Romanje po Mojzesovih poteh je bila zagotovo posebna izkušnja, kajne?
Simbolično to pomeni, da smo v enem tednu bivanja v puščavi »prehodili« pot notranje preobrazbe. To je bil zame poseben izziv, saj doslej nikoli nisem več dni bival v puščavi. Sem pa podobno pot opravil sam, ko sem pred leti nekaj časa živel s sibirskimi šamani v republiki Tuvi na mongolsko-sibirski meji. Takrat je bilo to doživetje v težkih razmerah, brez kakršnega koli udobja, v vsakodnevnih šamanskih ritualih zame zelo intenzivno, doživel sem popolno preobrazbo in sem se močno spremenil. Najprej sem hotel vse to zadržati zase, po dveh letih pa sem se odločil doživeto podeliti z drugimi, zato sem napisal knjigo Med šamani v Sibiriji. Gre za knjigo, ki je bralcu lahko v pomoč pri podobnih preobrazbah. Zdaj pa sem dobil priložnost, da svoje izkušnje prenesem na druge v odpravi na Sinaj.
Kdo je šel po teh Mojzesovih poteh z vami?
Odprave se je udeležila večja skupina ljudi različne starosti, od 20 do 72 let. Večina je bila takšnih, ki celo leto naporno delajo, so na vodstvenih funkcijah, poučujejo, so pravniki in podobno. Ker so mi popolnoma zaupali, smo vsi skupaj doživeli nekaj posebnega, lahko bi rekli celo mističnega, kar bivanje v Sinajski puščavi pod vedrim nebom tudi je.
Naše bivanje tam je bilo zelo preprosto. Spali smo v spalnih vrečah brez šotorov, kar v pesku. Nad nami je bilo le nebo in zvezde. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj ni bilo peščenih viharjev. Je pa bilo ponoči nekoliko hladneje, ker smo se ves čas gibali nekje med 1400 in 1700 metri nadmorske višine, razen predzadnji dan, ko smo se povzpeli na 2200 metrov. Podnevi je bil program pester in precej utrujajoč, da smo že ob osmi uri zvečer zaspali.
In večerjali ste z beduini?
Da, pripravljali so nam vegetarijansko hrano in pekli kruh. Za nekatere, ki so navajeni jesti veliko mesa, je že hrana brez mesa nekakšno čiščenje duha in telesa. Mnogi sploh niso vedeli, da lahko živijo brez mesa in da se potem zelo dobro počutijo.
Kako ste preživljali dan?
Dnevna rutina se je začela tako, da smo vstali že pred sončnim vzhodom. Najprej so bile na vrsti vaje iz či gonga. Ob sončnem vzhodu solarna joga, v nadaljevanju pa meditacija, ki je trajala od 45 minut do ene ure. Najprej smo meditirali, nato pa reševali različne naloge, kot sta čiščenje destruktivnih vzorcev v podzavesti, travm in ozaveščanje svojih potencialov. Te naloge so bile razdeljene po stopnjah težavnosti, končali pa smo predzadnji dan na Mojzesovi gori. Še posebej močno so vsi začutili energije, ki so bile v podporo pri preobrazbi, na gori. To je bilo tudi simbolično dejanje, ko se je vsak posebej prebil skozi svoje težave in se pravzaprav ponovno rodil. Jutranji ritual smo ponovili tudi ob sončnem zahodu. Vmes pa smo kakšnih 20 kilometrov hodili po pesku in puščavi, v razmerah, ki so bile zelo naporne za slehernega udeleženca. Ob odmorih pa smo imeli še predavanja na izbrano temo ali pa pogovore.
Več v Jani št. 45, 8.11.2011
