To pogosto vodi v spremembe razmišljanja ali vedenja, psihotične simptome: motnje zaznavanja (halucinacije), zmotna prepričanja (blodnje) in motnje mišljenja. Bolnik lahko sliši, vidi, voha ali čuti, česar drugi okoli njega ne morejo (halucinacije), na primer ima prisluhe; ti so ena izmed najpogostejših halucinacij. Oseba z blodnjami trdno verjame v svoja prepričanja, čeprav zanje ne obstajajo nikakršni dokazi. Primer blodenj je prepričanje bolnika, da mu drugi berejo misli ali jih obvladujejo z namenom škodovanja. Bolnikov svet je zaradi halucinacij in blodenj popačen, zato je lahko prestrašen, zaskrbljen ali zmeden. Ti občutki se včasih tako stopnjujejo, da se oboleli boji samega sebe ali plaši okolico.
Obvladovanje bolezni
Razmišljanje o shizofreniji je bilo včasih usmerjeno v delitev prizadetih oseb na dve kategoriji: bolnike, ki »so bolni«, in bolnike, ki »so dobro«. Pojmovanje besedne zveze »biti dobro« se je posodobilo in vključuje vsa stanja od akutne faze do različnih stopenj funkcioniranja in »dobrega počutja«. To pomeni, da se bolniki s shizofrenijo lahko počutijo bolje zaradi obvladovanja bolezni, s tem pa razvijejo stopnjo funkcioniranja, ki jim ustreza, oziroma se vrnejo na takšno stopnjo. Številni dejavniki vplivajo na ta proces, korist vsakega dejavnika posebej pa je individualna.
Kako prepoznamo shizofrenijo
Velja, da motnja prizadene od enega do dva odstotka vseh ljudi, je pa nekoliko pogostejša pri moških. Čeprav se največkrat pojavi med 15. in 30. letom, lahko zbolite tudi pozneje. Simptomi psihoze prizadenejo vsa področja človekove duševnosti: zaznavanje, mišljenje, čustvovanje, spoznavanje in vedenje. Simptome shizofrenije delimo na pozitivne in negativne (deficitarne). Pozitivni simptomi so tisti, ki jih osebe brez motnje ne kažejo, so pa značilni za osebe s shizofrenijo. Mednje spadajo blodnje, halucinacije ter neurejenost misli in govora. O negativnih simptomih govorimo takrat, ko gre za primanjkljaj na področju čustvenih odzivov ali drugih miselnih procesov (socialni umik, neustrezno in plitvo čustvovanje, ravnodušnost in pasivnost). Kakovost bolnikovega življenja in njegovo sposobnost normalnega delovanja bolj poslabšajo negativni kot pa pozitivni simptomi.
Kdaj in kam po strokovno pomoč
Znaki, kot so zapiranje vase, oteženo učenje in prisluhi, še ne pomenijo nujno shizofrenije, toda če trajajo dlje, je dobro poiskati strokovno pomoč. Začetek te motnje je mogoče zlahka spregledati, saj se najpogosteje začne v adolescenci, ko so spremembe čustvovanja in vedenja tudi sicer pogoste. Bolezen se večinoma začne prikrito, z neznačilnimi znaki, ki jih celo strokovnjaki utegnejo sprva zamenjati z znaki, značilnimi za večino najstnikov: popuščanje pri šolskih in domačih obveznostih, zožitev vsakodnevnih dejavnosti, zapiranje vase … Opazno je izogibanje družbi, mladostnik raje ostaja doma, razmišlja ... Seveda ti znaki še ne pomenijo duševne motnje, toda če trajajo dlje (več mesecev), je prav, da mladostnik poišče pomoč pri zdravniku ali psihiatru. Raziskave dokazujejo, da zgodnje zdravljenje teh neznačilnih simptomov zmanjša možnost poznejšega razvoja shizofrenije. Jemanje ustreznih zdravil (tudi v majhnih odmerkih) pogosto prepreči razvoj bolezni. Ker bolniki sodobna zdravila znatno lažje prenašajo, ni razloga, da bi ob prvih znakih shizofrenije odlašali z zdravljenjem. Pomembno je, da začnemo bolezen zdraviti, še preden se v celoti razvije.
