Jaka Koren

Mišo Alkalaj je v naših logih najbrž najbolj sistematičen, luciden in znanstveno podkovan nasprotnik teze o antropogenem globalnem ogrevanju. (To pomeni, da odprto izpodbija doktrino, da naj bi ogrevanje atmosfere v prejšnjem stoletju povzročili predvsem naši izpusti toplogrednih plinov.) Za zagovarjanje v današnjih časih tako krivoverske teze seveda potrebuješ nekaj poguma. Magister matematike in eden od očetov računalniške revolucije v Sloveniji se dobro zaveda, da obstaja ob vsakem takem intervjuju možnost, da ga znaten del bralstva samodejno odpiše kot 'nekoga, ki oznanja, da so žled povzročila Natova letala'. A klimatski podatki, dodaja, so neizpodbitni, javnost pa je še enkrat več zavedena, zato preprosto nima druge, kot da ostaja pri svojem.

Bi bilo mogoče za potrebe kratkega intervjuja v dveh odstavkih strniti glavne argumente v prid trditvi, da so vremenske spremembe le mit?

Težko, a lahko poskusiva. Najprej pa vas moram popraviti: podnebne spremembe niso mit. Podnebje na Zemlji se vedno spreminja. Povsem nesporno je, da se je podnebje v obdobju med letoma 1975 in 1998 ogrevalo, na to dejstvo pa se je potem res navezal cel kup škodljivih mitov, predvsem, da so to otoplitev povzročili človeški izpusti toplogrednih plinov, pa da postaja vreme vse bolj skrajno … in še marsikaj.

Prav imate, treba je biti čim bolj eksakten. Ali se v tem duhu torej lotiva uvodnega vprašanja?

Trend globalnih temperatur med letoma 1997 in 2015 je stagnacija. Odvisno od vira je lahko ta trend rahlo naraščanje ali rahlo upadanje, a vse v okviru statistične napake meritev. V navedenem obdobju je človeštvo v zrak izpustilo kar 37,51 odstotka vsega zaradi nas nastalega CO2 v zgodovini. A je povprečje globalnih temperatur v tem času ravna črta. Kaj ni to malo čudno?

Morda. Sicer nisem znanstvenik …

Potem imamo tu meritve v ledeniških vrtinah na Antarktiki in Grenlandiji. Te jasno kažejo, da se je skozi zgodovino Zemlje vedno najprej spremenila temperatura in šele potem zračna vsebnost CO2, in sicer z zamikom približno od petsto do tisoč let. Res bi bilo skrajno neobičajno, če bi se v 20. stoletju ta odnos obrnil na glavo. Vzrok pač ne more nastopiti za posledico.

Hm …

V obdobju od leta 1960 naprej, za katero imamo dovolj natančnih neposrednih meritev, se zračna vsebnost CO2 ne giblje v skladu s človeškimi izpusti. Pa tudi izmerjene temperature se ne obnašajo v skladu s tezo, da večja vsebnost CO2 pomeni ogrevanje. Nadalje: iz posrednih meritev lahko izračunamo, da se je na primer v obdobju med letoma 1860 in 1880 podnebje ogrevalo skoraj enako hitro kot v obdobju med letoma 1975 in 1998. Pa za to nihče ne krivi človeških izpustov CO2. Hočete še bolj zgovorno zgodovinsko primero?

Seveda.

Po analizi Maxa Hollowaya iz leta 2016 se je podnebje pred približno 128.000 leti tako ogrelo, da je obseg antarktičnega ledu upadel za 65 odstotkov pod današnjo vrednost. Takrat je bilo predstavnikov vrste Homo sapiens le nekaj tisoč in vsi so živeli v Afriki. In še na eno stvar bi opozoril.

Kar.

Med 2506 molekulami zraka je 1952 molekul dušika, 524 kisika, 23 argona, 6 vodne pare in 1 molekula ogljikovega dioksida. In od te ene molekule CO2 je največ, 3,83 odstotka, človeškega izvora, torej iz zgorevanja fosilnih goriv. Ali se res zdi smiselno, da bi lahko teh 0,0015 odstotka zraka ključno vplivalo na temperaturo celote?

Več v reviji Zarja št.,36. 05. 09. 2017