Pot od Ljubljane do Osilnice je dolga in vleče se. Skoraj dve uri po lokalnih cestah in neskončnih serpentinah. Razmišljam, koliko časa tukaj čakaš, če potrebuješ rešilca. Če je cesta sploh prevozna. V zadnjih dveh tednih septembra ni bila in Osilnica je bila odrezana od sveta. V najhujših poplavah zadnjih desetletij so bili nekaj dni prepuščeni sami sebi. Voda je zalivala hiše, spodjedala ceste in sprožala plazove. Gasilci so črpali vodo iz objektov in postavljali protipoplavne vreče, a večine škode niso mogli preprečiti. Zalilo je 20 hiš, uničilo infrastrukturo, odprlo vodovod in onesnažilo polja. Posledice so za občino z malo prebivalci in majhnim proračunom katastrofalne.
Malo pred Osilnico je utrgalo skoraj cel pas ceste. Mimo zapornice in opozorilnih znakov se s fotografom Šimnom prebijeva v naselje ter najprej ustaviva pri županji. Škoda gre v milijone, pove, proračun občine pa je majhen. Pri sanaciji bodo zato potrebovali veliko pomoči. Država jo je obljubila, upa, da bo obljubo tudi držala. »Hiše smo reševali sproti, kolikor se je dalo. Gasilci so izčrpavali vodo, na posodo smo dobili tudi razvlažilnike. A marsikje je problem podzemna voda. Pri tako razmočeni zemlji ji ne moreš preprečiti, da se ob dežju ne bi ponovno dvignila in zalila hiš.« Vsekakor bi nujno potrebovali tudi dodatne protipoplavne zidove, pravi županja. »V Bosilji Loki je, na primer, spodjedlo milijon in pol vredno cesto, ki smo jo ravno letos dokončali.« V Kužlju, v sosednji občini, je tak zid rešil štiri hiše, da jih poplave niso spodjedle.
Tukaj v trgovini ne moreš kupiti zelenjave. V teh krajih je življenje skromno in ljudje so pridni. Zanesejo se sami nase in tudi po poplavi so takoj poprijeli za delo. Nekaj dni po povodnji je že skoraj vse počiščeno. Marsikdo ima že svojo potopno črpalko, ozimnico pa na višini, do koder voda ne seže. »V naših trgovinah ne boste našli zelenjave,« pravi županja. »Ni povpraševanja po njej. Ljudje jejo tisto, kar pridelajo na domačem vrtu, in tako prihranijo kakšen evro.« Poplavljeni ter s peskom in vejevjem zasuti vrtovi in njive so zato še večji udarec.
Zapeljeva se naprej, proti Bosilji Loki in Mitrovičem. Ob cesti gospod v samokolnico nabira jabolka za ozimnico. Tudi pri njih je drla voda s hribov za hišo. Bobnelo je in grmelo, v zraku pa je bil vonj po smodniku. Povzročale so ga skale, ki jih je hudournik trgal z bregov in valil po strugi. »Že v prejšnji poplavi je naneslo kupe peska in lesa,« pove gospod, ki ne želi deliti svojega imena. »V dveh tednih vmes jih niso odstranili, zato je voda naslednjič divjala še širše.« Njegovi travniki in vrt so polna kamenja in vejevja. »Tega se ne da obdelovati, prej bo treba počistiti. S traktorjem in na roke, z lopato.« Kot večina ljudi tukaj hiše nima zavarovane. Nad tem samo zamahne z roko. »Saj veste, kako je z zavarovalnicami. Plačaš veliko, dobiš pa malo. Se že najde kak člen, po katerem ti ravno tega ne krijejo, kar bi potreboval.« Ponudi nama sveže obrana jabolka in se poslovi z besedami: »Narava nam hitro pokaže naše mesto, kajne? Proti njej pač ne moremo.
Več v reviji Jana, št. 41, 11.10.2022
