Tako se je zgodilo, da so morali na eno snemalno lokacijo čez mejo, v staro Gorico. To je v teh koronačasih podvig, za katerega si lahko živce skravžljaš do neprepoznavnosti. Romana je uredila vseh 500 papirjev (testi, potni nalog, izpolnjena aplikacija za vstop v državo, pa potem natisnjeno, da dobiš na meji podpis, test v slovenščini in angleščini ...), zadnje podrobnosti je urejala v petek, ko je nato izvedela, da se bo v Italiji v ponedeljek, na dan snemanja, čisto vse obrnilo na glavo. Dobila je informacijo, da lahko tik pred mejo člani ekipe opravljajo hitri test ter se postavijo v vrsto skupaj z učitelji v ponedeljek zjutraj pred katerokoli šolo, nato je čez nekaj ur zazvonil telefon, da bodo testiranja samo pred eno šolo. Joj, to ne bo šlo, snemalna ekipa si ne more privoščiti dolgih čakalnih vrst. Romana je zato vrtela telefon naprej, našla zasebnega izvajalca, ki jih bo stestiral ob sedmi uri zjutraj.
V Solkanu so se v ponedeljek znašli na s slovensko policijo zablokirani cesti – naši policisti so vestno kontrolirali vse, ki so iz Italije vstopali v Slovenijo, naše ekipe, ki je tako vestno zbrano dokumentacijo ponosno molila skozi okno, pa ni pregledal niti en samcat italijanski policist. Ker za vstop v Italijo ni bilo nikjer nikogar.
Kje je meja? V Italiji je v ponedeljek zavladalo izredno stanje, ko si se moral po telefonu najaviti celo za obisk navadne trgovine. Snemali so zgolj deset minut stran od slovenske meje, pa čisto drug svet – strog režim. Ampak pri vračanju v Slovenijo njihovih 500 papirjev spet nihče ni pogledal. Ker mejnega prehoda sploh našli niso. Vračali so se po poti, ki so jim jo pokazali domačini, in, pričakujoč mejni prehod, kar naenkrat po prometnih znakih in napisih ugotovili, da so pravzaprav že v Sloveniji. Kje je meja, kje so jo zgrešili? Zakaj smo se potili ob nabiranju vse te presnete dokumentacije? »Jah, zato, ker če je ne bi imeli, bi nas pa gotovo ustavili,« je zavzdihnil Andrej Stražišar.
Vreme je znorelo. Na poti na Koroško so doživeli vse mogoče vremenske razmere. Iz Ljubljane jih je pospremilo sonce (kdo bi si mislil!), vmes so se na nebo priklatili oblaki, na snemanju je nekdo spet naročil sonce, na poti proti Radljam ob Dravi pa jih je ujela snežna nevihta. »Še dobro, da si še nismo slekli zimskih gum.« Sneg se je čez nekaj trenutkov preobrazil v dež in nekdo jim je ob uri za snemanje spet »zrihtal« sonce. Če mi nimamo zvez tam zgoraj!
Takole v lahnem drncu in podprti s kosili v avtu (pice najbrž še dolgo več ne bodo mogli videti, topel sendvič pa je že skoraj vrhunec kulinarične ponudbe) proti finalnemu večeru lovimo utrinke in srčne trenutke po vsej Sloveniji. »Vsi so zelo prijazni, radi in navdušeno sodelujejo z nami, kandidatke za Slovenko leta pa nas znova osupljajo. Upam, da bo prireditev lepo darilo njim.« Pa tudi vsem vam, ki jih podpirate. Ne pozabite torej: v ponedeljek, 29. marca, se ob osmih zvečer zberemo pred domačimi računalniki na slovenkaleta.si, kjer že odštevamo zadnje ure do slovesne razglasitve. Veselo bo!
Zarja Jana, št. 12, 23. 3. 2020