V sodobnem času je družba močno nagnjena k postavljanju norm na vseh področjih in te norme so postavljene bistveno višje, kot so bile v preteklosti. Vsa ta pričakovanja družbe posameznika silijo, da neprestano prestopa svoje osebne telesne in psihične meje, kar vodi v izčrpavanje in izgorelost.
Biti popoln starš, otrok, zaposleni, vodja, poleg tega pa jesti zdravo hrano – jo pridelati doma, imeti svoj lastni konjiček in povrhu biti še športno dejaven ... in še bi lahko naštevali.
Znake preutrujenosti lahko hitro prepoznamo, saj človek postaja nerazpoložen, težko se osredotoči, pogosto je neroden in preprosto dovzeten za različne prehlade in viruse. Nenehno zanemarjanje potrebe po počitku in razbremenitvi pa posameznika vodi do nevarne točke, izgorelosti. Ko ta nastopi, zgolj počitek ne pomaga več, saj je ravnovesje človeka povsem porušeno. Potrebna je strokovna pomoč. Miloš Židanik iz Psihiatrične bolnišnice Ormož je povedal: »Osebe se po pomoč najpogosteje obrnejo takrat, ko svojega dela ne zmorejo več. Brez energije, volje, v strahu pred izgubo službe, polni občutkov krivde, sramu, občutkov manjvrednosti in s slabo samopodobo. Depresivni in prestrašeni.«
Številke naraščajo, odkar smo vstopili v kapitalizem
»Mislim, da so številke v porastu, odkar smo zabredli v kapitalizem, ki ga ne zanima človek, temveč samo čim višji zaslužek v čim krajšem času. Delavec je postal zamenljiv strošek. Pomembno je samo, koliko je proizvedel ta mesec, in ne, koliko je zmogel zadnjih 30 let. Težko je. Pričakovanja so, da smo vsi popolni. Storilnostno naravnani, sposobni, bistri, ustvarjalni, hkrati pa vedno dobre volje. Takšna družbena klima prav vodi v izgorelost. Vodi tudi v to, da delavci znake izgorevanja skrivajo, ker se bojijo izgube službe. Skrivajo jih tudi pred sabo. Nujno je, da si dovolimo biti nepopolni, da si dovolimo čutiti psihično stisko ter da se znamo tudi ustaviti in odpočiti. Sicer bomo potrebovali močnejši notranji pritisk, depresijo in strah, da ne bomo mogli več funkcionirati. Potem pa se bomo morali ustaviti, ker ne bo šlo več naprej. Pomembno je torej, da se zavedamo svojih meja, svojih zmožnosti. Ter da se pri teh ustavimo. Je pa dobro pri tem imeti nekoga ob sebi, ki nam to dovoli. Če že ne drugega, vsaj psihiatra,« nadaljuje Židanik.
Izgorelost lahko prizadene vsakogar, so pa nekateri posamezniki v osebnostnem smislu nagnjeni k izgorevanju. Tu gre najpogosteje za perfekcioniste in ljudi, ki ne znajo reči ne.
Izgorelost ne izbira po starosti in spolu ali poklicu
Po Židanikovih besedah lahko izgorelost prizadene vsakogar: »Sindrom izgorelosti ne izbira ne med spolom, ne starostjo, ne poklicno skupino. So pa nekateri posamezniki v osebnostnem smislu nagnjeni k izgorevanju. Po eni strani so to ljudje, ki ne znajo reči ne, na drugi strani pa so to tisti, ki so pri svojem delu zelo natančni in perfekcionistični.« Za okrevanje je torej nujno, da se posameznik spočije. Bistveno pa je, da spremeni vzorce delovanja in se tako pred vnovično izgorelostjo zaščiti. Tukaj nastopijo različne možnosti, ki jih posameznik na poti ozdravljenja lahko ubere. Židanik jih je nekaj predstavil: »Nekateri se odločijo samo za ambulantno psihiatrično obravnavo, kjer jim lahko pomagam predvsem z zdravili, antidepresivi. Druga možnost je psihoterapija, ko ljudje vstopijo v terapevtski prostor, v katerem ozaveščajo svoje čustvene in vedenjske vzorce. Na voljo imamo skupinsko in individualne, tudi partnerske terapije, glasbeno in likovno terapijo, ljudje se učijo tehnik sproščanja. V našo Dnevno bolnišnico pa prihajajo ljudje ob dopoldnevih, in namesto da bi šli v službo, vstopajo v naše terapevtske programe, popoldne pa se vrnejo domov k družini.« Na uspešnost terapije vpliva mnogo dejavnikov. Židanik je izpostavil predvsem ljubeč, spoštljiv, stabilen in stalen partnerski odnos. Ta naj bi bil ključen, da posameznik lažje prenaša pritiske.
Okrevanje je odvisno od vsakega posameznika
»Odvisno je od tega, koliko ima tak posameznik občutek, da ima možnost vplivanja na svet okoli sebe, in koliko ima dovoljenja za ranljivost in občutljivost. Odvisno je od njegovih kapacitet in zmožnosti za spremembo. Prej samozavesten in močan, zdaj brezposeln moški, star 56 let, s poklicno srednjo šolo ter s težavami v hrbtenici, zaradi katerih ne sme dvigovati bremen, težjih od deset kilogramov, ki je v veliki finančni stiski, socialno izoliran in s hudimi občutki manjvrednosti, obsojen na prejemanje socialne pomoči – kakšne so njegove zmožnosti za spremembo, glede na to, da je večina njegovih težav zunaj njegove zmožnosti vplivanja? Čas okrevanja je pri vsakem posamezniku drugačen. Včasih pomaga že en pogovor, včasih nekajmesečna obravnava, se pa zgodi, da smo kdaj tudi nemočni. Prepogosto sklepamo preveč po sebi in včasih ljudem, ki so k nam prišli po pomoč, postavljamo previsoke terapevtske cilje. Včasih so za nas majhni premiki za posameznika veliki koraki. Vsak sam je tisti, ki daje pomen in smisel svojemu življenju, in to je tudi tisto edino, kar šteje.«
