##IMAGE-3533881##

Dolenjski prestolnici letošnjo jesen grozi, da bo ostala brez edinega klubskega prizorišča, ki kljub posamičnim koncertom zadnjih nekaj let še zdaleč ni tisto, kar je bil nekoč mladinski center na Novem trgu. Na pogovor smo povabili »povratnika«, nekdanjega in po nekajletnem premoru vnovičnega direktorja zavoda LokalPatriot Boruta Pelka.

Objava v Dolenjskem listu izpred šestih let, torej avgusta 2012, se je glasila: V sredo, 15. avgusta, je Novo mesto na povabilo zavoda LokalPatriot obiskal predsednik države dr. Danilo Türk, ki si je čez dan ogledal mesto, obiskal klub LokalPatriot, založbo Goga, srečal se je z županom Alojzijem Muhičem, si ogledal hostel Situla in imel v galeriji Simulaker novinarsko konferenco ter zvečer na festivalu Jazzinty podelil nagrado jazzon. Kam bi aktualnega predsednika kot direktor peljali letošnje poletje?

Vse našteto tudi ni izključno naše, niti ni bilo takrat, torej gre za širšo skupino DNŠ. Zagotovo bi ga še lahko peljali tako v Situlo kot v Gogo, lahko bi ga povabili na Novomeške poletne večere, ne bi več mogli pokazati številke Parka. Z vidika LokalPatriota pa bi mu rekli, da tedanja produkcija ni več naša, ampak smo jo pred leti zaradi naše finančne stiske predali Zavodu Novo mesto oz. tedaj še KC Janeza Trdine.

To se je zgodilo z Jazzintyjem leta 2014, ko na razpisu kulturnega ministrstva niste dobili niti evra.

Tako je in podobna dilema je bila tudi s Fotopubom. Dušan Smodej z istoimenskim društvom je prevzel ta projekt in ga nadaljuje še danes, v našem primeru pa je bila to tedaj edina prava rešitev, da tako uspešni projekti ne ugasnejo. Mi smo se nato skozi proces prisilne poravnave v dveh letih toliko postavili nazaj na noge, da so se te produkcije partnersko vsaj lokacijsko vrnile nazaj k nam. Dokler sem in bom direktor, zasledujem filozofijo, da LokalPatriot ne sme biti le sam sebi namen, ampak mora biti odprt tudi za vse preostale mladinske in nemladinske pobude ter civilne iniciative. Že ko sem se vrnil na ta položaj leta 2014, sem se odločil, da se vrnemo k osnovnemu namenu, to sta kultura in mladina.

Še vedno imamo galerijo Simulaker ...

Tudi to bi lahko pokazali predsedniku, saj še vedno v teh prostorih izvajamo galerijski program. V nekem obdobju je bil to naš najbolj stabilen program, saj je bil vezan na večletno projektno pogodbo s kulturnim ministrom. Te sreče naš klub ni imel. Torej po letu 2014 je sledila odločitev, da se po epizodi »sendviči« in festivalih, ki so bili sicer vrhunski, vrnemo k osnovni dejavnosti. LokalPatriot je bil namreč po desetih letih delovanja v tako dobrem položaju, da si je lahko privoščil vrhunski program, saj je s stabilno dopolnilno dejavnostjo v obliki gostinstva razvijal te zadeve naprej. Ko pa prideš do razmer, ko si pod vodo, moraš zadeve skrčiti. Žal.

Razlog, da je vse skupaj šlo pod vodo, pa je?

V obdobju od 2010 do 2014 je bilo več takšnih dejavnikov. Eno je bila tudi vsesplošna kriza, ki se je poznala pri vseh gostincih, potem smo bili neuspešni na omenjenih razpisih in ob prvi selitvi leta 2008 z Novega na Glavni trg, ki naj bi bila le začasna, smo izgubili veliko dnevnega pretoka. Sledil nam je en del generacije, ob menjavi srednješolcev pa smo jih veliko izgubili, ker smo bili zanje predaleč. Kljub dobremu programu, ki mu sledijo, to lahko trdim na podlagi dobrega obiska naših dogodkov, je bil dnevni obisk, kot se je izkazalo, predvsem vezan na našo tedanjo lokacijo in bližino srednjih šol ter fakultet.

Kakšna je bila situacija v zavodu, ko ste se vrnili pomladi 2014?

Zavod je imel dolgove do vratu in čez, na mizi je bila lepa količina izvršb. Čeprav nisem ekonomist po izobrazbi, sem proučil scenarije reševanja zavoda in sprožil postopek poenostavljene prisilne poravnave. V njej nam je velika večina tedanjih upnikov oz. dobaviteljev odpisala terjatve v deležu 40 odst., preostalo smo odplačevali po mesecih in letih, dvema največjima upnikoma odplačujemo še danes, za kar se jima zahvaljujem.

Kako poslujete danes?

Finančno smo z dvo- ali trimesečno zamudo likvidni. Naši prihodki so vezani na občinske in državne razpise. Zavod redno zaposluje tri ljudi, poleg mene še vodjo kluba Živo Janc in programskega vodjo Maida Hadžihasanovića. Projektno imamo zaposlena še dva sodelavca, nekaj zunanjih pogodbenikov in veliko prostovoljcev. Smo pa na minimalnih plačah, če koga zanima. (smeh)

MO Novo mesto o mladinskem centru: Vzpostavitev mladinskega centra je ključna prioriteta MO Novo mesto na področju mladine. O tem priča proračunska postavka Programi za mladino, v kateri smo v letošnjem letu 350.000 od skupno dobrih 494.000 evrov namenili investiciji v mladinski center. Investicija obsega gradnjo in vzpostavitev večnamenskih prostorov za mladino. Projekt sicer v skladu s svojim poslanstvom peljejo na Zavodu Novo mesto. Dodatnih 30 tisočakov je za to investicijo sicer predvidenih tudi v proračunu za leto 2019.

Na pogovor smo vas povabili bolj zaradi samega mladinskega kluba. Še pred desetletjem je bilo tu Novo mesto v primerjavi s Krškim ali Brežicami in Črnomljem vodilno, zdaj je slika povsem nasprotna.

Ko je to področje pri nas delal nevladni sektor, je bilo Novo mesto daleč pred vsemi. To pa zaradi specifike, na katero je mesto po mojem prepričanju še vedno lahko ponosno, da študentska organiziranost nikoli ni podlegla temu, da se denar, ki ga dobivajo iz koncesije za študentsko delo, ni porabljal za druge namene, ampak sistematično za študentske vsebine. Tako se je začel LokalPatriot, Goga in ostalo. Je pa tudi res, da je bila tedanja generacija študentov zelo drugačna od današnje. Tedanja je, če je želela kaj imeti, to morala tudi narediti ali ustvariti, medtem ko sedanja svoje želje poteši z nakupom.

Ampak brez lastnih prostorov najbrž ne gre. Tu ciljam na dejstvo, da ste se pred desetimi leti z Novega trga »začasno« preselili v prostore stare picerije na Glavnem trgu, ob menjavi lastništva objekta in začetku prenove pa letošnje poletje delujete le še v atriju poslopja. Poletja bo kmalu konec ...

Vsi naši zavodi so zasebni in delujejo v javnem interesu, kar nam včasih prinese kakšno točko več na razpisu ali zagotovi več pomoči lokalne skupnosti. To je vse. Zgodovinski trenutek je bil v letih 2007 in 2008, ko je Urad za mladino objavil razpis za zagotavljanje mladinske infrastrukture. Čeprav je bilo rečeno drugače, je bil razpis na koncu omejen le za javni sektor. Prijavile so se lahko torej le tiste lokalne skupnosti, ki so imele mladinsko področje organizirano znotraj javne službe. Posledično so nas nato v letu ali dveh prehiteli Krško, Brežice, Velenje, Celje itn. Na našo pobudo je tedaj obstajala ideja, da bi se znotraj tedanjega KCJT ali Agencije za šport vzpostavil neki javni servis ali mladinski center, ki bi ga potem upravljal Lokalpatriot, DRPD in kar nas je, ampak se žal zaradi kratkih časovnih rokov to ni zgodilo. Vendar še danes odkrito povem, da je DNŠ s svojimi zavodi zaradi svoje organizacijske in finančne stabilnosti, ki jo je imel, predstavljal neke vrste potuho lokalni skupnosti, ki se s temi programi in mladinskim klubom ni ukvarjala. Zdaj pa smo prišli do točke, ko po 20 letih nismo več tako močni in potrebujemo nov razmislek. To ne pomeni, da ugašamo ali kaj podobnega, navajeni smo delati tudi v nemogočih razmerah in tudi bomo. Sem pa prepričan, da smo tej isti lokalni skupnosti zmožni dokazati, da v boljših pogojih in razmerah lahko delamo bistveno bolje.

Lokalna skupnost oz. občina je z združitvijo omenjenih zavodov v skupnega vsaj na papirju poskrbela tudi za področje mladine. Znani so načrti gradnje mladinskega centra na Novem trgu.

Drži, a nesmiselno je, da javni zavodi produkcijsko posegajo na področja, kjer so že močni drugi producenti. Njihova naloga naj bi bila logistični servis, povezovanje in iskanje sinergij. Sam že deset let ponavljam, da bi mesto potrebovalo enoten mladinski center, kjer bi delali DRPD, mi, DNŠ, skavti, taborniki …, vsi na eni lokaciji. A v tem mestu je včasih takšno sodelovanje najtežje doseči. Sem pa optimist in pogovore z novim Zavodom Novo mesto peljemo v to smer, a je še prezgodaj za podrobnejše informacije.

Če se vrneva na samo prostorsko stisko LokalPatriota. Kako jo rešujete?

Kavarno in kletne prostore oz. naš nekdanji klubski prostor je kupil Matjaž Smodiš, ki se je lotil prenove in ima tu druge načrte. Tako da kluba, kjer bi lahko delovali tudi čez zimo, nimamo. Imamo atrij, kjer delujemo pri drugem najemniku, in tu lahko ostanemo do oktobra, lahko se spomladi tudi vrnemo. Je pa, seveda, klubska sezona tista, ki je za nas zelo pomembna. Naša dolgoročna želja je, da se premaknemo bliže migracijski osi mladine. Trenutno se nakazuje neka začasna rešitev, da bi izvedli klubsko zimsko sezono v manjšem obsegu, denimo s koncerti za okoli 100 obiskovalcev. Dolgoročnejša rešitev pa pred pomladjo tudi zagotovo še ne bo na voljo.

Ste lahko bolj natančni?

Žal ne. Ta teden na trenutni lokaciji izvajamo še Jazzinty, potem sledi krajši kolektivni dopust, definitivno pa septembra izvedemo še nekaj dogodkov. Napovem lahko neke vrste poslovilni koncert 22. septembra z glasbeniki, ki so tu igrali, in če bo lepa jesen, bodo kakšni dogodki še oktobra.

Vam pri iskanju rešitve lokalna skupnost pomaga v zadostni meri?

Verjamem, da prav vsi, ki imajo kaj besede pri tem, delajo po svojih močeh, a za nas vendarle mogoče nekoliko prepočasi. Kot rečeno, mi bomo preživeli in delali, saj smo borci, a vendar naj bo to neki apel, da se res že mudi. Če pogledamo samo glasbeno tradicijo tega mesta in predvsem trenutne glasbene lestvice, ima mesto skupine, kot so Mrfy, Jardier, Dan D idr., in takšno mesto z 20.000 prebivalci pač potrebuje klubsko prizorišče. Naša specifika je, da klubsko prizorišče in mladinske programe dela isti producent. Ko mi zapremo, kluba ni več. Zato ta apel, naj se iskanje rešitve pospeši.

Intervju je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista z dne, 16. avgust 2018.