in predstavil.« Letnice začetka se ne spominja, a ve, da je takrat, ko je začela delati pri filmu, ravno snemal Čap z Avstrijci. »Odpeljali so me na prizorišče snemanja, na sceno me je pripeljal direktor Polh, češ, naj si pogledam, kaj bi me zanimalo. V montaži mi je bilo takoj všeč: v sobi je bila črno kot v rogu, v njej so bile samo montažna miza in lučke. Montažerka je v rokah držala dva trakova, takoj sem povedala, kaj bi šlo skupaj – prav sem se odločila. In ostala v montaži.« Pospravljala je filme, odrezke, previjala filme, vsega se je naučila. »Začela sem z montažo kratkih filmov z Makom Sajkom (skoraj vsi njuni filmi so bili nagrajeni), delala prvi celovečerec z Boštjanom Hladnikom, pa z Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, pa televizijski film Vrnitev, tudi s Slakom sem naredila lušten film … V tem času sem se tudi poročila, ja, to pa še vem, da je bilo leta 1956 (smeh) – srečala sva se v neki družbi. Sva se kar ujela, ja.« Prej ni bilo pravega? »Saj je morda bil že prej pravi, a bila je vojna, pa smo se razšli. Po vojni so se vsa dekleta poročala z mlajšimi fanti, ker so fantje naših let padli.« Ni je motilo, da je mož, ekonomist in mednarodno priznan filatelist, mlajši: rodila je dva otroka in imela kar lepo življenje. V tistem času je spet začela pisati pesmi.

Pesmi, rojene iz bolečine

»Videla sem že takrat, kako narobe hodimo, kako narobe živimo, prav strah sem čutila. Motilo me je, da je najpomembnejše materialno. Bolelo me je, čutila sem, da ni prav. Rapa Šuklje me je vprašala, kdaj pišem pesmi – ja, med vožnjo z avtobusom od doma do filma sem pisala, ker so se mi pletle po glavi. Dobesedno je gorelo v meni. Čutila sem potrebo, da bi nekaj prispevala k temu, da bi bilo drugače, in sem dala svoj strah v pesmi.« In recitira pesem, pa drugo, tretjo. »Radovan Gobec je napisal kantato in vzel mojo pesem Človek: Človek! Umsko drviš, drviš…/ Mar veš, kam hitiš?/ Misli zagnane v dalj te neso./Neznane daljine dosega oko?... Zaustavi, zaustavi drveče kolo,/poberi srce, ga vrni v telo./Naj z umom se tvojim ljubezen spoji,/saj človek človeka si srečat želi. Ta kantata je bila nagrajena.« Marija ni pisala zato, ker bi imela težave v osebnem življenju. »Iskala sem stik z dušo, želela sem, da človek napreduje, raste, da se zaveda vzrokov in posledic. Vse, kar govorim, je  ljubezen. A ne tista posvetna, temveč brezmejna ljubezen, ljubezen iz drugega sveta.« Lahkotne pesmi, ki so tudi v zbirki, je pisala prej, »a jih pišem tudi v tem brezdušnem času: težke sem pisala prej, kot da bi čutila, kaj se bo dogajalo z nami …« In doda, da je bilo v tistih zanjo težkih in brezdušnih časih njeno delo, montaža filmov, njena rešitev. Seveda je dočakala pokojnino kot umetnica, z možem sta prihajala v Portorož na dopust, ker je kot diabetik, ki je trikrat na teden dobival dializo, potreboval v bližini bolnišnico. »Ko so zgradili dom za starejše občane v Luciji, je sin rekel, naj vprašava, ali imajo varovana stanovanja, in sva prišla pred štirimi leti.« In ostala, ker je moža lahko vozila na lepe sprehode z vozičkom, ker je v domu zdravnik, ker sta bila preskrbljena bolje kot v Ljubljani. »Morda bi še trajalo, a na svoj rojstni dan je šel mož na dializo, padel, si zlomil kolk, obležal: opešale so mu mišice in lani je umrl. Jaz sem ostala tu, ker sem se želela spočiti. In premišljujem: devetdeset let imam, leta gredo vsak dan gor, hodiš pa vsak dan dol (nasmeh), vsak dan eno stopničko niže – na boljše ne bo šlo. Tu sem zadovoljna.«

Brezmejna ljubezen

»Zdaj prevajam iz angleščine zavest Krišne, ker so me prevzela sporočila, zapisana v sanskrtu. Tudi obiskujem jih, prvič že oseminosemdesetega leta – prepričali so me s petjem, s predavanji. Pomagalo mi je razsvetliti bolečino in strah. To je že dolgo moje življenje, brezmejna ljubezen. In to je najpomembnejše: nismo samo telesa, smo duhovne duše.« Ljubezen je njeno vodilo, smisel, lepota življenja. Je razlog, zaradi katerega živi sama, zaradi katerega skrbi za zdravo prehrano in si kuha, vsako jutro izvaja jogo že v postelji, kljub temu da jo boli telo, telovadi, hodi vsak dan na sprehod do morja, skoraj do Portoroža. Z vozičkom, da lahko sede in si spočije, kadar jo prehudo bolijo kolena ali kolk. »Čudovito se sedi! In se ustavim na mostičku, ustavim voziček in gledam morje! Vsak dan dva kilometra in pol (smeh) in še na kapučino grem ter zraven rešujem križanko ali sudoku – da naredim še kaj za pamet. Ker se želim čim dlje obdržati na nogah, da ne bom v napoto otrokom!«