Šimen Zupančič / Zarja

»Zero-waster« je angleški izraz za človeka, ki bi ga po naše lahko imenovali »ničsmetilec« ali »brezodpadkar«. Ti ljudje so posebno pleme človeške vrste. Izjemno napredno in hvalevredno pleme, saj drugače od večine res trpi, ko gleda, kako se planet počasi duši v naši svinjariji! In kar je še bolj pomembno: to so ljudje, ki so si k srcu vzeli citat angleške antropologinje Margaret Mead: »Nikoli ne dvomite, da majhna skupina razmišljujočih, angažiranih državljanov ne bi zmogla spremeniti sveta; nikoli ga še ni spremenil nihče drug.«

Izjemno dejavna in napredna predstavnica tega plemena v Sloveniji je Maja Nagode. Neutrudna in srčna Logatčanka si je za življenjski moto izbrala eno samo besedo: manj! Manj na vseh ravneh. In s tem tudi manj skrbi, čiščenja, skladiščenja in vse druge mogoče zgage. Brezodpadkarstvo, opaža, je itak eno samo »vračanje k osnovam – potem ko smo doživeli uvid, da nas večina krame, ki si jo grmadimo, predvsem obremenjuje«.

Plenica, ki je sprožila verigo sprememb. Včasih je bila Maja tudi sama »čisto dovolj huda« potrošnica – »taka s skrbno dodelanimi seznami želja in potreb«… A je počasi ugotovila, da jo kljukice na teh seznamih razveselijo samo za nekaj minut, potem pa radost že preglasijo nova hrepenenja. Vse skupaj v nedogled in na račun prihodnosti svojih otrok!

Prav rojstvo obeh otrok je predstavljalo dve veliki prelomnici v njenem življenju. Ob rojstvu sinčka Izaka je najprej iz precej standardne odrasla v ozaveščeno potrošnico. Ker si je želela novemu življenjcu zagotoviti kar najlepše možnosti za brstenje, je začela brati deklaracije na živilih in raznih kozmetičnih izdelkih. In z vsako prebrano ji je postalo malo bolj slabo.

Deklaracija na standardnih plenicah pa je sprožila verigo. Ko jo je prebrala, jo je zmrazilo po vsem telesu. In ko jo je še raziskala po spletu, kar ni mogla verjeti svojim očem. »Kakšne svinje so ti proizvajalci!« še danes komaj kroti svoj upravičeni gnev: »Prebrala sem, da povišana temperatura zaradi tistih plenic lahko pri otroku povzroči neplodnost! Moda se mu v nenaravni temperaturi cela leta pacajo tam notri! Da sploh ne govorimo o gelu, ki ga plenice tudi vsebujejo …«

Tako preprosto ni imela druge izbire, kot da nabavi pralne plenice. In je na račun malo dodatne zgage privarčevala kar nekaj denarja in Izaku zelo verjetno olajšala marsikatero tegobo v prihodnosti.

Šest let brez antibiotikov. Potem je začela brati deklaracije na otroški hrani. Čim več je zvedela, tem bolj je bila šokirana. Seveda ni bilo več poti nazaj. Maja je kar sama začela pripravljati večino hrane za otroka, potrudila pa se je tudi z obiskom tečajev za izdelavo naravne kozmetike in naravnih zdravil. Prava ničsmetilka je postala septembra leta 2015, kmalu po rojstvu punčke Flore. Takrat, s pristnim žarom v očeh razlaga danes, je dokončno »snela potrošniški nahrbtnik« in zadihala s polnimi pljuči.

Se ji je ves ta trud obrestoval? »O ja!« ponosno in brez sence dvoma pokima: »V šestih letih nista otroka potrebovala enega samega antibiotika. In zdravnika vidita skoraj samo ob obveznih rednih pregledih!«

Danes je torej kuhana in pečena brezodpadkarka. Kar pomeni, da v trgovino vedno vstopi s svojimi vrečkami v roki, da imajo doma zgledno urejen kompost ne samo zase, temveč tudi poseben mini kompost za svojega psa … in da tiste črne kante za smeti sploh ne potrebujejo! »Pri nas bi jo smetarji izpraznili približno enkrat na deset let.«

Ekološko in lokalno bi rešila svet. Samo ena misel: zakaj bi domov nosili vsako leto tristo vrečk za kruh, če zadošča ena posebna namenska bombažna vrečka za ta namen? Drži, sem Maji z veliko slabe vesti lahko samo pokimal – da o čem takem sploh ne razmišljamo, je predvsem grda lenoba. »Če bi prešli na ekološko in lokalno, bi bil svet rešen! Doumimo že enkrat, da svet v resnici 'rolajo' potrošniki! In da smo to mi! Edina moč, ki jo imamo, je moč naših nakupovalnih odločitev in ta moč je v resnici gromozanska! Vsakič ko gremo v trgovino, je kot da gremo na volišče! Res je, težave so vseobsegajoče, vendar lahko svojo nezadovoljstvo usmerimo v dejanja, ne v prazno negodovanje!«

Svetlejša prihodnost se torej začne doma. »Premislimo, kaj kupujemo – ne pa da impulzivno trpamo v voziček vse po vrsti in doma mečemo na kup!« Ne grmadimo novega in novega strupenega sranja … Čim več reči za enkratno uporabo pa nadomestimo s trajnostnimi izdelki. »Tiste cenene britvice s kovinskimi, pri katerih menjaš samo rezila,« se nasmehne Maja, »vložke z menstrualno skodelico ali pralnimi vložki. Kar se tiče pralnih plenic, odkrito povem, da je bilo poleti precej neprijetno – sicer pa sploh ni bilo večjih težav! Presenetljivo hitro se navadiš. Ampak saj lahko kombiniraš, in ko otroka denimo pelješ ven, mu pač daš tisto industrijsko plenico, doma pa čim večkrat pralno. Že s tem si nekaj prispeval k njegovi in naši skupni prihodnosti!«

Pet R-jev za boljši svet! (oziroma po slovensko R, Z, O, P in K)

Osnovni protokol ničsmetilniškega doma je strnjen v pet jasnih korakov. Samo pri tisti redki krami, ki je nismo bili zmožni sprocesirati po petih angleških R-jih, lahko zagrešimo skrajni ekološki zločin in jo odpeljemo na deponijo. Zakaj pravimo skrajni zločin? Ker – tako bo odgovoril pravi brezodpadkar! – ko nekaj vržemo stran, to v resnici vržemo samo stran od oči.

1) Prvi R (in po naše prvi O) je »Refuse« ali »Odkloni«. »To velja za vse tiste primere, ko nam ponudijo brezplačen vžigalnik, vizitke, darilne vrečke, kratko majico ali slamico v bistroju … kar koli, česar ne potrebujemo in se nam bo samo valjalo po stanovanju,« pravijo pri Nagodetovih. »Ampak take reči vedno kar vzamemo, ker se v nas sproži refleks: zastonj je!« Ne pozabimo: ko iz hotelske sobe vzamemo »zastonj« stekleničko s šamponom, nekje že črpajo nafto za izdelavo nove. Ko sprejemamo vse tiste reklamne letake, nekje pada drevo, iz katerega bodo naredili še več te strupene stelje. Zaradi nezaželene pošte padajo celi gozdovi. Naša dolžnost odgovornega človeškega bitja je torej nakup lične nalepkice za nabiralnik, s katero odjavimo vse poštne reklame.

2) Naslednji R se modro glasi: »Reduce« ali »Zmanjšaj«. Tako je: zmanjšujmo vendar svojo porabo! Začnimo s tistim, čemur se lahko odrečemo brez bolečine. Ko pod vprašaj postavimo čisto vsak predmet v svojem domu, odkrijemo marsikaj zanimivega. Maja Nagode je pri tem sicer ekstremna, saj ima na primer samo tri majice s kratkimi rokavi za v javnost. »Je pa res,« se nasmeje, »da dneve preživljam v delovnem kolektivu samih fantov. V katerem najbrž nihče ne bi opazil, če bi prišla kdaj v službo kar v pižami!«

3) Naslednji R je po naše P, torej »Reuse« ali »Ponovno uporabi«. Najprej doma. Vsi novi nakupi bi se skoraj vedno morali začeti v centrih ponovne rabe, na Bolhi ali na Ebayu. »Odkar sem odkrila centre za ponovno uporabo, komajda še kupim kaj novega,« se ponosno nasmehne Maja. »Tam najdem vse, samo pač ne takoj! Če sem dovolj potrpežljiva, sčasoma pohopsam tudi zelo posebne reči, ki sem jih imela prej ogledane cele mesece! Ali leta! Za otroka sem dobila celo točno tisti obešalnik v obliki svinčnika, nad katerim sem prej koprnela v neki veleblagovnici! Za ugodne cene dobiš res dobre reči. Kadar koli pa sem popustila lenobi in se zapeljala v IKEO ali kakšno podobno trgovino, sem to zelo hitro obžalovala.«

4) Četrti R se v obeh jezikih glasi: »Recikliraj«. Kar je za navadnega smrtnika znamenje naprednosti in grozovite ekološke ozaveščenosti, je za brezodpadkarje zgolj izhod v sili. A pozor! Vseh vrst materialov ne moremo enako reciklirati! Največji zlikovec je žal plastika. »Ljudje ne vedo, da se večina plastičnih vrečk sploh ne reciklira,« odkima Maja. »Ker to namreč ni rentabilno, jih odpeljejo naravnost v sežigalnico!« Drugače je denimo z jeklom, aluminijem, steklom in papirjem, ki se dobro reciklirajo in pri tem ohranijo dober del uporabne vrednosti.

5) Zadnji klin na tej kratki, a učinkoviti lestvici je »Rot« ali »Kompostiraj«. To je nasploh precej zapostavljeno vodilo. Preprosto povedano gre za reciklažo organskih snovi. Najbolj od vseh tako ali tako reciklira narava: organski odpadki se sčasoma razgradijo in hranilne snovi se vrnejo v prst. Na domačem kompostu pa nastaja temen humus, ki mu vrtnarji rečejo črno zlato.

Maja pravi, da lahko kompostiramo marsikaj, kar premnogi trpajo v mešane komunalne odpadke (denimo lase, nohte, robčke, star tekstil, karton, papirnate brisače in robčke, čajne vrečke, kavne filtre, vatne blazinice). Predvsem pa ničesar ne smemo metati v straniščno školjko, saj hrana maši cevi in hrani podgane v kanalizaciji. »Ojoj, ojoj,« se prime za glavo Maja, »kaj vse ljudje mečejo v stranišča – premnogi tja še vedno zabrišejo plastične vatirane palčke za čiščenje ušes … Nič čudnega, da bo do leta 2050 razmerje med tonažo rib in plastike v morju 1 proti 1!«

 Bea Johnson

Če imajo ničsmetilci svojo biblijo, je to gotovo imenitni priročnik Dom brez odpadkov, ki ga je napisala Francozinja Bea Johnson, o njej ste v Zarji že lahko brali. Prej je dolgo živela tipično življenje ameriške matere srednjega razreda, kakršnega se je naučila na televiziji. To pomeni, da je vsak teden pridno napolnila 280-litrski smetnjak. A počasi sta z možem Scottom doumela, kako brezobzirna državljana in potrošnika sta postala in kako malo je treba za velike spremembe. Družina Johnson se je med procesom, ki je trajal nekaj let, poslovila od 80 odstotkov svojega imetja in si tako skozi džunglo krame izsekala pot do bolj polnega in smiselnega življenja. Danes se z nejeverno zgroženostjo spominjajo, kako so včasih zapravili nešteto ur in neizrekljivo veliko denarja za opremljanje hiše z nepotrebnimi rečmi. »Zdaj ko nam tega ni več treba početi, imamo neprimerno več časa, da smo lahko skupaj kot družina.«

V svoji preroditeljski vnemi je Bea najprej šla celo predaleč. Tega se je ovedela, ko je nekoč za nadomestek toaletnega papirja v naravi spet nabirala mah! A kmalu je našla zlato sredino s skoraj nič odpadki, pa je ob tem vseeno privarčevala 40 odstotkov prejšnjih gospodinjskih stroškov. »Veliko bolj zdravi smo porabili veliko manj denarja in časa, naše življenje pa so namesto predmetov začela bogatiti doživetja.«

Uporaba vrečk in steklenic za ponovno uporabo pri nakupovanju, se rada priduša Bea, ni noben nadčloveški podvig. Vrečke je sešila kar iz stare rjuhe, bisagico za kruh pa iz stare prevleke za blazine. Brez večjih težav in z veliko zabave se je izmojstrila v izdelovanju domače gorčice in kefirja, pa tudi jogurta, kisa in sira. »Moja kuhinja je znanstveni laboratorij. Če vzamem iz hladilnika nekaj pese, bo iz nje morda nastala solata, morda rdečilo za ustnice, morda pa barva za akvarel. Možnosti je neskončno in njihova meja je samo moja ustvarjalnost.«

Letni odpadek gospodinjstva je tako zmanjšala na velikost litrskega kozarca za vlaganje. Po nekaj mesecih ponosnega ljubkovanja je nazaj poslala celo stekleni globus, ki ga je dobila za nagrado za ozaveščanje javnosti. »Naj ga podjetje Green Giant spet uporabi na podelitvah naslednje leto,« se je ob tem nasmehnila, »meni pa z njega ne bo treba brisati prahu.«

Uspešnica Dom brez odpadkov je prevedena v 17 jezikov. Slovenski brezodpadkarji radi zažarijo, da je tudi v naših knjižnicah rezervirana za nekaj mesecev vnaprej. Knjiga je ena prvih znanilk morebitnega naslednjega preskoka človeške civilizacije, torej v povsem drugo družbo, v kateri materialno pretiravanje ne bo znamenje življenjskega uspeha, temveč globoke osebne nezrelosti in neodgovornosti. »Predstavljajte si, kaj vse bi lahko dosegla civilizacija, če bi se osvobodila materialnih hotenj in jih nadomestila z notranjo rastjo!«

In kako daleč smo še od take blagorodne utopije? Hja, bodro skomigne Bea Johnson, vse je odvisno od nas!