Žiga Culiberg

Ko Maria povprašamo o prostem času, se nasmehne in odgovori: »Živim kot običajni ljudje. Imam nekaj konjičkov, poleg ljubezni do knjig in gledališča imam največ veselja s svojim vrtom, ki ga imam ob hiši na deželi, na Dolenjskem, tam sem obdan s svojimi rožami. Jaz seveda želim, da je vrt popolnoma urejen, tak sem. Dela je veliko, a je vredno. Občudujem trajnice in po nasvete hodim k strokovnjakinji Bernardi Strgar. Odprl se mi je nov svet, ki ga prej nisem poznal: na vrtu imam vsaj trideset vrst različnih trajnic, ki jih je treba pravilno kombinirati, vzgajati in obrezovati. Dela je res, kolikor hočeš. Letos mi vse lepo uspevajo, še zdaj, pozno poleti, je vrt poln pisanih cvetov. To je moja sprostitev. Druga, še večja ljubezen pa je moj kuža, ki bo oktobra star eno leto. Gre za črnega pritlikavega šnavcerja. Dolgo sem razmišljal, ali imam čas za psa, a zdaj vidim, da ni težav, in zdaj mi je žal, da se za kužka nisem odločil že prej. Koliko ljubezni je to! Pomembno je le, da imam ljudi, ki ga lahko vzamejo in lepo delajo z njim, kadar sem jaz na poti. Saj veste, pes je kot družinski član.«

S kužkom je prišlo tudi nekaj novih obveznosti: ker Mario želi, da je kuža lepo vzgojen, je z njim že obiskal malo pasjo šolo, zdaj se odpravljata še v veliko šolo za pse. »Ko sem v službi, me počaka doma. In kako je lep občutek, ko me pričaka že pri vratih in me je neznansko vesel, ko se vrnem! Tako komaj čakam, da je vikend in da grem na Dolenjsko, kjer se lahko ukvarjam z njim. In še nekaj se je zgodilo: nenadoma sem na sprehodih spoznal ogromno novih ljudi, ki prav tako sprehajajo svoje kužke. Pogovarjam se z ljudmi, s katerimi se sicer ne bi, saj nisem imel razloga, zdaj pa je razlog za pogovor kuža. V bloku, kjer živim že deset let, do zdaj nisem poznal skoraj nobenega soseda. Zdaj pa zaradi kužka poznam vse več sosedov in se dobro razumemo. To, da nas ta mala bitja zmorejo povezati, se mi zdi odlično.«

Žiga Culiberg