Želimo si seveda tudi vljudno in prijazno osebje, predvsem pa da bi imeli vsi, bogati in revni, enak dostop do zdravstva. Zdaj imajo namreč absolutno prednost pri skrbi za zdravje in pri zdravljenju tisti, ki imajo zveze in poznanstva ali pa denar. Veliko denarja!
O tem razmišlja prim. Jana Govc Eržen, dr. med., specialistka družinske medicine in predstojnica Zdravstvene postaje Vojnik, ki že 36 let zdravi bolnike. Leta 2008 je bila izbrana za Celjanko leta, dve leti pozneje pa je kandidirala tudi za županjo Celja. Je mama Žive in Tineta ter babica dveh vnukov.
Kdo je vas naučil prijaznega sporazumevanja? In ali mislite, da ga je v našemu javnemu zdravstvu dovolj?
V času mojega študija na Medicinski fakulteti se nismo učili veščin dobrega sporazumevanja, pa tudi med specializacijo nismo imeli izobraževanja s tega področja. Učili smo se tako, da smo opazovali mentorje in poslušali njihove nasvete. Danes imajo naši študenti in specializanti več možnosti, da pridobijo tudi znanje s tega področja. A kljub temu imam občutek, da nekateri to znanje usvojijo, drugi pa ne.
Bolnike v vaši ambulanti sprejema medicinska sestra.
Da. In imam to srečo, da dela z mano že 22 let, ker je odlična, strokovna, spoštljiva in razumevajoča sestra, ki poskrbi, da so bolniki prijazno sprejeti bodisi osebno ali po telefonu. Sodobni časi so prinesli tudi možnost stikov po e-pošti in moji bolniki vedno dobijo hiter in ustrezen odgovor oziroma nasvet.
Se vam ne zdi, da se nekateri zdravniki še vedno vedejo kot bogovi?
Morda je res, da nekatere v poklicu kar malo odnese stran od resničnosti in od težav ter živijo v svojem virtualnem svetu, v katerem se ni treba ukvarjati z ljudmi, jih poslušati, jim kaj »po domače« razložiti. Meni se bolniki nemalokrat potožijo, da si kakšnega specialista niso upali nič vprašati, ker je preveč zaseden in nima časa. Še večkrat se zgodi, da ga sploh ne morejo ničesar vprašati, saj jim izvid iz ambulante prinese medicinska sestra ali pa ga dobijo po pošti.
Ali vendarle niso krivi samo zdravniki?
Po mnogo letih dela v ambulanti in različnih strokovnih telesih lahko trdim, da sem vedno upala, da bomo premostili težave, ki so se kopičile v družinski medicini.
In?
Dočakala sem le priznanje politike, da smo družinski zdravniki preobremenjeni in podcenjeni. Mislim, da zlatih časov družinske medicine, ko bomo imeli 1200 opredeljenih bolnikov in na voljo 20 minut časa za pogovor z vsakim bolnikom, ne bom dočakala. Ne pozabimo, da so pogoji našega dela in finance v rokah politike!
So vam računalniki, ki jih imate zdravniki zdaj na mizi, olajšali delo?
Bojim se, da smo z uvedbo računalnikov v naše ambulante nekaj izgubili, kar nam odkrito povedo tudi bolniki, ko nam očitajo, da se obračamo stran od njih in gledamo v zaslone.
Ko zboliš sam in ko zbolijo tvoji najbližji, tudi ljudje v belem in modrem spoznavate slabosti zdravstvenega sistema, mar ne?
Res je. In takrat postaneš upravičeno zaskrbljen.
Slišala sem, da pogosto pomagate svojim bolnikom odpraviti kakšno oviro v procesu zdravljenja.
Pomagam, a priznam, da sem tudi sama velikokrat popolnoma nemočna. Kako naj bolniku po poškodbi razložim, da bo moral čakati na fizioterapijo tri mesece, če je to skregano z zdravo pametjo in s stroko in tega še sama ne razumem?
Številni ne morejo skrbeti za svoje zdravje, saj nimajo za osnovno preživetje. Kaj svetujete brezposelnim ali starejšim, ki imajo manj kot 500 evrov na mesec?
Kako slabe gospodarske razmere vplivajo na odločitve bolnikov o obisku pri zdravniku, razkrivajo tudi izsledki študije, ki je potekala v okviru Katedre za družinsko medicino v Ljubljani. Rezultati so pokazali, da je skoraj 17 odstotkov bolnikov odložilo obisk pri zdravniku zaradi ekonomskih razlogov, 25 odstotkov jih ni obiskalo zdravnika, ker si niso mogli zagotoviti ustreznega prevoza.
Glede prehrane pa … Ker svoje delo opravljam na ruralnem območju, na katerem si ljudje na srečo pridelujejo hrano tudi doma, se z njimi vsaj o zdravi prehrani še lahko pogovarjam.
Kaj hočete reči?
Zamislite si bolnika, ki mora na kontrolni pregled na Onkološki inštitut, ni pa upravičen do prevoza z reševalnim vozilom in nima lastnega avta! Ta bolnik si mora sam urediti in plačati prevoz ter plačati parkiranje, ki je v bližini tako rekoč vseh bolnišnic božjastno drago. In vprašanje: ali je bolnik iz province v enakem položaju kot prebivalec Ljubljane? Prav gotovo ne!
Zanimivo je, da je treba čedalje več zdravil ne le doplačevati, ampak plačevati v celoti. Naj vzamem za primer zdravilo detralex, ki lajša težave s krčnimi žilami in krči v nogah, kakršne ima vsaj polovica starejših od 60 let.
Zdravila, ki jih priporočamo zdravniki bolnikom in imajo dokazano ugodne učinke, bi morala biti zagotovljena v okviru zdravstvenega zavarovanja. Pika. To velja tudi za zdravilo, ki ga omenjate in ki stane približno 30 evrov za zavoj za mesec dni.
Naj vam še povem, da me je pred dnevi obiskal bolnik, ki mu je prav to zdravilo predpisal specialist, pa si ga ne more kupiti, ker ima prenizko pokojnino.
Tudi preiskava za merjenje kostne gostote je plačljiva.
Da, čedalje več stvari je treba plačati, zato se sprašujem, kako naj bolnika prepričam, da potrebujem preiskavo, da bom lahko ocenila uspešnost zdravljenja, če je zaradi pomanjkanja denarja ne more opraviti.
Če natančno razmislim, je treba tudi v javnem zobozdravstvu že skoraj vse plačati …
Ko pregledujem bolnike in posvetim v njihova usta, ugotavljam, da se stanje zobovja odraslih iz leto v leto slabša. Vnetna žarišča v ustih pa so prevečkrat vzrok za nastanek drugih bolezni, kar je spet povezano z visokimi stroški.
Kaj lahko naredite v tistih nekaj minutah, ki so na voljo?
Specialisti družinske medicine kar 80 odstotkov vseh primerov rešimo v svojih ambulantah, brez napotitev v specialistične ambulante. Se pa znajdemo v hudih težavah, kadar potrebujemo določene diagnostične preiskave, ki jih opravljajo specialisti in na katere je treba dolgo (več mesecev) čakati. Včasih bi si zaslužili naziv »čarovniki v belem«, ko koordiniramo vse potrebne storitve za svojega bolnika.
Zaka nedopustno dolge čakalne dobe?
Vse je povezano z denarjem in s tistimi, ki imajo v rokah nož in režejo finančno pogačo. Zgodba se vsako leto ponovi, pogajalci sprejmejo Splošni dogovor, denar se razdeli, pravih učinkov pa ni.
Za odpravo čakalnih dob bi po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije potrebovali približno 120 milijonov evrov. Toda ali naše zdravstvo res potrebuje le denar? Kaj pa organizacija dela?
Če bi ta sredstva imel na voljo zelo dober upravljavec, potem bi lahko nastali tudi pozitivni učinki. Tudi organizacija dela je področje, ki ga je treba urediti tako, da bo za bolnika najbolje poskrbljeno. Pa ni vedno tako in menim, da nosijo glavno odgovornost za to vodilni v zdravstvenih ustanovah.
Kaj lahko ali bi morala po vaše oblast storiti za krajše čakalne vrste?
Čakalne vrste so vsekakor posledica varčevanja. Menim, da je oblast dolžna ljudem odkrito povedati, da so sredstva za zdravstvo omejena in kaj lahko za ta denar ponudimo ljudem. Dobra oblast bi morala poskrbeti za zdravje svojih ljudi in končno zagotoviti takšne razmere, da ne bomo vsak dan poslušali, koliko sredstev smo namenili za skrajšanje čakalnih vrst.
Zdravnikov, posebno nevrologov, psihiatrov, revmatologov itd., je premalo. Po drugi strani pa mnogo zdravnikov ne dobi dela in so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje.
Imam občutek, da pri načrtovanju potreb po kadrih nismo dovolj modri, nismo uspešni in tudi to je povezano s finančnimi sredstvi. Na voljo imamo podatke o bremenu določenih bolezni, in če število obolelih narašča, potem je pač nujno, da se poveča število specialistov tega področja.
Večina ljudi plačuje osnovno in dodatno zavarovanje. Toda če hočeš priti na vrsto pri specialistu v primernem času, moraš plačevati še specialno zavarovanje, in če nočeš biti škrbast, še dodatno zdravstveno zavarovanje. To vse skupaj znese vsaj 120 evrov na mesec. Kaj menite o tem?
Menim, da je najbolje ostati zdrav.
