Arhiv Štajerskega Tednika

Arhiv Štajerskega Tednika

Na fotografiji direktorica družbe ONTARIO, mag. Ksenija Kozar                             Foto: Marko Pigac

Čeprav sama ne govorim veliko tujih jezikov, torej nisem poliglot v pravem pomenu besede, pa občudujem vse tiste ljudi, ki jezik osvojijo kar tako mimogrede. Po drugi strani pa občudujem tudi tiste ljudi, ki nimajo veliko znanja tujih jezikov, a se vendarle "vse zmenijo". To so ljudje, ki govorijo brez predsodkov, brez da bi se nenehno spraševali "ali sem vse prav povedal/a".

 Pred 30 leti sem ustanovila svoje podjetje, Ontario d.o.o., z željo, da svoje znanje jezikov predajam naprej. Družba Ontario je bila najprej zasnovana kot šola jezikov, a čas in tudi povpraševanje je prineslo, da se je hkratno razvijala tudi naša druga veja - prevajanje. Tako je z leti rastel tudi naš prevajalski center in nabor jezikov, ter seveda prevajalcev in sodnih tolmačev, je postajal vse obsežnejši.

Kljub vsem svojim poslovnim obveznostim, še vedno rada osebno prevzamem kakšen jezikovni tečaj, bodisi individualni bodisi v podjetju, saj so jeziki in osebni stiki z ljudmi moja strast. V vseh teh letih sem bila deležna mnogih zgodb, ki so bile povezane z jeziki, in ki so tako našim strankam, včasih pa tudi meni, spremenile življenje - seveda na pozitivno. Z velikim veseljem delim nekaj zgodb z vami in upam, da vas bodo prav tako navdušile kot mene. Morda vam bodo samo v prijetno branje, morda pa vas bodo inspirirale k učenju jezikov.

Marjan K. je bil direktor mednarodnega transportnega podjetja v lasti tujih lastnikov, ki so prevzeli nekoč izključno slovensko podjetje. S prihodom tujih lastnikov se je bil primoran naučiti njihovega jezika in tako so ga tujci "počastili" s tečajem nemščine. Pristal je v moji skupini, skupaj z drugimi petimi tečajniki (že od nekdaj skrbimo za to, da so skupine zelo majhne). Marjan je sodil v tisto skupino ljudi, ki se vse zmenijo, četudi njihovo znanje jezika ni popolno. Na koncu ene izmed obravnavanih lekcij je bila melodično sicer zelo simpatična nemška pesem, a kot temu rečejo Nemci, pravi Zungenbrecher ali lomilec jezika. Služila je temu, da se natrenirajo težko izgovorljive nemške besede in takrat si še v sanjah nisem drznila pomisliti, da bi v skupini odraslih to pesem tudi skupaj na glas zapeli. No, ampak na račun te pesmi, smo si vsi res lomili jezike in na koncu veselo peli - po zaslugi Marjana, ki je na koncu rekel "Ali lahko probam še enkrat čisto sam?". Bila sem ponosna na njegov pogum, na njegovo odprtost in mnogim, ki so bili spočetka bolj tihi in zadržani, je s svojo spontanostjo odvezal jezik. Še sedaj se ga pogostokrat spomnim in vsem, ki se učijo jezika, polagam na srce, da naj bodo kot Marjan - torej naj govorijo brez zavor, ne glede na to, ali je vse sto odstotno pravilno.

Ljubo V. je podjetnik in že nekaj let opravlja marketinška dela za nemški koncern, ki sodi med vodino skupino podjetij na področju zelenih produktov. Ljubo mora vsakih nekaj mesecev odpotovati v Nemčijo in tam predstaviti svoje dosedanje rezultate prodaje in bodoče načrte dela. Tudi vsakodnevno mora komunicirati s svojimi poslovnimi partnerji v nemškem jeziku. Ljubo je prišel k meni, ker si je želel, da bi pred tujci nastopal bolj suvereno. In sva govorila in govorila, odpravljala njegove stare globoko zasidrane napake, ter se lotila tudi predstavitve njegove nove prezentacije. Ljubo si je vedno ob vsakem diapozitivu v Power Pointu pripravil svoje zapiske, ki jih je bral. Čeprav sem ga opogumljala k temu, da je njegovo znanje nemščine že tako dobro, da ne rabi več »plonkcetlcov«, in da lahko prosto govori, nekako še ni bil na to pripravljen. Dan preden je nameraval priti na finalni dve uri, na katerih bi še izpilila zadnje malenkosti preden odpotuje v Nemčijo, me je poklical in rekel: Veš Ksenija, prav imaš! Sedaj čez konec tedna sem vse skupaj še malo ponovil in odločil sem se, da bom prezentacijo pripravil brez vseh mojih pomožnih listkov. Mislim, da je moje znanje dovolj dobro in tudi bolj sproščen bom, če ne bom vedno buljil v moje zapiske." Odgovorila sem mu: "Ljubo prav si se odločil in ponosna sem nate! Jutri še vse skupaj enkrat ponoviva in nato greš v Nemčijo pokazat tvojo super prodajo in tvoje dobro znanje jezika!" In tako je tudi bilo - Ljubo je Nemcem suvereno predstavil svojo mojstrsko izdelano prezentacijo, se pohvalil z vsemi svojimi uspehi in uspel pred večjo množico ljudi govoriti v nemščini brez kakršnihkoli pomožnih zapiskov.

 Manfred C. je bil pravi Nemec (brez slovenskih korenin) in top menedžer državnega podjetja v Nemčiji. Svoja "stara leta" ni želel preživeti v hladni Nemčiji, zato se je odločil, da se z družino preseli v toplejše, a ne pretople in ne preveč oddaljene kraje. Izbral je Slovenijo in tako se je pričela druga, in to precej drugačna zgodba njegovega življenja. Po nakupu hiše in urejanju vseh birokratskih zadev (prijava novega bivališča ipd.), se je odločil, da se bo pričel učiti slovenščino. Želel si je namreč, da bi na uradih čim več zadev lahko uredil samostojno, želel pa si je tudi, da bi se lahko čim več pogovoril z mojstri, ki so obnavljali njegovo hišo. Odločil se je za individualni tečaj slovenščine, saj si je želel fleksibilnosti tako pri terminih kot učni snovi. Njegovi začetki seveda niso bili  lahki: izgovorjava, vikanje, tikanje, skloni, dvojina, dovršni, nedovršni glagoli itd., ampak Manfred se je učenja jezika lotil z izredno sistematičnostjo in neverjetno logiko. Povezoval je stvari, tako, da še je mene ničkolikokrat osupnil. Tako me je nekoč vprašal o pomenu besede pleša. Nekje je namreč videl napisano: (moški) brez pleše in to takoj povezal z (on) pleše. Zatem ko sem mu pojasnila razliko, sva se oba smejala in poiskala še več besednih enačic z različnimi pomeni – tako v slovenskem kot nemškem jeziku. Manfred je pričel govoriti slovenščino vedno bolje - sicer z nekoliko nemškim naglasom, a vendarle si je čez čas upal odkorakati na Upravno enoto brez pomoči slovenskih prijateljev, ki so govorili nemško. Njegova hiška pa je tudi kot iz škatlice…

Žiga B. je mlad zdravnik, ki se je odločil, da si bo našel delo v tujini. Že med najinimi pripravami na mednarodni izpit C1 je na spletu zasledil oglas, da v kliniki v Švici iščejo nove sodelavce. Odločil se je, da bo oddal prošnjo in res je kmalu zatem dobil odgovor, da želijo z njim opraviti najprej online razgovor (predizbor). In sva vadila: preigravala sva vse možne scenarije in konverzacije.

Žiga je kmalu dobil vabilo, da se naj oglasi na kliniki v Švici na osebni razgovor. Spet sva trenirala (in to vse online, saj se je Žiga namreč nahajal v Ljubljani, jaz pa na Ptuju) in Žiga je res bil sprejet. Še z vročim certifikatom C1, ki ga je med tem časom opravil, se je nato odpravil novi službi naproti. Še nekaj časa sva nato imela online ure, Žiga v Švici, jaz v Sloveniji in mislim, da sem jaz bila bolj vesela njegovega napredka kot on sam, saj se ga sploh ni zavedal. K temu moram dodati, da je Žiga izreden perfekcionist, on daje več kot sto odstotkov in tudi od sebe zahteva več kot sto odstotkov. Ampak to je pravzaprav vrlina, ki bi jo moral imeti vsak od nas!

En četrtek popoldan me pokliče Štefan R. in se predstavi kot direktor podjetja, ki zaposluje delavce, ki opravljajo dela v tujini. Tokrat bi moral 10 ljudi poslati na gradbišče v Francijo, zato me je vprašal, ali pri nas prevajamo tudi v francoščino in to uradno oz. sodno? Odgovorim mu, da imamo sodno tolmačko za francoski jezik in da ni nobena težava za nas, da mu dokumente prevedemo v francoski jezik (zdravniška spričevala, šolska spričevala, potrdila o nekaznovanosti inp.). Nakar mi Štefan pove, da so števili dokumenti v bosanskem in srbskem jeziku, nekateri pa celo v nemškem jeziku. Povem mu, da moramo te dokumente - v kolikor potrebuje uradne ali sodne prevode - prevesti najprej v slovenski, nato pa v francoski jezik. Gospod Štefan se strinja s tem, v isti sapi pa mi pove, da bo večino dokumentov dobil šele v petek popoldan, in da jih potrebuje do nedelje dopoldan, ko delavci odpotujejo v Francijo. Ups, torej to pomeni, da imamo samo slab dan in pol časa, da pripravimo prevode! Z gospodom Štefanom sva se dogovorila, da takoj, ko prejme posamezni dokument, mi ga tudi takoj pošlje po e-pošti, da lahko pričnemo s prevajanjem. In s ponosom lahko rečem, da smo uspeli vse dokumente pravočasno prevesti. Lepo se mi je zdelo, ko me je gospod Štefan poklical z letališča, tik preden se je vkrcal v letalo za Francijo, in se še osebno zahvalil za hitro opravljeno delo. Vesela sem bila, da je znal ceniti naš trud. Čeprav sva z gospodom Štefanom prvič sodelovala, sva drug drugemu zaupala, da bomo vse pravočasno uredili.

Veseli me, da smo del takšnih pozitivnih zgodb ne samo v podjetju gospoda Štefana, ampak tudi v številnih drugih. Z mnogimi podjetji rastemo skupaj že desetletja, in vem, da tem podjetjem ravno to največ pomeni: da se lahko zanesejo na nas, in da pokrivamo toliko jezikov pod eno streho. Ničkolikokrat smo prevajali nujne ali nenujne prevode potrdil iz varstva pri delu, medicinska izvedenska menja, zapisnike prometnih ali delovnih nesreč, najrazličnejša pravna besedila kot so pogodbe o zaposlitvi, sodne sklepe o dedovanju, razvezi zakonske zveze, bili prisotni pri tolmačenju pri sestankih, notarjih inp.

Ne bom pozabila, ko sem bila pred leti na tolmačenju pri notarju v Avstriji, kjer je bilo povedano, da je  gospa Silva K. iz Slovenije, bila razglašena za dedinjo po svoji avstrijski teti brez otrok. Podedovala je številne nepremičnine (med drugim tudi manjši dvorec in konjušnico) ter premičnine (dragocene kipe in slike). Takrat sem si mislila, da se kaj takšnega lahko zgodi samo v filmu. Ampak očitno temu ni tako! Dogaja se pri nas, vas… In mi na Ontariu smo srečni, da smo lahko del (vaših) uspešnih zgodb.

 Imena in priimke oseb vam zaradi varstva podatkov žal ne moremo izpisati, zagotavljamo pa vam, da je vsaka predstavljena zgodba resnična.

Hvala vsem, ki nam zaupate, in ki nam morda še boste zaupali.

ONTARIO d.o.o.

www.ontario.si