Mankica Kranjec

Karmen je izjemno pogumna ženska, desetletje in pol se je na videz neustrašno podajala v osrčje vojn in poročala o strahotah, ki se dogajajo daleč od nas. Skupaj z možem, Dancem Gunnarjem, sta v dobrih 16 letih doživela skoraj vse, kar se je doživeti dalo. Poleg vojnih zgodb sta si želela spisati še eno prijetno, osebno zgodbo – tisto o starševstvu. Tako je decembra eta 2015 Karmen v Bejrutu rodila sina Oskarja, ki je njuno življenje postavil na glavo. Spremenile so se prioritete zakoncev in pa začasni naslov – zaradi varnosti so se preselili v Carigrad, kjer pa prav tako pogosto poka.

Njuna ljubezenska zgodba se je začela, ko se je mlada študentka primerjalne književnosti iz Ormoža v tretjem letniku fakultete odpravila na študijsko izmenjavo v Berlin. Novinarstvo ji ni bilo preveč všeč, ko pa je spoznala postavnega Danca Gunnarja, ki je delal kot dopisnik za danski časopis, je hitro spremenila mnenje. Še posebno ko je poročal iz Afrike. Začela mu je pomagati na Balkanu, nato pa si je želela delati nekje, kjer je ne poznajo. En dan pred terorističnim napadom na dvojčka WTC se je s Pop TV dogovorila, da bo poročala z Bližnjega vzhoda. Po napadu je nastalo velikansko vojno območje, kjer ji dela, žal, zlepa ne zmanjka. Nekaj časa so njune zgodbe navduševale gledalce komercialne televizije, zdaj je že dolgo kot vojna dopisnica zvesta nacionalki. Njuno »delovno mesto« je široko raztegnjeno po Bližnjem vzhodu, od koder v naše domove prinašata pretresljive zgodbe o vojnah, ki se nikoli ne bi smele zgoditi. Tri leta je bil njuno oporišče Dubaj, nato pa Bejrut, kjer se je odprlo še eno poglavje njunih življenj – po desetih letih zakona sta pred skoraj dvema letoma postala starša.

Nosečnica v Libanonu. Čeprav se ji nosečnost ni zdela prav nič posebnega, saj je med pričakovanjem sina veselo in veliko delala, je navdih za mnogo žensk, kako se premakniti iz območja ugodja in udobja ter slediti svojemu srcu. »Dolgo sva si želela in razmišljala o otroku. Na tem nemirnem delu sveta je bila uresničitev te želje nekoliko težja, ker sva vedela, da se bo življenje obrnilo na glavo. Vzela sva si čas, temeljito premislila, poskušala sva predvideti spremembe in malce načrtovati prihodnost,« se spominja Karmen, ki je nosečnost preživljala v libanonskem glavnem mestu Bejrut.

»Bilo je čisto v redu. Zdravstvo je zasebno – kar plačaš, to dobiš. od najslabšega do najboljšega. Je kar primerljivo s Slovenijo. Za neko srednjo ceno lahko dosežeš libanonski standard. Tudi ženske v Libanonu so dokaj svobodne, izobražene, igrajo pomembno vlogo v družbi. So pa seveda razlike med mesti in podeželjem, tam so veliko bolj konservativni. Tudi pred zakonom moški in ženske niso zares enakopravni. Denimo, če Libanonka rodi otroka, čigar oče je tujec, ta otrok ne more pridobiti libanonskega državljanstva. Dobi ga lahko samo po očetu, ne pa po materi,« pripoveduje Karmen, ki je slutila, da se ji bo življenje po rojstvu otroka korenito spremenilo, kar si je takrat še nekako zanikala. Zato je želela narediti vse, česar pozneje – vsaj za nekaj časa – ni več mogla.

Več v reviji Zarja št.,38. 19. 09. 2017