Lepi dolgi lasje so njen zaščitni znak, a sama pravi, da jo tudi varujejo. In varovanja je bila v svojem šestinštiridesetletnem življenju deležna toliko, da je zmogla težko pot, iz katere je vzklilo dvainštirideset pesmi zbirke Gospodinjski blues. Močne pesmi, kot je močna njihova plašna, občutljiva in le na videz krhka avtorica, najbolj napajajo njene grenke osebne izkušnje. Zelo realistične, težke, prepričljive. V njih ni nič liričnega, poetičnega, cvetočega, a je hkrati vse to – in več! Ker ozaveščajo in tako osvobajajo posiljene, pretepene deklice in žene, revne ženske, molčeče, z usodo sprijaznjene matere, osamljene duše, ki si želijo objema, bližine, topline. Kot si je želela Patricija pretežni del življenja. Ona je zmogla svojo pot – tudi za bralke, saj je najbolj izposojena pesniška zbirka letos! 

Ste logopedinja in surdopedagoginja v novogoriškem zdravstvenem domu, imate stalno zaposlitev, urejeno življenje. Toda vaša poezija govori o neki drugi, zelo ranjeni ženski, ki tudi živi v vas?
V vseh dvainštiridesetih pesmih ni ene izmišljene ali napisane iz domišljije – ko sem bila sredi ustvarjanja, pisanja, nisem več vedela, ali so vse te ženske v meni ali sem jaz v njih. Vse je postalo tako eno prav zaradi vseh izkušenj, ki sem jih imela v življenju sama s seboj in ženskami iz svoje bližine. Ne morem pisati o stvareh in ljudeh, ki se me ne dotikajo in jih ne poznam, in s katerimi nisem povezana fizično ali čustveno. V pesmih pišem o materi, bližnjih, ženskah, ki sem jih spoznala na dotik.

Pesmi zadenejo in brcnejo v srce, ker bralec začuti krutosti, o katerih pišete, začuti, da so se dogajale.
Kot otrok sem se počutila zelo samo kljub številni družini: živeli smo v Brdih v tako imenovanem borjaču – več hiš se stika skupaj. Živeli smo s starši in brati, v drugi hiši sta bila nona in nono, zraven pa strici in tete. Že v zgodnjem predšolskem obdobju sem čutila nepripadnost, nesprejetost, v nikogaršnje naročje se nisem mogla uleči spontano, nobene roke niso bile zame prave. Zelo zgodaj sem razvila drugačen pogled ali novo oko za osebe, ki živijo na robu družbe, na robu svoje družine. Nikoli nisem gledala srečnih, veselih ljudi. Kot da niso bili del moje notranjosti.

Iz pesmi je razbrati, da ste bili deklica, ki ni čutila topline, objema, pripadnosti in je zato našla svoj svet. Ste bili revni?
Živeli smo zelo skromno, brez zadovoljenih osnovnih potreb, kot so oblačila in podobno, čeprav sta se starša na vso moč trudila. A ni šlo. Moji primarni družini ni bilo namenjeno, da bi nam šlo karkoli zlahka. To je v mojem življenju, v ustvarjanju pustilo neizbrisljiv pečat, zato sem v pisanju sociorealist. Ne zatekam se v estetsko baročno poezijo ali estetsko otroško zgodbo (ki jih tudi uspešno piše, op. a.), ker me je življenje tako zadelo že zelo zgodaj.

Toda topline so otroci kljub skromnemu življenju lahko deležni.
Kot odrasla oseba lahko na svojce gledam razumsko ali terapevtsko: moji starši niso imeli ničesar od svojega otroštva ne v materialnem ne v čustvenem smislu. So ljudje, ki tistega, česar ne doživijo sami, ne zmorejo posredovati naprej, jaz pa ne glede na vse strašno rada objemam. In boleče močno sem potrebovala izkušnjo materinstva, ki sem ga doživela pozno, pri triinštiridesetih letih (nasmeh): tega otroka nenehno poljubljam, objemam, povem mu, kako ga imam rada, povem mu, kako pravi je ravno takšen, kakršen je, čeprav ima šele tri leta. S tem ne mislim nehati, ker sem videla, kako je pomanjkanje tega vplivalo name. Jaz si nisem znala sama o sebi oblikovati pozitivnega mnenja: da sem za nekaj dobra, da sem zaželena v tem življenju in na tem svetu. Z veliko stiskami in mukami sem spoznala, da sem se vendarle rodila z nekim namenom in da je prav, da sem tukaj. Zakaj naj bi otrok skozi pol stoletja trpljenja moral priti do tega, da je zaželen in ljubljen takšen, kot je?! Če mu lahko to poveš že, ko ga nosiš v trebuhu!

Zgodbe in dogodki, opisani v pesmih, so realni? Tudi zloraba?
So realni, toda osebno zlorabe nisem doživela, poznam pa nekoga, ki jo je. Ta pesem Norica je namenjena vsem tistim ženskam, ki si o zlorabi ne upajo spregovoriti in to zadržujejo v sebi kot poraz in sramoto. In, kar je najhuje, kot občutek lastne krivde. Resnica je edina osvobajajoča vrednota v tem življenju, zato sem se želela osončiti to tematiko in se upreti s poezijo, povedati, da se to ne bi smelo dogajati, da bi moralo biti strogo kaznovano.

Preživeti boleče izkušnje – kako ste si pomagali?
Vsak otrok bi potreboval odraslega, ki ti pomaga, človeka, h kateremu se lahko zatečeš – ni treba, da je to nekdo, ki ti pripada krvno. Jaz takega človeka nisem imela kljub številnemu sorodstvu. Morala sem do drevesa in ga morala objeti: ne vem, ali je bilo to plod domišljije ali vizualizacija, toda jaz sem videla boga; videla sem meglo v obliki hrasta, ki sem ji povedala vse, kar se mi je dogajalo, in mi je celo odgovarjala. Ne morem trditi, da ni bilo nič resničnega v tem, toda imela sem samo sebe in svojo domišljijo: ti moji intimni pogovori s tem drevesom, s tem bitjem, s trto – res sem objemala rastline in živali, da sem začutila neki dotok krvi, toploto. Ne bom rekla, da mi je izredno pomagalo, ne, jaz sem samo preživela tiso obdobje. Samo skozi sem šla. Lahko ne bi, ker so bili večeri, je bil mraz, ko sem šla ven, in se kot otrok nisem znala primerno obleči, jaz pa sem zunaj sedela več ur, večkrat sem tudi zaspala. Nikogar ni bilo, ki bi tudi ob desetih zvečer prišel pome, zbudila sem se sama, šla v hišo sama, šla spat sama – torej sem samo preživela.

Tudi srednjo šolo, v kateri vam ni bilo lahko?
To je bil najbolj katastrofalen del mojega življenja! Seveda sem bila krhka, ranljiva, občutljiva in predvsem preplašena, žrtev za te krute in grobe goričanske sošolce, ki so me napadali iz dneva v dan in se znašali nad tem, da sem grda, neumna, brezvezna. Poslušala sem štiri leta vsak dan, kar pomeni, da sem šla vsak dan preplašena v šolo. Nisem se mogla skoncentrirati na snov, v srednji šoli sem bila zelo slaba. Samo preživela sem jo, šla mimo Soče, ne da bi se vrgla vanjo. O tem govori pesem Agnes. Zelo hudo je bilo. To bi lahko opazil kdo od profesorjev, lahko bi opazila razredničarka, ki je bila profesorica slovenskega jezika, ker sem že takrat dajala signale veselja do slovenskega jezika – toda ne, tudi pri njej sem doživljala same kritike in sama ponižanja. In tega nisem nikomur povedala.

Ali zdaj, po vseh teh uspehih, množici pravljic, po slikanicah, objavljenih zgodbah, pesniškem prvencu, čutite zadoščenje?
Kadar se obrnem nazaj in pogledam srednjo šolo, še vedno čutim žalost, hudo mi je zase in sprašujem se, kako so bili lahko takšni. Toda imela sem srečo, da sem imela močno intuicijo in zaradi nje sledila sebi, izbrala humanistično fakulteto , izbrala celo delo z otroki – toda tega se zavedam zdaj, odkar se poznam. Prepričana sem, da jaz, kot žrtev vsega, potrebujem to, da pomagam. Opažam, da mi veliko pomeni, da otrokom pomagam ne le pri govornih težavah, ampak pri rasti, samopodobi, samozavedanju: otroka jemljem kot čustveno bitje.

Kako pa je bilo s partnerskimi odnosi?
S samopodobo, ki sem jo imela v sebi, in z miselnimi vzorci, ki so mi bili položeni v zibelko, sem pritegovala k sebi osebe, ki so me zapuščale. Razumljivo, to je bila tudi moja prva življenjska izkušnja. Toda z ukvarjanjem s sabo sem pritegnila nekoga, ki mi je postal steber, mi začel dajati občutek varnosti takrat, kadar ga nisem več potrebovala, in sem bila pripravljena biti sama. In brez otrok. Vdala sem se v usodo misleč, da mi je bilo dano samo to: dala sem se v neki mir s seboj, usodo, stvarnikom. Nikoli nisem prosila stvarnika za nekaj več, ker sem že rasla z občutkom, da imam takšna, kakršna sem, pač takšno življenje. Nikoli nisem verjela, da bo boljše. Nisem se počutila vredno. Kadar sem gledala življenje kolegic, ki so imele fante že na fakulteti, jaz pa že takrat nisem niti sanjala o tem, so diplomirale, imele družine, otroke, je bilo to zame življenje drugih. Nikoli nisem razmišljala, da bi to lahko pripadalo meni. Kdo pa sem, saj sem nevidna in moram preživeti, dokler me zemlja ne bo vzela nazaj vase.

Ampak iz pesmi je razvidno, da ste imeli fante. Pišete o obupu, partnerstvu, ki se spremeni v utesnjenost, o splavu, želji po smrti. Koliko tega ste doživljali sami?
Skoraj vse. Zelo dobro sem poznala žensko, ki je izgubila nerojenega otroka pri tridesetih. Izsiljen splav od človeka, s katerim je bila. Mu je predlagala, da bo sama imela otroka, a ji je odgovoril ta danes uspešeni človek, očka in mož, ki ga videvam po Gorici z njegovo družinico, da bo ubil sebe, njo in otroka, če bi otroka obdržala. Za roko jo je zvlekel do zdravstvenega doma, se prepričal, da je naredila splav, jo odpeljal domov, vrgel iz avta in odšel.

Vsi, ki pišejo tiste vrste poezijo, ki se dotakne človeka, pišejo iz sebe, to je jasno. Gre za neke vrste čiščenje in olajšanje, čeprav je resnica včasih tako kruta, da se je ne da napisati, ker bi prizadel druge ljudi?
Ja. Na pesniško zbirko Gospodinjski blues sem čakala dolga leta, ker nisem avtorica, ki bi lahko kadarkoli napisala karkoli: pri meni so to dolgotrajne muke kot dolg boleč porod. Ko pa so pesmi v meni dozorele, so vrele: na noč sem napisala tudi dve, tri pesmi, zbirka je bila napisana v nekaj mesecih. In to je bila zame katarza. Ta zbirka je bila zame terapevtska.

Ste takrat že poznali partnerja, očeta vašega otroka?
Spoznala sem ga dve leti prej. Od njega sem potrebovala veliko potrditev, tri leta sem potrebovala, da sem začutila, da je to oseba, ki ne bo naredila stvari, ki so jih prejšnje osebe. Največja potrditev je bila, da se je razveselil moje nosečnosti in jo sprejel (smeh). Ko je zbirka nastajala, se še nisem zavedala, da sem v neki zvezi, včasih se še zdaj ne zavedam (nasmeh): osemintrideset let sem bila sama, leta 2005 mi je umrl tata, edini moški mojega življenja; pa si nisva bila tako blizu, da bi se lahko pogovarjala o meni ali njem, toda njegova navzočnost me je pomirjala. Tata se mi je smilil, ker je bil ranljiv, občutljiv, izgubljen v tem življenju, ker se ni spoštoval in cenil. In ker ni zmogel premagati svoje bolezni – vdal se je v usodo in smrt. Bil je moj tata, ljubezen mojega življenja.

Kje ste, kam greste? Vas bo bolečina spremljala?
Z njo sem opravila toliko, da sem jo sprejela, da se ne borim več proti svoji preteklosti. V meni ni več jeze, besa. Lahko bi bilo drugače, a sprejela sem, da je vse tako kot mora biti. Z bolečino sem rasla, življenja brez nje si sploh ne predstavljam, navajena sem je.

Toda rojeni smo za veselje, ne za bolečino.
Ja, je tudi čas za veselje. Postala sem mamica, in to sem si zelo želela. Veselje je prišlo z mojim odnosom, z življenjem, ki se je uredilo. Ljubezen lahko dajem, ni mi več treba objemati drevesa. Imam človeka, ki ju lahko objamem in ki mi objem vračata. Ljubezen do sebe je prihajala, še preden sem si ustvarila družino: veliko je prinesel čas, samozavedanje, odpuščanje, tudi odpuščanje sebi. Ženska, kakršna sem jaz in so v pesmih, se kljub temu, da jim življenje strejo drugi, čutimo krive. Krive, da smo nekaj narobe naredile. Miselnosti 'Jaz sem kriva, da sem takšna, jaz sem kriva, da mi stvari ne stečejo' sem se znebila. Nič ni narobe z menoj. In to je ljubezen do sebe: odpustila sem si in se sprejela!