Prehranski strokovnjak Jernej Ogrin na družbenih omrežjih razbija mite o dietah in zdravi prehrani. V okviru programa Zadnja dieta izvaja tudi skupinske »coachinge« in spletne tečaje.
Za kraj srečanja ste izbrali slaščičarno Teta Frida. Pogosto pridete sem? Si privoščite tudi kakšno sladico?
Tu sem si že privoščil sladoled in kakšno tortico. Sicer se ne izogibam sladkarijam niti katerikoli hrani, razen tisti, ki je ne maram. Nimam nobenih pravil, česa ne bi smel jesti. To je tudi moja filozofija, ki jo učim ljudi, s katerimi imam interakcijo. Hrana je hrana, ni je treba deliti na dovoljeno in prepovedano. Vsa hrana je lahko del pestre uravnotežene prehrane, je pa res, da ne more biti enaka količina čokolade ali pa paradižnika.
Zamisliva si osebo, ki se prehranjuje uravnoteženo. Kolikokrat na teden ali na mesec si lahko privošči kos kalorične torte?
To vprašanje je zelo dobro, ampak nanj nimam specifičnega odgovora, ker smo si ljudje različni. Tudi če se nekdo zdravo prehranjuje, to ne pomeni, da se giba. Oseba, ki se veliko giba, ima bistveno več rezerve, da porabo zapolni tudi s kakšno tortico več. Tisti, ki večino časa sedi pri miru, ima energijske rezerve manj in bo imel manj prostora za kalorične sladkarije. Večina se lahko prehranjuje zdravo in ohranja zdravo telesno maso, tudi če vsak dan poje kakšno sladkarijo, seveda pa mora biti ta količina omejena.
To, da lahko ješ vse, ne pomeni, da lahko ješ vse v neomejenih količinah.
Tako je. Ko pravim, da je lahko vsa hrana del zdrave prehrane, si marsikdo predstavlja, da lahko jé vse neomejeno. In odgovor je seveda ne.
Koliko obrokov na dan je zdravo jesti? V šoli so nas učili: trije glavni obroki in dve malici.
Odvisno od posameznika. Za nekoga sta dovolj dva obroka na dan, drugi jih potrebuje šest. Veliko je odvisno od človekovih preferenc in njegovega življenjskega sloga.
V objavah pogosto poudarjate, da če smo lačni, naj jemo. Zakaj je to tako pomembno?
Z lakoto nam telo sporoča, da potrebuje energijo in hranila, zato teh signalov ni smiselno ignorirati. Tudi ko nas tišči na stran, to upoštevamo in si ne rečemo, da bomo na stranišče šli čez dve uri. Če izpuščamo obroke in ignoriramo lakoto, se ta lahko vrne v intenzivnejši obliki in jo veliko težje nadzorujemo. Najbolje je, da lakoto potešimo, ko jo začutimo.
Veliko ljudi pravi, da so se začeli rediti, ko so se bližali tridesetim. Kakšno vlogo pri povečanju telesne teže ima starost?
Včasih menijo, da samo ženske poročajo o tem, pa ni res – enako velja za moške. Spremembe našega metabolizma oziroma presnove so s staranjem majhne, veliko večji je vpliv drugačnega življenjskega sloga. Ko smo mlajši, imamo običajno manj skrbi in obveznosti kot pri tridesetih letih in več. Služba, otroci, družina, stroški – vsi ti dejavniki vplivajo na to, da se manj posvečamo telesnim aktivnostim in prehrani. To se zgodi neopazno, zaznamo samo povečanje telesne teže. Razlog zanj pa je razlika med vnosom in porabo energije.
Prehranska zmeda
O zdravi prehrani je dandanes mnogo takšnih in drugačnih teorij. Po mojem mnenju je za njihov razvoj odgovorna tudi zdravstvena stroka, ker svojih smernic ne posodablja oziroma jih posodablja zelo okorno. Zakaj se je po vašem mnenju razvilo toliko teorij, diet in kvazistrokovnjakov na področju prehrane?
Na tem področju vlada velika zmeda. Običajno ni težava v smernicah, ampak v tem, da se jih ljudje ne držijo. Načeloma so zastavljene dobro, za povprečno populacijo. Sam vidim problem v komunikaciji o teh smernicah, ker se pogosto kaže, da pristojne ustanove ne gredo dovolj v korak s časom pri tem, kako komunicirati. In ker do veliko ljudi sploh ne pridejo prave informacije, smo primorani brskati po spletu, kjer lahko najdemo boljše in slabše informacije. Nisem prepričan, da so vsi ljudje sposobni na osnovi podatkov, ki jih imajo na voljo, sami presoditi, kako se prehranjevati. Moje stranke in sledilci se pogosto sprašujejo, zakaj se tega, kar učim, niso naučili že v šoli. To seveda ne bi bila univerzalna rešitev za vso problematiko, je pa res, da marsikdo veliko prepozno dobi verodostojne informacije o zdravi prehrani.
Spomnim se, da smo se v šoli učili, kako je sestavljena prehranska piramida, kjer so na dnu (tega naj bi zaužili največ) ogljikovi hidrati, sledijo sadje in zelenjava, beljakovinska živila, kot so mlečni izdelki in meso, maščobe in na koncu sladkarije. Zdaj pa je na dnu gibanje, potem voda, sledijo sadje in zelenjava, ogljikovi hidrati, beljakovinska živila, maščobe in sladkarije. Zakaj takšna sprememba?
Veliko načinov je, kako bi lahko postavili prehransko piramido zdravega življenjskega sloga. Vedno je več kot samo prehrana, pomembna sta tudi spanje in telesna aktivnost. Če se pogovarjava le o prehrani, bi pod piramido dodal »prehrana, ki se je lahko posameznik drži na dolgi rok«. Brez tega se ne moremo pogovarjati o dolgotrajno vzdržni prehrani. Kar pa zadeva njeno razporeditev, se trenutno okvirne smernice za večino populacije nagibajo v smer, da naj bi zaužili največ sadja in zelenjave, sledijo ogljikovi hidrati, beljakovinsko bogata živila in potem hrana za dušo. Slednjega sicer moramo uživati manj. A to ni edini način.
Kaj pa smernice na podlagi krožnika? Torej da je na polovici krožnika zelenjava, na eni četrtini beljakovinsko bogata živila in na drugi ogljikovi hidrati.
Meni se to zdi boljša možnost kot piramida, saj si tako lažje predstavljamo, kako je treba obrok sestaviti. Velika Britanija ima ta princip. Tam je kot dodatek še voda, kar je vsekakor dobro za celostno sliko. Je pa res, da v ta krožnik običajno niso vključena živila za dušo, kar lahko kdo spet interpretira, kot da ta živila nikakor ne morejo biti del uravnotežene prehrane.
Bi potrebovali dodaten mali krožnik?
Ja, ampak potem lahko kdo to razume, kot da lahko pri vsakem obroku jé sladico. To je kompleksna tematika. Ne vem, ali imamo s trenutnim znanjem enotno rešitev za ta problem.
Kako v vsej prehranski zmedi najti dobrega prehranskega svetovalca?
Ljudje k prehranskemu svetovalcu pridejo zaradi njegovih kompetenc in znanja, ostanejo pa, če se pri njem dobro počutijo. Pomembne so kompetence, ampak če vam svetovalec poskuša vsiljevati nekaj, kar vam ne ustreza, ni pravi za vas.
Da bo bučka bolj okusna
Veliko ljudi ne mara zelenjave. V tradicionalni slovenski kulinariki je zelenjava večinoma priloga, ne znamo je drugače pripraviti. Je to velik problem pri vaših strankah?
Zelenjava je res pogosto problem, nekatere zmoti njen okus, še pogosteje pa tekstura. Če ima nekdo željo po pestri prehrani, je dobro, da kakšno novo živilo vključi v svojo prehrano. Ne mislim, da bi se moral začeti siliti z njim, ampak da na primer bučki da še eno priložnost. Pa mogoče doda malo začimb in tako postane bučka bolj užitna.
Kako pogosto pa je priporočljivo jesti meso in ribe?
Priporoča se, da so ribe na jedilniku dvakrat tedensko, enkrat mastne ribe (losos, skuša, sardina oziroma sardela), drugič pa nemastne.
Zakaj mastne ribe?
Zaradi vsebnosti maščob omega 3. Dobra porcija lososa, recimo od 100 do 150 gramov, lahko vsebuje tedenski odmerek maščob omega 3.
Kaj pa meso?
Če jeste meso in ko ga jeste, naj bo to pogosteje konkretno meso (piščančje prsi, govedina, svinjina) in manj pogosto predelani mesni izdelki (hrenovke, klobase). Trenutno se trendi gibajo v smeri, da poskušamo zmanjšati količino mesa v prehrani, kar je dobro tako za posameznika kot za okolje.
Lahko nekdo vsak dan uživa meso in je zdrav?
Lahko, ampak tu se spet pogovarjamo o količini in kako to meso spada v celoto posameznikove prehrane. Če že tako pojé preveč in temu doda še meso, ne bo dobro. Če pa je prehrana energijsko in hranilno primerna, je lahko povsem v redu.
Kaj menite o lahkih mlečnih izdelkih? Spomnim se, da je Jamie Oliver dejal, da manj mastnim mlečnim izdelkom dodajo sladkor, da so okusnejši.
To drži za določene izdelke, ne pomeni pa, da imajo vsi izdelki z manj maščobami več sladkorja. Primerjajva polnomastni jogurt in lahki jogurt. Primerjajte tabelo o hranilnih vrednostih. Razlika bo samo v količini maščobe. Če si boste ogledali lahki sadni jogurt, pa boste videli, da je sicer manj masten, a ima dodan sladkor. Ampak ta ni dodan, ker je izdelek manj masten, ampak zato, da je lahko tako dober, kot je. Mlečne izdelke z manj maščobe je smiselno dodajati na jedilnik, saj so zelo hranljivi. Za večino ljudi bodo seveda boljša izbira manj mastni mlečni izdelki brez dodanega sladkorja, na primer navadni jogurt namesto sadnega.
Kaj pa maščobe? Tudi te potrebujemo.
Maščob zelo hitro vnesemo dovolj, moderna prehrana je maščobno bogata. Je pa seveda dobro, da je v naši prehrani več nenasičenih maščob in manj nasičenih maščob. Torej manj masla, mastnih mesnih izdelkov, polnomastnih mlečnih izdelkov, po drugi strani pa več rastlinskih virov maščob, oreščki, oljčno olje ...
Sojini izdelki in stročnice so dobra izbira za vegane
Pri vegetarijanski in veganski prehrani se pogosto pojavi vprašanje glede beljakovinskih živil. Kateri so kakovostni viri rastlinskih beljakovin, če govorimo o veganski prehrani? Na trgovskih policah je že zelo veliko takšnih in drugačnih nadomestkov za meso.
Če preidemo na vegansko prehrano, del beljakovinsko bogatih živil takoj odrežemo, zato jih moramo nadomestiti. Osnovni nadomestek so vsa živila, ki jih uvrščamo med stročnice: leča, čičerika, fižol, soja. In pa seveda izdelki iz soje, torej tofu, tempeh ... To naj bo prva izbira. Prav tako imamo bolj predelane izdelke na osnovi stročnic in žit, ki so lahko dobri, ampak je treba preveriti njihovo sestavo. Bolj predelan izdelek, ki mu včasih pravimo nadomestek mesa, je lahko dvakrat bolj kaloričen kot običajen tofu. Zato je bolje, da večkrat izberemo manj mastna živila namesto tistih bolj mastnih.
Hrana je hrana, zdravilo je zdravilo
Kaj pa beljakovinski praški? Slišala sem, da naj bi bili veganski beljakovinski praški manj kakovostni od tistih živalskega izvora. Je to res?
To je lahko res, ni pa nujno. Če si ogledamo večino živalskih beljakovin, lahko rečemo, da imajo popoln aminokislinski profil, to pomeni, da imajo vse aminokisline, ki jih naše telo potrebuje za izgradnjo lastnih beljakovin. Vse rastlinske beljakovine tega nimajo. Na primer beljakovine, ki so iz graha, ne bodo imele popolne aminokislinske sestave. Če vzamemo mešanico rastlinskih beljakovin v prahu, recimo grahove, krompirjeve, riževe in sojine, pa lahko dobimo popoln aminokislinski profil, ki je enak sirotkinim beljakovinam v prahu. Pri tem si je dobro pomagati z deklaracijo izdelka.
Dandanes je poplava proteinskih izdelkov. Najdemo proteinske sire, jogurte, pudinge ... Zakaj so beljakovine pomembne v prehrani in kako naj potrošniki presojamo o tovrstnih izdelkih?
Človeško telo je zgrajeno iz beljakovin, prvi sestavni del je voda, drugi pa beljakovine. Gradijo naše telo, obnavljajo mišice, sestavljajo organe, krepijo imunski sistem. Druga pomembna komponenta je sitost, beljakovinsko bogata prehrana je namreč načeloma bolj nasitna. In če jemo, smo radi siti. Če beljakovin v prehrani ni veliko, imamo občutek, da moramo jesti še in še, in to lahko vodi do povečanja telesne mase. Včasih ljudje samodejno začnejo hujšati, ko povečajo delež beljakovin v prehrani. Ker je potreba po drugi hrani toliko manjša, samodejno zmanjšajo število obrokov s pet na štiri na dan. Poleg tega so beljakovinsko bogata živila običajno zelo hranljiva. Če pojemo več beljakovinskih živil, samodejno obogatimo svojo prehrano. Glede modernih beljakovinskih živil pa menim, da je dobro, da je teh izdelkov veliko, saj imamo tako več izbire, in več ko je imamo, lažje si zagotovimo zadosten vnos beljakovin.
Kaj pa proteinski šejki? Enkrat sem pokusila jagodnega in sem skoraj bruhala.
Ja, okusi so specifični. Niso vsem všeč, zato vedno pravim, da izberimo živila, ki so nam dobra.
Kaj je umetno in kaj naravno
Ampak v teh šejkih je precej umetnih snovi. Kaj menite o aditivih?
Ljudje imajo napačno predstavo o tem, kaj pomeni umetno in kaj naravno. Temu pravimo naturalistična zmota. Vse, kar je naravno, naj bi bilo super, vse umetno pa slabo. Tudi rdeča mušnica je zelo naravna, pa je ne bi jedel. Prav tako vse, kar je umetno, ni nujno slabo. O aditivih v živilih imamo zelo strogo in dobro urejeno zakonodajo, ki dovoljuje te snovi v prehrani. Kjerkoli so, njihove količine niso zdravju škodljive. To je trenutno ena izmed najmanj skrb vzbujajočih stvari v prehrani. Je pa res, da so ljudje nezaupljivi do organizacij, ki to nadzirajo, saj ne poznajo ozadja in mislijo, da prehranska industrija namerno zastruplja. Pa ni tako.
Ko kupimo nekaj, kar velja za bio ali eko, sklepamo, da je to tudi zdravo in dobro za nas. Ampak z vidika kalorij se bio rjavi sladkor ne razlikuje od belega.
Tukaj je spet pomembno, kaj pomeni, da je živilo ekološko pridelano. Gre samo za način pridelave. Kaj to pomeni? Če imamo isto sorto ekološko in neekološko pridelane pšenice, se z vidika hranil ne razlikujeta. Razlika je le v tem, koliko kemičnih snovi se uporablja pri pridelavi pšenice. Pri ekološko pridelani je dovoljeno manj pesticidov. Ostanki pesticidov so na ekološko pridelanih živilih manjši, to je res, ampak približno 95 odstotkov vzorcev, ki jih evropska komisija za varno hrano vzame iz konvencionalno pridelanih živil, prav tako ustreza dovoljenim količinam ostankov pesticidov. Tudi če ne jemo ekološko pridelane hrane, je lahko naša prehrana absolutno zdrava in kakovostna.
Lahko s prehrano pozdravimo kronične bolezni?
Odvisno, o katerih kroničnih boleznih govorimo. Debelost je kronična bolezen in se jo da s hrano dobro pozdraviti. Pri bolezni, kot je rak, pa ne moremo govoriti o tem, da je prehrana zdravilo. Lahko je podpora pri zdravljenju, ampak bolezni ne zdravimo s prehrano. Hrana je hrana, zdravilo je zdravilo.
Dopolnila so dopolnila
Katera prehranska dopolnila je smiselno vključiti v prehrano?
Če spremljamo družbene medije, se včasih zdi, da pri prehranskih dopolnilih velja »več je bolje«. A to ne drži. Prehranska dopolnila so dopolnila, dopolnijo pestro in uravnoteženo prehrano. Obstajajo pa dopolnila, ki so priporočljiva za skoraj vso populacijo. V zimskih in jesenskih dneh je smiselno uživati vitamin D, vse leto pa tudi maščobne kisline omega 3 za tiste, ki ne uživajo mastnih rib vsaj enkrat tedensko. Preostala dopolnila pa po potrebi.
Kako ugotoviš, kdaj potrebuješ prehransko dopolnilo? Opraviš krvne preiskave?
Vsega se ne da ugotoviti s krvnimi testi. Najprej bi bilo smiselno oceniti, koliko različnih hranil vnesemo s prehrano, videti, kje so primanjkljaji in na podlagi tega obogatiti ali pa predpisati dopolnilo. Za železo se da dobro ugotoviti na podlagi krvnih preiskav, za magnezij pa ne. Tudi kliničnih znakov za pomanjkanje magnezija je pri nas zelo malo, tega skoraj ni, razen če je nekdo podhranjen. Lahko pa sklepamo o pomanjkanju magnezija, če oseba zaužije zelo malo sadja, zelenjave, stročnic in polnovrednih žit.
Je nujno, da se oseba ukvarja s športom oziroma se redno giba, da je zdrava?
Zelo dobrodošlo je, da se oseba giba. Zdrava prehrana ne more dati vsega, kar lahko da zdrava prehrana v kombinaciji z dovolj gibanja. Sam bi spodbudil čisto vse, da poskrbijo za vsaj nekaj telesne aktivnosti, ker je to eliksir mladosti in zdravja ter lahko koristi vsem vidikom zdravega življenjskega sloga.
Koliko gibanja se priporoča za osebo, ki opravlja pisarniško delo?
Priporočila so za zmerno telesno aktivnost okoli 150 minut na teden, za nižje intenzivno telesno aktivnost pa 300 minut na teden. Najbolje je izvajati kombinacijo aerobne telesne aktivnosti (tek, hoja, sprehodi, hoja v hrib, plavanje) in vadbe za moč (fitnes, plezanje in podobno).
Štetje kalorij je zelo učinkovita metoda za izgubo telesne mase, ampak je lahko tudi zelo stresna.
Res je, od posameznika zahteva veliko truda in je stalen napor, da hrano tehtaš in podatke vnašaš v aplikacijo. Na začetku je lahko ta doba privajanja zelo intenzivna in marsikdo se tega ni pripravljen lotiti, kar spoštujem; da se tudi na drugačne načine. Kdor pa je pripravljen, lahko dobi za vse življenje vsaj okvirni občutek o količinah in energijskih vrednostih živil, kar lahko prinaša številne koristi.
Katere pa so druge možnosti, če se za štetje kalorij ne odločimo?
Tukaj je potrebne več konstantnosti. Treba je paziti, da so obroki dobro sestavljeni. Ali pa se orientiraš po krožniku, kako je videti.
Je zdrava prehrana draga?
Lahko je, lahko ni. Tudi nezdrava prehrana je lahko draga ali pa ne. Če poznamo nekaj preprostih pristopov, kako si zmanjšati stroške, lahko prihranimo veliko. Dober način je kupovanje generičnih izdelkov namesto znamk. Prav tako ni nujno, da vsak dan ješ sveže meso, namesto tega lahko ješ tofu, ki je zelo poceni, ali pa stročnice. Tudi zamrznjeno sadje in zelenjava sta dobra rešitev. Če se ti pokvari vsaka druga bučka, ki jo kupiš, pač kupi raje kaj zamrznjenega. Lahko je bolj kakovostno, saj je takoj obrano in takoj zamrznjeno; ni obrano še zeleno, potem pa prepotuje ves svet.
Zvečer mnogi začutijo potrebo po prenajedanju. Kako se soočiti s tem?
Najboljša rešitev je, da redno jemo obroke čez dan. Kdaj se zgodi večerno prenajedanje? Sam temu pravim sindrom modernega zaposlenega človeka, ko zadnji obrok pred večerjo pojemo ob enih, dveh popoldne, potem pa do večera ničesar. Zvečer se pojavi neustavljiva želja, potreba po hrani in začnemo se prenajedati. Odgovor ni, kaj takrat pojesti, da bo čim manj škode, ampak kako lahko poskrbimo, da se prenajedanju izognemo. Odgovor je: jejmo obroke približno enakomerno čez dan.
Je bolje zvečer pojesti manjši obrok ali drugo kosilo?
Odvisno. Večerjo je dobro prilagajati glede na to, koliko hrane smo zaužili čez dan. Če je bil zajtrk bogat, prav tako kosilo, vmes še nekaj malic pa še krepka večerja, poleg tega oseba ni telesno aktivna, krepka večerja ni dobra ideja. Če pa smo imeli lahek zajtrk in manj bogato kosilo, je večerja lahko izdatnejši obrok. Nimamo pravil o velikosti posameznega obroka. So priporočila, po katerih naj bi bil zajtrk 15 odstotkov, kosilo 30 odstotkov, ampak po mojem je to popoln nesmisel. Prav tako ni nujno, da moramo zajtrkovati, če se želimo zdravo prehranjevati. Je pa res, da če zajtrk izpustimo, tvegamo zelo hudo lakoto v preostanku dneva, v teh primerih je dobro jesti zajtrk. Če pa ni potrebe, torej ni lakote, ga pač izpustimo, ni obvezen.
Kako narediti vsakdanjo prehrano manj kalorično, ne da bi jo drastično spremenili?
Veliko ljudi meni, da morajo zmanjšati količino ogljikovih hidratov v prehrani. A pogosto se izkaže, da ogljikovi hidrati niso tisti, ki prinašajo energijski presežek. Dobra rešitev je, da se zmanjša količina maščob – recimo za pripravo jajc, mesa, zelenjave. Če zmanjšamo količino mastnih mesnih in mlečnih izdelkov, smo že na dobri poti. Ena izmed glavnih napak je, da zmanjšajo količino hrane za polovico. To običajno ne prinaša nič drugega kot hudo lakoto. In če si vsak dan trikrat sestradan, se boš čez teden dni nehal tako prehranjevati.
Zdravje ni odvisno samo od telesne mase
Projekt Zadnja dieta je prvenstveno namenjen izgubi odvečne telesne mase. Ampak vsi ljudje ne potrebujejo hujšanja. Kaj bi naredili, če bi k vam prišla anoreksična oseba?
Ne bi je sprejel, saj že na prijavnem obrazcu piše, za koga program ni primeren. Ne želim vseh ljudi metati v isti koš, ker jim ne morem zagotavljati ustrezne storitve. Primarni namen je izguba odvečne telesne mase, so pa tudi ljudje, ki telesne mase ne želijo izgubiti, želeli bi samo razumeti prehrano, tudi takšni so seveda dobrodošli.
Kaj pa glede zdravega, estetskega telesa? V javnosti še vedno velja ideal suhosti, po drugi strani pa se vse bolj ozavešča, da je tudi močnejše telo lahko lepo in zdravo.
Vsi z normalno telesno maso niso zdravi niti niso vsi s prekomerno težo nezdravi. Če ima človek sto kilogramov in jih izgubi dvajset, bo, kljub temu da ima še vedno previsoko telesno maso, veliko bolj zdrav, kot je bil. Treba je priznati, da vsi ljudje, ki imajo povečano telesno maso, kljub hujšanju ne bodo prišli do svoje idealne telesne mase. To je čisto okej, osemdeset kilogramov telesne teže je še vedno bolje kot sto kilogramov. Ne govorim, da se ljudem ni treba truditi izgubiti telesno maso. Sam bi bolj kot telesno maso za vodilo izbral dobro počutje in dobro presnovno zdravje, kar lahko preverimo tudi z laboratorijskim pregledom krvi.
Pogosto pozabljamo, da imajo tudi suhi maščevje.
Telesna maščoba je zelo demonizirana, ampak brez maščevja bi umrli. Drži pa, da ko ga je preveč, to lahko postane škodljivo za naše zdravje. Kje na telesu se nabira, je odvisno od genetike, ni odvisno od tega, kaj jemo. Včasih slišim, da kdo reče, da če bo jedel več ogljikovih hidratov, se mu bo maščoba kopičila na trebuhu. To ni res, kopičila se bo tam, kjer pač se. In tudi ko izgubljamo telesno maso, jo izgubljamo po vsem telesu na enkrat. Seveda so določena odstopanja, kdo jo prej izgubi na zgornjem delu telesa, ne moremo pa določiti, kje bi telesno maščobo radi izgubili. Niti s specifično prehrano niti z vajami za določen del telesa.
Zakaj ne?
Predstavljajmo si svojo telesno maščobo, kot da bi v umivalnik, ki smo ga zamašili, natočili vodo. Ko vodo zajamemo z žlico in jo zlijemo stran, se ne pozna samo v desnem vogalu, kjer smo jo zajeli. Tudi s posameznimi vajami ne moremo targetirati izgube maščobe. Če želimo izgubiti maščobo kjerkoli v telesu, moramo ustvariti energijski deficit, torej da pojemo manj kalorij, kot jih porabimo. To je edini način za izgubo telesne mase.
Pred leti je postala zelo priljubljena dieta LCHF (hrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov).
Ta prehrana je bila primarno oglaševana kot zelo učinkovita za izgubo telesne mase. Lahko je, ampak se spet soočimo z dejstvom, da večina ljudi tega ni pripravljena vzdrževati na dolgi rok. Za večino ni vseživljenjsko vzdržna. Po mojem mnenju in glede na skupek dokazov, ki jih imamo, je to za dolgoročno zdravje zelo neugodna dieta, saj izloči veliko hranilno bogatih živil, obenem vnese veliko nasičenih maščob, kar je za kardiovaskularno zdravje zelo neugodno.
Želite za konec še kaj dodati?
Ne zanašajte se, da bo hrana rešila vse probleme, ki jih imate z zdravjem in dobrim počutjem. Ne ignorirajte telesne aktivnosti, spanja, počitka, odnosov in mentalnega zdravja – vse to lahko vpliva na vaše zdravje enako ali celo bolj kot prehrana.
