Bruno Šimleša, eden najbolj znanih hrvaških piscev duhovne literature, pravi, da živi nadvse intenzivno, strastno in lepo življenje. »Mislim, da imam prekrasno družino, delo, v katerem uživam, nekaj prijateljev, s katerimi imamo pristne odnose – vse to je zame veliko bogastvo. Vem, da ni popularno reči, da si srečen, ker ljudje mislijo, da se hvališ ali si nor, ampak mislim, da ni treba, da smo lažno skromni.« Neverjetno zdrav pristop k življenju, ki ga duhovito opisuje v svojih knjigah, navdušuje številne ljudi tudi pri nas in jim pomaga.
Kako človek pride do točke, da se sprejme in neha sam sebi povzročati težave?
To ni tako preprosto, kot ni preprosto biti srečen. Tudi zase ne pravim, da sem ves čas srečen, so položaji, ko sem v bolnišnici pri prijateljih, in seveda takrat nisem radosten. V težkem položaju sem tudi žalosten in jokam s kom. Biti srečen ne pomeni biti nasmejan ves dan, ampak to pomeni, da si sprejel vse svoje pomanjkljivosti in vrline, sebe kot osebo, četudi nisi popoln. Večina ljudi misli, da bodo lahko sprejeli sebe in svoje življenje šele, ko bodo dosegli popolnost, ko ne bodo imeli več težav, toda to je nemogoče. Vsak od nas ima vrline in slabosti, uspehe in neuspehe. Ni človeka, ki je vsak dan v letu popolnoma srečen in razsvetljen. Meni pomaga, da sprejmem svoje življenje od A do Ž, v tej abecedi je veliko črk, torej veliko delov v meni in delov življenja, v katerih uživam. To mi potem daje treznost in modrost, da sprejmem tudi tiste svoje plati, ki morda še niso popolne, povsem avtentične, toda na moje veselje so v manjšini, zato lahko mirnega in izpolnjenega srca sprejmem, da je to del življenja. V trudu, da bi bili popolni, ljudje pravzaprav izgubljajo delce, v katerih so že danes popolni. To pa je velika škoda.
Že v najstniških letih ste se začeli spraševati o smislu življenja – kako to, da tako kmalu?
O tem sem se spraševal že v vrtcu. (smeh) Vedno sem razmišljal o stvareh, o katerih se drugi otroci niso, tako da sem bil kot otrok naporen za vse okoli sebe (smeh). Spet ta Šimleša, so dejali, spet filozofira, spet govori neumnosti! Ni veliko otrok, ki bi pri devetih letih razmišljali denimo o tem, zakaj nekateri ljudje lažejo. Zanimalo me je pa tudi, kako bi lahko bil močnejši, tudi o tem, kako najti dekle in z njo zgraditi dober odnos. Sprehajal sem se po vsem Novem Zagrebu in ves čas o nečem razmišljal.
Kdo pa se je igral in brcal žogo?
Ker sem sebe takrat doživljal kot veliko hodečo glavo (smeh), se nisem preveč zavedal svojega telesa, zato sem se zavestno ukvarjal tudi s športom, da sem nekaj naredil za svoje telo. Igral sem nogomet, košarko ali odbojko, ampak samo zato, ker bi bil sicer nenehno v glavi.
Plod vaših takratnih razmišljanj je bila prva knjiga pri 21 letih. Zakaj založniki niso verjeli, da ste jo napisali vi?
Prva knjiga je težka duhovna teorija. Takrat sem bil študent sociologije, veliko sem bral o filozofiji, psihologiji, razmišljal sem o različnih duhovnih vprašanjih, jezik pa je bil precej znanstven in zahteven. Večina založnikov je rekla, da je besedilo prepametno za neumne hrvaške bralce, ali pa so trdili – ko so izvedeli, koliko sem star – da sem to prepisal, ker tako mlad človek ne more česa takega napisati. Pred šestnajstimi leti sem jo izdal v samozaložbi. Prišla je do ljudi in bila prodana v tisoč izvodih, kar je za hrvaške razmere čisto dobro, ter mi odprla vrata za tečaje, delavnice, srečanja z ljudmi. Hudo mi je, če založniki podcenjujejo inteligenco bralcev. Raje bodo objavili 60 knjig na temo »samo odprite svoje srce, pa boste srečni«. To ni tako preprosto. Življenje je zapleteno, naša psiha je kompleksna, treba se je resno potruditi. V literaturi o samopomoči me moti, ker se veliko stvari jemlje kot samoumevne – začni se imeti rad in vse bo čudovito, samo odpri srce, pa ti bo vesolje priskočilo na pomoč, oprosti drugim ljudem, pa ti bo takoj bolje. Mi vsi seveda vemo, da moramo oprostiti, se imeti radi, ampak ne vemo, kako to narediti. Naša glava ne more kar ukazati srcu, kako naj se počutimo. To je tudi glavni del mojih knjig Šola življenja in Ljubeznoslovje: želim si, da bi ljudje nehali jemati za samoumevno tisto, s čimer so v svojem življenju zadovoljni. To je zdrav korak razvijanja zdrave ljubezni do sebe in še veliko jih je – ni dovolj samo hoteti, gledati samega sebe v ogledalu in ponavljati lepe afirmacije, pomembno je kontinuirano razvijati zdrav občutek do tega, kar deluje. Če znamo dobro ceniti svoje vrline, bomo imeli dovolj modrosti in psihične zrelosti, da bomo sprejeli tudi svoje pomanjkljivosti. To sem preizkusil na sebi, ugotavljal sem pri delu z ljudmi. Za vsem, kar govorim, tudi stojim.
Ko ste že omenjali afirmacije, mnogo knjig poudarja, da se bomo gotovo spremenili, če bomo pozitivne afirmacije poudarjali dan in noč. A težava je, če vanje ne verjamemo ...
Afirmacije so lahko v določenih trenutkih koristne, nič nimam proti njim, mislim pa, da jih je treba pametno uporabljati. Če se slabo počutimo, so lahko kontraproduktivne, ker se silimo k nekemu zalogaju, ki ga v tistem trenutku ne moremo pogoltniti. Zaradi tega lahko čutimo še večji pritisk. Ker že pol ure govoriš pozitivne afirmacije, bi se moral bolje počutiti, ti pa tega v sebi ne začutiš – počutiš se še bolj grozno in si v začaranem krogu. Če se želimo spomniti nečesa, kar je pomembno, so koristne. Če smo v dobrem stanju, pa želimo to stanje še malo povzdigniti, so prav tako lahko koristne. Ko pa mislimo, da lahko zamenjajo samospoznavanje, spoznavanje svojih problemov, terapevtski proces, če ga nekdo potrebuje, potem so lahko celo škodljive. Razumem, da je bolj preprosto petnajst minut gledati v ogledalo in si govoriti »lepa si, zaslužiš si vso srečo tega sveta«, vendar mislim, da je veliko bolj pametno vzeti si malo več časa in odkriti, zakaj si lepa, in uživati v tej lepoti, jo povzdigniti in ozavestiti. Potem se ni treba več gledati v ogledalo, ker bo srce samo vse to občutilo. To pa žal ne traja petnajst minut.
Več v Zarji, 7.3.2017
