Arhiv Štajerskega Tednika

Tovrstni spori so še vedno prisotni, pot do rešitve pa vse prej kot enostavna. To je na lastni koži izkusil tudi eden izmed Haložanov, ki je vse do zamenjave lastnika sosednje parcele živel v prepričanju, da hodi po svoji zemlji. Pravico je iskal na sodišču, pri varuhu človekovih pravic, nazadnje pa le dosegel dogovor z novim lastnikom sosednjega zemljišča.

Prvi začetki urejanja razmerij med sosedi so znani že iz 18. stoletja pred našim štetjem v Hamurabijevem zakoniku, ki velja za prvi zakon v zgodovini človeštva. Tudi zakonik dvanajstih plošč (temelj rimskega prava) iz leta 450 pred našim štetjem je vseboval na sedmi plošči določbe o meji, o vejah, ki visijo s sosednjega zemljišča, in plodovih, ki so padli na sosednje zemljišče. Oba zakonika pričata, da so že pred našim štetjem želeli na različne načine urediti sporne situacije med lastniki sosednjih zemljišč, ki so se pogosto pojavljale. In tudi po dveh tisočletjih ni nič drugače. Mejni spor ima mnogokrat svoj izvor v slabih sosedskih odnosih, predvsem v kljubovanju in neprilagajanju, posamezniki pa so pripravljeni za pičlih nekaj centimetrov ozemlja biti dolge sodne postopke, je ob pregledu sodne prakse za diplomsko delo ugotovila Karin Kenda. Pregovori torej, da je dober sosed zlata vreden ali vreden bolj kot vsa žlahta ali deset stricev, nikakor ni iz trte zvit. Za del sporov je kriva človeška nrav, deloma pa tudi zastareli podatki iz zemljiškega katastra.

Kaj se zgodi, če se soseda o meji ne strinjata

V petih letih na Ptuju 30 primerov

Podrobenje pa v aktualni tiskani izdaji Štajerskega tednika.