Najprej se je oglasil na policijski postaji v Kopru in se policistom opravičil za vse neumnosti, ki jih je počel, ko je bil še odvisnik. S tem dejanjem je trdno zakorakal v novo življenje. Droge in alkohol so deset let krojili vsakdan danes 37-letnega moškega, ki vedro in s hvaležnostjo gleda na življenje. Ker je spremenil pogled na svet, mu je življenje začelo vračati z obiljem lepih stvari. »Ko se spremeniš ti, se čudežno spremenijo vse stvari okoli tebe,« iz svoje izkušnje rad pove Ivica. Primorec, doma s Črnega Kala, že nekaj let živi in dela v Ljubljani, moški, poln energije, ki ni niti trenutek pri miru, opazi vsako najmanjše dogajanje v svoji bližini. »Haha, prav ste opazili, to pa mi je ostalo še iz časov, ko sem se drogiral. Takrat sem se bal policajev, danes pa okoli sebe opazujem življenje in kažejo se mi neverjetno lepe stvari. In neskončno uživam v njih!«
Življenje v Ljubljani ni še niti malo načelo njegovega primorskega naglasa. Tudi nasmeh je tak, kot ga imajo ljudje, ki živijo pod toplim soncem, blag vetrc z morja pa jih boža po obrazu. Ko ga povprašam, kdo je Ivica Topić, je najprej v zadregi: »Hm, kaj pa vem. Nekdo, ki je bil včasih v neprestanem gibanju, krožil okoli, delal, bil radoveden. Danes sem enak, počnem enake stvari. Razlika je le v tem, da je bilo včasih moje delovanje nepošteno, danes pa ni več takšno. Življenje je danes zame boljše kot včeraj in slabše, kot bo jutri!«
Ivico vprašam, kaj se mu je hudega zgodilo v mladosti, da je posegel po drogi. »Pravzaprav se mi ni zgodilo nič posebno hudega. Nasprotno, imel sem vse. Starši so mi po svojih močeh nudili vse, imeli so me radi. Morda sem začel prav zaradi tega, ker sem imel polno rit. Pred seboj nisem imel prav nobenih izzivov. Dolgčas. Pa sem začel pri petnajstih počasi eksperimentirati z drogo. Potem pa klasika – najprej trava, pa ekstazi, pa LSD, na koncu kokain.« Kaj pa heroin? »Ne, heroin ni moja droga. To je droga za ljudi, ki imajo zaspan karakter. Jaz nisem tak tip. Sem hiperaktivec in v nenehnem gibanju, zato je mojemu karakterju bolj ustrezal kokain. No, beseda ustrezal morda ni prava, saj človeku ne ustreza nobena droga! Z zasvojenostjo sem padel v pravo gnojno brezno. Vsak dan si je bilo treba zagotoviti kar precej denarja. Za kokain potrebuješ dnevno trikrat več denarja kot za heroin. Zato je to droga poslovnežev in tistih, ki imajo denar. Torej če ga nimaš, ga moraš zaslužiti. Vsaj pri meni je bilo tako.«
V letih zasvojenosti je zaslužil ogromno denarja, še več ga je porabil. »Kadar se danes oziram nazaj, pa sem kljub svoji nelepi preteklosti ponosen na nekaj – nikoli nisem nič ukradel! V moji policijski kartoteki je zabeleženo marsikatero dejanje, ki se ga danes sramujem, o kakršni koli kraji pa ne boste našli nič. Kradel nisem nikoli!« Očitno je imel Ivica, kljub svoji zasvojenosti in s tem povezanim nečednim ravnanjem, globoko v sebi vsajena neka moralna načela.
Življenje na koki
Stiska je Ivico prisilila, da se je naučil marsikaterega dela. Hodil je sicer v kovinarsko šolo, a jo je tik pred koncem pustil. »Nisem imel več interesa, pa tudi dirka za denarjem je bila prehuda, da bi še vztrajal v šoli, zasvojenec s kokainom namreč potrebuje tudi 300 evrov na dan za svoj odmerek. To je bil čas, ko sem veliko delal, v Italiji sem polagal mavčne plošče, delal sem po diskotekah kot natakar, ukvarjal sem se z računalništvom, saj sem se naučil tudi tega posla. Moje življenje je bilo ena sama dirka, misli so mi brzele po glavi tristo na uro! V meni je hkrati razmišljalo šest oseb. Živel sem v večni trgovini, v glavi so se mi neprestano vrtele kalkulacije, kaj se mi splača in kje bom kaj dodatno zaslužil.«
