Ne, ne vi! Ampak nova Popova oddaja Hipnoza: dobra zabava je razdelila gledalce – eni pravijo, da je res dobra zabava in da so se hipnotiziranim tekmovalcem do solz narežali, drugi pa ogorčeno trdijo, da jim skuša televizija podtakniti zaigran šov, v katerem se udeleženci samo pretvarjajo, da so hipnotizirani. Tako je zdaj v enem kotu avtentičnost in v drugem pretvarjanje, resnica pa živčno pogleduje od enega do drugega in se ne more odločiti, h kateremu bi pristopila. Pa smo se šli poučit, kako je s to stvarjo.
Hecna stvar, nekaj takega se je pred nekaj leti dogajalo Britancem, ko so gledali zelo podobno oddajo z naslovom You're Back in the Room, v kateri je tekmovalcem, ki so se bojevali za nagrado, izpolnitev nalog prav tako oteževala hipnoza. Nemogoče, so takrat številni nejeverni gledalci zmajevali z glavo, tole mora, preprosto mora biti zaigrano. V podobni dilemi so se znašli Francozi, ko so gledali svojo oddajo Zvezde v hipnozi, v kateri je osem hipnotiziranih slavnih ljudi na hudo nenavadne načine počelo povsem navadne stvari.
Hipnotični trans ali čisto navadno pretvarjanje? Ah, vprašanje za milijon dolarjev! Ali v našem primeru za osem tisoč evrov. Rešitev se zdi jasna: vprašajte strokovnjake. In smo jih. A so prav tako razdeljeni kot gledalci.
Bog spanca je medtem zakinkal. Da vi še nikoli niste bili hipnotizirani, pravite? Ne bo držalo, hipnoza je naravno stanje, je spremenjeno stanje zavesti, v katero zdrsnete mimogrede, pravijo strokovnjaki. Ko se zatopite v knjigo. Ali v film. Ko se zagledate skozi okno. Ko ležite v travi in zrete v oblake. Ko budni sanjarite. Ali ko po dolgi poti varno pridete domov, pa se ne spomnite, po katerih cestah ste vozili. Tale zadnja ima celo ime, no, dve imeni, pravijo ji »avtocestna hipnoza« ali tudi »vročica sredinske črte«. Res pa je, da vam takrat praviloma nihče ne naroča, da začnite oponašati kuro.
S pomočjo hipnoze je mogoče zdraviti ali odpravljati bolečino, nezaželena vedenja, fobije in tike, to ljudje vedo in s pridom izkoriščajo že tisočletja. In potem je tu še tista druga vrsta hipnoze, odrska hipnoza. Tista, ki je medicinski hipnozi precej umazala ime. Tista, ki jo najbolje poznamo in je namenjena samo zabavi. Tista, s katero hipnotizerji, kot so Paul McKenna, Derren Brown in številni drugi, pred televizorje privabijo milijone.
Tudi odrska hipnoza ima že večstoletno tradicijo, začelo se je v 18. stoletju, ko je dunajski zdravnik Franz Anton Mesmer opazil, da ima hipnoza – ki takrat še ni imela imena – zdravilen učinek, po njem pa so se potem poimenovali mesmeristi, ki so zdravili, pa tudi prirejali predstave. Takrat so številni še trdili, da na ljudi vplivajo s telepatijo in drugimi nadnaravnimi močmi. Hipnoza je svoje poimenovanje – po grškem bogu spanca Hipnosu – dobila šele proti koncu 19. stoletja, ko je škotski zdravnik James Braid opazil, da je trans podoben spanju. Pozneje so sicer ugotovili, da sta hipnoza in spanje popolnoma različni stanji, ampak Braidu tega nihče ni povedal. Mesmeristom tudi ne, pa so se sčasoma oklicali za hipnotizerje.
Pošteni najditelj dobi nagrado. Že desetletja pred prihodom televizije so odrski hipnotizerji polnili gledališča. In že takrat ljudje niso čisto zagotovo vedeli, za kaj gre – je nenavadno obnašanje hipnotiziranih posledica nadnaravnih moči, za katere so nekateri hipnotizerji trdili, da jih imajo, je to prava hipnoza ali pa gre, tako so nekateri še dandanes prepričani, samo za mešanico dobro uporabljenega psihološkega znanja in odrskih trikov?
In potem je prišla televizija, ki je hipnotizerjem prinesla milijonsko občinstvo. Gledalci pa so ostali enako zmedeni – je to, kar vidijo, resnica ali samo trik in prevara? In strokovnjaki so ostali enako razdeljeni. Celo ameriški čarovnik in iluzionist Kreskin je po dveh desetletjih dela na odru zatrdil: »Semantična bitka lahko traja še leta, jaz pa trdno verjamem, da je to, čemur pravimo hipnoza, popolnoma normalen in sploh ne abnormalen odziv na čisto navadno sugestijo.« Ponudil je tudi nagrado 25.000 dolarjev tistemu, ki bi dokazal, da hipnotični trans obstaja. In so poskušali, seveda so, a nagrada nikoli ni bila podeljena.
Tudi britanski hipnotizer Alex Tsander je skeptičen. Napisal je več knjig o odrski hipnozi in vedno poudarja, da obstaja razlika med »hipnotizmom« in »hipnozo«. Takole je rekel, »hipnotizem je umetnost ustvarjanja iluzije hipnoze«. In je šel in svojo predstavo poimenoval Ne morem verjeti, da NI hipnoza.
James je razočaran. Na katero koli stran se že postavite, k hipnozi ali prevari, v vsakem primeru je zraven veliko priprav in tudi kakšen trik. In veliko zanašanja na človeško psihologijo. Recimo tole: udeleženci sodelujejo zaradi pritiska, ki ga čutijo pred pričakujočim občinstvom. Zato se hipnotizerju ni treba bati, da bo kdo rekel, jaz pa nič ne čutim, ali se uprl njegovemu ukazu. Iz pričevanj vemo, da se ljudje raje pretvarjajo, da so hipnotizirani, tudi kadar niso. Eden od njih je tudi bloger James Gunn, ki si je od malih nog želel nastopiti v hipnotizerski predstavi, potem je bil pa kruto razočaran in je v svojem blogu pisal o svoji izkušnji v Las Vegasu: »Potem so hodili mimo nas, ki smo bili postavljeni v vrsto, rekli, da nas bodo uspavali, vpili so 'zaspite!' in nas lopnili po glavi. Ker naj bi zaspal, sem tudi jaz legel na tla ob človeka poleg mene in zaprl oči. Prav nič hipnotiziranega se nisem počutil. In čisto zagotovo nisem spal, mislil sem si, 'sranje, nisem hipnotiziran!', a ker nisem hotel uničiti predstave ali da me brcnejo z odra, sem se odločil, da bom sodeloval. … Mislim, da je to v bistvu žalostna resnica o odrski hipnozi, kar je zame hudo razočaranje, saj me fascinira že od otroških let. Nihče ni zares hipnotiziran. Mislim, da izberejo ekstrovertirane ljudi, ki hočejo sodelovati za svoje veselje, ker nočejo reči ne ali ker nočejo razočarati občinstva. Zame večinoma velja to zadnje: 'Jezus, tile ljudje so kupili vstopnico, kakšnih šestdeset čukov so dali, nočem jih razočarati.' Godilo je zabavljaču v meni. Pa tudi hotel sem ta poskus izpeljati do konca in spoznati stvar od znotraj.« In malo pozneje: »Vsi na odru smo igrali, in to slabo, v občinstvu pa so bili čisto vsi prevzeti in so povsem nasedli, tako kot jaz v otroških letih, ker so si to želeli.«
Medvedek je poreden. Ampak najprej pride prva, morda najpomembnejša faza priprave: izbiranje udeležencev. To je del, ki ga kamere praviloma ne posnamejo, hipnotizer dela z občinstvom, da bi videl, kdo je bolj dojemljiv za sugestije. Na oder vedno pozovejo prostovoljce, tako si zagotovijo, da so sodelujoči ekstrovertiranci, ki radi nastopajo in so bolj pripravljeni sodelovati. Kot vedno poudarjajo hipnotizerji, človek si mora sam želeti, da ga hipnotizirajo, brez tega ne gre.
Tudi na Popu so povedali, da so svoje tekmovalce dolgo in skrbno iskali. Da so morali vsi, ki so se prijavili na tekmovanje za nagrado 8000 evrov, opraviti številne teste. Pa da so med temi, ki so opravili tri različne avdicije, našli komaj tri odstotke takih, ki so se jim zdeli primerni za oddajo.
Trikov je pri odrski hipnozi veliko, nekaj tudi takih, ki občinstvu uspešno prikrijejo, da sodelujoči sploh niso hipnotizirani. Star, a pri nekaterih »hipnotizerjih« še vedno priljubljen je tale: med občinstvo posadijo svoje sodelavce (ali tudi samo enega), ki jih potem pokličejo na oder. Hipnotizerji, ki dajo kaj nase, tega ne počnejo, poleg tega je v dobi televizije in telefonov s kamero to tvegano početje, saj bi ljudje hitro ugotovili, da se vedno ponavljajo isti nastopajoči.
Več v Zarji št. 8, 21.2.2017
