In je zdaj zaropotala evropska potrošniška organizacija BEUC, ki poziva podjetja, naj svoje risane junake raje rišejo na embalažo zdrave hrane – in če tega ne bodo storila prostovoljno, bodo morale ukrepati vlade.
Raziskava z naslovom Risani junaki in hrana: samo za zabavo? – objavljena junija letos – nikakor ni prva te vrste in tudi njene ugotovitve niso nove: prehranska podjetja uporabljajo (lahko bi celo rekli zlorabljajo) priljubljene risane junake, da otrokom prodajajo sladkorja in nasičenih maščob polno hrano, ki jim škodi. »Kot je objavila Svetovna zdravstvena organizacija, imamo zdaj 'nesporne dokaze', da je ponujanje hrane z veliko maščobami, soli in sladkorja močno povezano z otroško debelostjo,« pravijo v uvodu.
Raziskavo so izvedli v trinajstih evropskih državah, v katerih so kupili več kot sto izdelkov (sladke in slane prigrizke, sladkarije, kosmiče in podobno), ki so imeli na embalaži risanega junaka. In samo en, en sam samcat izdelek je spadal v poglavje »zdrava hrana« (koruza v konzervi), vse ostalo je bilo presladko, premastno, preslano. Skratka, škodljivo za otroke. In iz debelih otrok rastejo debeli odrasli. Ki še vedno radi jedo sladko in mastno hrano in so še vedno zvesti istim podjetjem in istim izdelkom. Tole so potencialne nagrade za njihovo zvestobo: diabetes, srčna in možganska kap, rak … V državah EU povprečno okrog sedem odstotkov zdravstvu namenjenega denarja porabijo za bolezni, povezane z debelostjo.
Zakaj podjetja sploh uporabljajo risane junake?
Zato, odgovarjajo avtorji raziskave, ker so to vabe, na katere lovijo otroke. Dokazano je namreč, da tudi čisto majhen otrok, ki še ne zna brati, že prepoznava tržne znamke. Do risanih junakov imajo otroci čustven odnos, navezani so nanje, imajo jih za prijatelje. In tudi to vemo, da majhni otroci še ne znajo ločevati med reklamnimi in zabavnimi vsebinami, če v reklami nastopa risani junak, ga vzamejo za svojega. Poznamo dve vrsti risanih junakov, ki nam zapeljujejo otroke k slabim navadam: na eni strani so to junaki iz priljubljenih risank, ki jih filmske družbe za dober denar dajejo v najem za trženje najrazličnejših izdelkov. Pogosto, pravzaprav večinoma s tem zaslužijo več kot z distribucijo filma v kinu in s prodajo DVD-jev. Tule je podatek, ki vas bo majčkeno spravil ob sapo: samo leta 2013 je družba Disney s posojanjem svojih junakov drugim podjetjem zaslužila 40,9 milijarde dolarjev. Vendar je Disney v tej zgodbi pravzaprav med pozitivci, imajo namreč precej visoke standarde, komu dajejo v najem svoje junake, z njimi ne dovolijo tržiti nezdrave hrane in imajo postavljena pravila, koliko škodljivih maščob, soli in sladkorja smejo vsebovati izdelki, ki jih oglašujejo junaki njihovih filmov.
Po drugi strani si podjetja pogosto omislijo lastne animirane junake, ki nastopajo v njihovih reklamah. Tako imajo precej bolj proste roke, nad njimi je namreč v večini držav samo še modro nebo.
Poznamo tisoč trikov
Embalaži pravijo tudi »tihi prodajalec« – izdelki, ki so zapakirani v pisane ovitke, na katerih so natisnjeni otrokom ljubi junaki, na policah namreč takoj pritegnejo njihovo pozornost. Vendar imajo marketinški oddelki v prehranskih podjetjih še druga orožja. Nikakor niso vezani samo na reklame in embalažo, svoje zveste stranke lovijo tudi na spletu. Ste že slišali za advergames? To je mešanica oglaševanja in igrice, brezplačna spletna igra, v kateri nastopajo maskote proizvajalcev. Otrok pri tem sploh ne opazi, da gre pravzaprav za oglas. Potem so tu še spletne aplikacije, videi na YouTubu, pa profili maskot na družabnih omrežjih. Načinov, kako omrežiti vašega otroka, poznajo neskončno veliko, in zelo so učinkoviti. Če otrok igra igrico na spletu, je precej bolj aktivno vpleten, kot če samo pasivno gleda reklamo na televiziji, pa še precej dlje se ukvarja s tem. A to še ni vse, kot pravijo v televizijski prodaji: otroke se da učinkovito omrežiti tudi s priloženo igračko, zbiranjem sličic, z nagradnimi igrami.
Sami svoji policaji
Se da tovrstnim praksam stopiti na prste? Seveda – za primer navajajo Čile, južnoameriško državo, v kateri so se še pred pol stoletja ukvarjali s podhranjenostjo otrok, zdaj pa so njihovi otroci med najdebelejšimi na svetu. Zato so lani sprejeli »ley de etiquetado«, zakon o etiketiranju, ki zapoveduje svarilne nalepke na nezdravi hrani in prepoveduje, da bi takim izdelkom prilagali igrače ali jih reklamirali z junaki znanih risank. Mednarodne korporacije, Nestlé in Kellogg's na primer, so se sprva upirale in z embalaže nezdrave hrane niso hotele odstraniti maskot. A je bila vlada nepopustljiva in je upornike ukrotila z visokimi kaznimi.
O podobnem zakonu razmišljajo tudi v Kanadi. Zakon, ki pa še ni sprejet, izganja v otroke usmerjeno reklamiranje nezdrave hrane s televizije, spleta, tiskanih medijev in z embalaže.
V lastni raziskavi so se tudi Avstralci zgroženo zavedli, da imajo skoraj tretjino predebelih otrok, in pozivajo, naj vlada še zaostri obstoječe zakone, a glavno breme ostaja na starših: oni odločajo, kaj jé njihov otrok, oni nakupujejo hrano, torej morajo oni paziti, kaj kupijo.
A nas seveda najbolj zanima, kako smo se tega lotili v Evropi. Precej neučinkovito, se zdi. Pobudo smo prepustili podjetjem samim. Nekatera so se januarja letos z zavezo obvezala, da bodo opustila reklamiranje z risanimi junaki pri nezdravi hrani. Ampak tule je hakeljc: ker je ta zaveza prostovoljna, prehranska podjetja sama odločajo, katera hrana je nezdrava. In standarde so seveda zastavila precej drugače kot Svetovna zdravstvena organizacija.
Poleg tega je zaveza napisana dovolj ohlapno, da se da v njej najti priročno luknjo ali dve – odrekli so se na primer junakom iz filmskim risank, ne pa tistim, ki jih sami ustvarijo za reklamiranje svojih izdelkov. Raziskava je tudi opazila, da se pri prostovoljnem reguliranju oglaševanja stvari premikajo zelo počasi in da podjetja ne kažejo posebne vneme, da bi sebe znovaomejevala.
Veliko bolj odločno je treba treščiti po mizi, zaključuje študija BEUC. In so zato predlagali nekaj ukrepov.
Naj ostanejo
Najprej poskusimo z mehkejšo verzijo, pravijo, zato pozivajo podjetja, naj risane junake, lastne in tiste, za katere so kupili licenco, odstranijo iz reklam in z embalaže hrane, ki ima preveč soli, sladkorja in nasičenih maščob. Saj nočemo pregnati risančkov s škatel kosmičev in ovitkov prigrizkov, pravijo – a ostanejo naj samo na hrani, ki se drži standardov, kakršne je postavila Svetovna zdravstvena organizacija. Če pa že prodajate nezdravo hrano, je ne ponujajte otrokom.
Ker pa očitno menijo, da poziv podjetjem ne bo posebno učinkovit, so se obrnili tudi na vlade evropskih držav: razmislite o reguliranju, svetujejo, pripravite ukrepe, ki bodo naredili red na tem področju. Zdaj za otroke veljajo človečki do dvanajstega leta. Dvignimo to starost, poziva BEUC, prepoved reklamiranja nezdrave hrane naj velja do šestnajstega leta.
Kar vprašajte slovenske mame
»Oglasi na televiziji, še posebno tisti, ki se pojavijo pred risankami, precej vplivajo na otroke. Vsaj moji hčeri jih radi gledata in ob njih uživata, kot bi šlo za poseben bonus. Potem te artikle, igrače ali hrano oziroma sladkarije hitro prepoznata na prodajnih policah. Jogurti z najbolj vabljivo embalažo in pijače z najbolj kričečo barvo so običajno po vsebini taki, da se jih v naši družini izogibamo in dopustimo otrokoma, da jih samo gledata, skoraj nikoli pa ne romajo v naš nakupovalni voziček. Ko sta z babico, je malce drugače – vnukom in njihovim željam se po pravilu teže upre.
Če bodo na polici bomboni z likom Elze in Olafa iz risanke Ledeno kraljestvo, bosta izbrali te. Pa čeprav jih jaz kot mama ne bi. Ampak opažam, da starejšo hčer veselje do tega lika iz priljubljene risanke že mineva. Brez težav kupim kakšen zvezek s tem likom na platnici, mirno in večkrat pa rečem ne hrani z junaki iz risank na ovitku, saj so taka živila praviloma nezdrava (ali manj zdrava). Se pa sprašujem, zakaj niso stekleničke z vodo (pa ne tiste z okusom, prosim lepo!) bolj živahnih in otrokom privlačnih barv ali pa kakšni jogurti ali kosmiči brez dodanega sladkorja!
Sicer pa družinskih dram zaradi tovrstne hrane nimamo, ker z možem mirno rečeva 'ne' tudi v trgovini in gremo brez večjih težav mimo takih izdelkov. Deklici seveda bi, ampak pretiranega vpitja in vztrajanja ni. Je pa že ena izmed njiju napolnila svoj mini nakupovalni voziček z nekaj čokoladami in piškoti, ampak jih je tudi morala lepo vse po vrsti zložiti nazaj na police.«
Marija, Ljubljana
»Mi smo imeli samo enkrat resno težavo, ko je bila v Mercatorju in Konzumu (takrat smo bili še na Hrvaškem) akcija s Spuži Kvadratnikom, največjim junakom mojega sina. Prodajali so vse od sladoleda do brezzveznih igračk, poleg tega je bila za zbiranje cela serija junakov iz risanke. Za nameček pa so po vsej deželi nalepili plakate s to rumeno spužvo. Malemu se je čisto zmešalo, vse je hotel imeti ... Stvar smo uredili tako, da nismo hodili kupovat v Konzum, zbirko junakov pa je dobil pol leta pozneje, ko so jih prodajali za nekaj drobiža.«
Mateja, Celje
