Raziskave kažejo, da večina staršev nima jasne predstave o tem, s čim se njihovi otroci preživljajo in kakšno delo opravljajo. Zato ni nič nenavadnega, če ne veste, kaj natančno delajo podatkovni rudar, svetovalec za optimizacijo spletnih strani, skrbnik družbenih omrežij, svetovalec za množično financiranje, mioterapevt ali idejnik. Če bo vaš otrok skorajda genij, bo poleg naravoslovne pridobil še družboslovno izobrazbo ter se nenehno dodatno neformalno izobraževal, zraven pa bo še čustveno inteligenten, samoiniciativen, ustvarjalen, visoko storilnostno naravnan, sodelovalen in podjeten, vas ni treba biti strah. Vas nismo potolažili? Naši otroci in vnuki bodo morali biti geniji z iskricami v očeh. Ampak to ne bo zadoščalo. Nekateri poklici bodo še vedno zahtevali predvsem – človečnost.
Trg dela je zelo zanimiv, saj nam je ena izmed sogovornic dejala, da je na primer nekega profila izobražencev na zavodu za zaposlovanje v izobilju, pa jo še vedno vsak mesec kakšen od delodajalcev pokliče prav po takem profilu. Po dobrih delavcih, strokovnjakih in obrtnikih je še vedno povpraševanje – v prihodnosti pa bo treba imeti še nekaj več. »V pogovorih s podjetji ta vedno bolj poudarjajo kompetence, ki jih pogrešajo in bi jih pričakovali od svojih zaposlenih. V prihodnosti bodo tako zelo iskane in zaželene lastnosti oziroma sposobnosti: veščine dela z ljudmi, kognitivna fleksibilnost (omogoča hitro preklapljanje med nalogami ter menjavanje in usmerjanje pozornosti na nalogo), sposobnost koordinacije ljudi, storitvena naravnanost, aktivno poslušanje, ustvarjalnost in samoiniciativnost, podjetnost in sposobnost kritičnega razmišljanja. Če pa boste podjetja vprašali, kaj najbolj pogrešajo pri zaposlenih, bodo odgovorili: čustveno inteligenco, ki zelo vpliva na medosebne odnose in uspešnost na delovnem mestu. Ljudi običajno zaposlujemo zaradi sposobnosti, znanj in izkušenj, odpuščamo pa jih zaradi osebnostnih lastnosti,« zanimivo opaža Maja Dizdarević, predstojnica Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.
Zbogom poklic, pozdravljena kariera! Po podatkih ameriškega inštituta za ekonomsko politiko se je produktivnost zaposlenih od leta 1973 do 2013 povečala za 74 odstotkov, medtem ko so se plače zviševale veliko počasneje, zgolj za devet odstotkov. Ugotovitve za ameriško območje so zagotovo primerljive z dogajanjem na globalni ravni, meni Dizdarevićeva. V prihodnosti se bo bolj kot o poklicih govorilo o karierah, ko bomo skozi leta zamenjali več poklicev in tudi več delodajalcev. »Prav tako počasi izginjata osemurni delovnik in klasična zaposlitev, več bo projektnega dela. Marsikomu služba, kot jo poznamo danes, niti ne bo najpomembnejša. Nekatere napovedi Svetovnega gospodarskega foruma kažejo, da bo do leta 2030 zelo veliko ljudi šefov samim sebi, tako da bodo prihodnje generacije lahko izbirale, kaj in kje bodo delale. Kadroviki v podjetjih se bodo tako ukvarjali z izzivom, kako zadržati mlade, ki jim bo postalo pomembno, da ima njihovo delo neki pomen in smisel ter jih izpolnjuje.«
V naših predstavah se vedno vrti zakoreninjena slika obupanega iskalca zaposlitve, dejansko pa bodo tudi delodajalci trepetali za zaposlene.
»Že zdaj govorimo o bitki za talente in marsikatero podjetje težko dobi zelo dobre kadre,« pravi Maja Dizdarević. Tudi v zvezi z izbiro poklica oziroma smeri študija pomirja tiste, ki jim morda ne dišijo tehnološke smeri, kot so področje interneta, inženiringa in posledično študij strojništva, elektrotehnike, fizike. V prihodnosti bo več potreb po interdisciplinarnosti in sodelovanja med tehnološkimi strokovnjaki ter ekonomisti, psihologi, humanisti … »Se je pa število delovnih mest v obliki služb precej zmanjšalo, zato morajo biti mladi pripravljeni na težje razmere, postati morajo bolj samostojni in kompetentni. Ključno je, da se ob izobraževanju vključujejo v dodatne dejavnosti, pridobivajo kompetence in praktične izkušnje. Pomembno pa je mladim sporočiti tudi to: če si zmeden glede karierne izbire, je to popolnoma normalno. Pomembno je, da greš v akcijo in da čim bolj spoznaš – sebe. To pa bodo mladi najlažje dosegli s čim več udejstvovanja ob formalnem izobraževanju. V Kariernih centrih Univerze v Ljubljani študente spodbujamo, da so med študijem čim bolj dejavni, in zanje pripravljamo različne delavnice, karierne tabore in poletne šole. Spodbujamo jih k delovanju v društvih, prostovoljstvu ipd., še pravi sogovornica iz Kariernega centra UL.
Človek potrebuje več od robota. Da so pritiski in zahteve po vse bolj izobraženih čedalje hujši, opaža tudi doc. dr. Matjaž Uršič s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede, kjer se ukvarja s preučevanjem in izboljševanjem življenja v velikih mestih, veliko sodeluje s tujino, še posebej z Japonsko. »Ampak če si mlad in si v življenju že kaj naredil, se s čim ukvarjal (pa ne nujno za denar), bo v tujini dokaj preprosto dobiti službo. V prihodnosti se bo povpraševalo po zaposlenih, ki so ustvarjalni in empatični. Naša družba se stara in morda bodo za starejše res skrbeli roboti, vendar robot nima dodane vrednosti – to je zgolj servis, človek pa potrebuje več. Robot ne bo znal odpraviti njihovih psihičnih težav, na primer. Menim, da bodo v prihodnosti poklici, ki se ukvarjajo z ljudmi, zelo pomembni. Zaključki, da bodo naša delovna mesta prevzemali roboti in bomo počasi brez dela, se delajo prehitro.
Več v Zarji, št. 8, 21. 2. 2017
