Znanost sicer pravi, da bodo za dokazovanje učinkovitosti takega zdravljenja potrebne obširnejše raziskave, ki zahtevajo čas in denar. Ljudje s hudimi boleznimi pa si ne želijo čakati, zato se na svojo pest odločajo za okužbo z zajedavci.
To je storil tudi pisec omenjenega članka, Moises Velasquez- Manoff. Vsako leto je imel hude težave z alergijami, ki so se začele s prvim cvetenjem. Na začetku zime se je okužil z ličinko prašičje gliste in po nekaj tednih je začuden opazil, da ima sinuse prehodne kakor že dolgo ne. Cvetenje mu ni več povzročalo senenega nahoda. Toda po začetnem uspehu je sledilo razočaranje. Začelo se je s še hujšim senenim nahodom kot kadar koli prej, potem se je stanje umirilo in na koncu je imel le še zelo malo težav. A nikoli več ni bilo takega učinka kot prvič. Zato in zaradi nekaterih motečih stranskih učinkov (slabost, driska) se je odločil, da bo tako zdravljenje prekinil, a se je lotil obširnega raziskovanja, da bi prišel stvari do dna. Pokazalo se je, da bi lahko uporabili različne zajedavce, torej nekatere vrste glist (živalskih in človeških) in tudi trakuljo. Raziskave so namreč opravljali po vsem svetu (našteli smo jih nekaj deset, a jih je še precej več), pri tem pa uporabili različne parazite, največkrat so bile to navadne prašičje ali pa človeške gliste.
Higienska teorija in staro prijateljstvo
Znanost o higienski teoriji še ni rekla zadnje besede. Ta teorija namreč pravi, da je za človeka primernejše nekoliko umazano okolje kot pa čisto sterilno. Drugače povedano, malo »svinjarije« je zdravo. To teorijo so zdaj spremenili v teorijo »starega prijateljstva«, saj naj bi nekateri zajedavci človeka spremljali že tisočletja, z njimi naj bi bil okužen že pračlovek. Zajedavci naj bi vplivali na človekov imunski sistem, a mehanizem, kako to poteka, še ni povsem znan. Na neki način naj bi se zajedavci vključili v delovanje imunskega sistema in ga uravnavali tako, da deluje pravilno. Do zdaj so ugotovili, da tako učinkujejo na celice T in B, kar pomeni, da je mogoče, da bi vnašanje zajedavcev pomagalo tudi bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2, torej tisto, za katero zbolijo ljudje v drugi polovici življenja. Predvsem pa naj bi zajedavci pomagali ljudem z avtoimunskimi boleznimi, kot so revmatoidni artritis, Chronova bolezen, vnetna črevesna bolezen, multipla skleroza, lupus, luskavica in podobno. Ena od zgodb bolnikov, ki so preživeli pravo kalvarijo, preden so se odločili za zdravljenje s pomočjo parazitov, pripoveduje o dokaj mladem človeku z vnetno črevesno boleznijo. Najprej so ga zdravili z vsemi običajnimi metodami, sledila naj bi huda operacija: izrezali naj bi mu debelo črevo in mu ob strani naredili stomo, umetni izhod. Moški pa se s tem ni hotel sprijazniti.
Zdravniki se zgražajo
Sam se je lotil raziskovanja in prišel na zamisel, da se okuži z glistami. Njegovega zdravnika je bilo groza. Z vsemi silami mu je hotel »to norost« preprečiti, toda bolnik je bil vztrajen. Odletel je v Bangkok, da bi se srečal s strokovnjakom za parazite, ki se je bil pripravljen pogovoriti z njim. Ta mu je povedal, da pri njih blažjih oblik okužbe s paraziti v glavnem ne zdravijo. Dal mu je majhno epruveto z jajčeci glist. Ko so se začele razvijati ličinke, larve, je bolnik popil kozarec vode, v kateri je bilo nekaj sto jajčec. Tri mesece pozneje je pogoltnil nov odmerek jajčec. V stolici je kmalu opazil jajčeca, kar je pomenilo, da v sebi gosti zajedavce, ki se razmnožujejo. Nehal je jesti zdravila, vnetje v črevesju pa se vseeno ni več pojavilo. Toda to mu ni zadostovalo, hotel je dokaz, da stvar zares deluje. Pogovarjal se je s številnimi strokovnjaki, ki poznajo nevarnost okužbe s paraziti, vendar so bili sprejemljivi za idejo o zdravljenju z njihovo pomočjo. Našel je mladega imunologa, ki ga je bil pripravljen spremljati med zdravljenjem. Gastroenterolog je v rednih presledkih pregledoval njegovo debelo črevo. V štirih letih, ki so sledila, je imel bolnik le dva zagona bolezni. Kadar so se gliste »postarale«, se je bolezen znova pojavila. Imunolog je s svojimi kolegi v tej fazi analiziral, kateri geni so bili izraženi, kar je kazalo na delovanje imunskega sistema. Tako so odkrili vzorec, ki lahko spremeni vse, kar so znanstveniki do zdaj vedeli o vnetni črevesni bolezni.
Mnogo znanstvenikov je ta zgodba navdihnila, da so spet začeli raziskovati. Nastala je tudi nekakšna skrivna mreža bolnikov, ki si izmenjujejo svoje izkušnje in se sami zdravijo s paraziti. Znanstveniki pa so nadaljevali raziskovanje genov, kar naj bi pripomoglo, da bi farmacevtska industrija izdelala ustrezna sintetična zdravila, in tako okužbe s paraziti ne bi bile več potrebne.
Laboratoriji za gojenje zajedavcev
Toda bolniki nočejo čakati in ukrepajo po svoje. Tako so po svetu zrasli laboratoriji, v katerih razmnožujejo parazite in jih prodajajo na svetovnem spletu. Zdravniki raziskovalci so opozarjali pred nevarnostjo okužb, toda to bolnikov ne odvrne od poskusov zdravljenja. Poročila o tem so zelo različna. Nekateri so zapisali, da so zaradi stranskih učinkov (ne primer hude slabokrvnosti) morali terapijo prekiniti, drugi pa se navdušujejo nad uspešnostjo. Veliko je odvisno od tega, katerega parazita si človek izbere in kako ta deluje v črevesju. Poleg tega ni čisto natančno rečeno, koliko jajčec je treba zaužiti. Nekatere gliste oziroma trakulje se prisesajo v steno črevesja in se hranijo s krvjo gostitelja, druge se vsesajo v steno črevesja in uživajo odpadne snovi, ne pa krvi. Pomembno je, kje se prisesajo, v tankem ali v debelem črevesju. Tisti, ki avtoimunske bolezni dobro poznajo in vedo, kako uničujoče so lahko, pravijo, da lahko razumejo bolnike, da so se pripravljeni okužiti s tako ostudnimi bitji, ki pri večini vzbujajo odpor in gnus. Toda nad številnimi temi bolniki je znanstvena medicina pač obupala.
Gliste proti multipli sklerozi
Amy, 46-letna učiteljica iz ZDA, na vsem lepem ni več prepoznavala človeških obrazov. Skoraj povsem je oslepela, kar je bilo poleg utrujenosti, omotičnosti, mravljinčenja znamenje, da je zbolela za multiplo sklerozo. Bolezen je kljub zdravljenju s sodobnimi zdravili naglo napredovala. Amy je zelo rada brala. Branje je bilo osrednja dejavnost v njenem življenju, zdaj pa ji je bolezen to onemogočala. Zdravniki so ji predpisali zdravila, ki pa niso učinkovala, poleg tega pa so imela hude stranske učinke. Vse skupaj je bilo prava mora, pripoveduje Amy. Potem pa je ščitnica začela zmanjšano delovati, zato so ji priporočili jemanje nadomestnih hormonov, kar je bil za Amy zadnji udarec. Vsako novo zdravljenje je namreč povzročilo nove težave, za katero je spet dobila nova in nova zdravila. Potem pa ji je prišla v roke knjiga The Wild Life of Our Bodies (Divje življenje naših teles) avtorja biologa Roba Dunna. Knjiga govori o zdravljenju s helminti, kakor se imenujejo tovrstni paraziti. Tako je nastala tudi spletna stran o tem področju. Amyjina prijateljica ji je knjigo prebrala in Amy se je odločila poskusiti. S prijateljico je odletela v San Diego, od tam pa v mehiško Tijuano, kjer je dobila gliste. Jajčeca so ji dali na kožo pod obliž. Gliste so skozi kožo prodrle v telo in po nekaj tednih pristale v tankem črevesju, kjer so se hranile s krvjo in zrasle do približno enega centimetra. Pri namestitvi na kožo bi lahko nastala huda alergijska reakcija, zato je imel zdravnik pripravljeno brizgo z zdravilom, ki bi to preprečilo. A alergije ni bilo in Amy se je vrnila domov. Približno deset tednov pozneje je Amy opazila, da ni več tako zelo utrujena (huda utrujenost je eden od pogostih znakov multiple skleroze). Svojemu nevrologu je povedala, kaj je storila. Na njeno veliko presenečenje je poznal raziskave o učinkovitosti zdravljenja s paraziti, vseeno pa mu ni bilo všeč, kar je naredila. Vsakič ko ga Amy obišče, ji ponudi kakšno novo terapijo z zdravili, toda ona o tem noče niti slišati. Amy podobno kot prej omenjeni bolnik z vnetno črevesno boleznijo ne more razumeti, zakaj zdravniki tako radi režejo črevesje, medtem ko obstaja terapija, ki je preprosta in pomaga. Toda tako pač je v z dokazi podprti medicini. Zdravniki namreč drugače ne smejo, sicer so ob licenco.
Paraziti so pomagali bolnikom s celiakijo
Avstralski parazitolog je lani objavil rezultate svoje manjše raziskave, v kateri trdi, da je pozdravil bolnike s preobčutljivostjo za gluten. 12 prostovoljcev, bolnikov s celiakijo, je zaužilo po 20 ličink glist. Ko so se paraziti naselili v njihovih telesih, jim je začel dajati hrano z veliko glutena. Po letu dni se je stanje osmim bolnikom zelo izboljšalo: čeprav so uživali gluten, niso imeli običajnih znakov celiakije.
Na spletu objavljene zgodbe o uspešnih ozdravitvah spodbujajo ljudi po vsem svetu, da poskusijo zdravljenje s paraziti, med njimi pa so, kot rečeno, tudi zgodbe o neuspehih. Zdravljenje s paraziti poskušajo bolniki, ki jih mučijo avtoimunske bolezni. Strokovnjaki sumijo, da bi lahko pomagalo tudi bolnikom z drugimi vrstami težav. Kot rečeno, veliko je odvisno od vrste parazitov in količine jajčec oziroma ličink. Tudi nekateri starši bolnih otrok so poskusili tako zdraviti svoje otroke, večinoma pa so terapijo prej poskusili na sebi, saj so imeli isto bolezen kot otroci. Med zajedavci, s katerimi se okužijo, je tudi posebna vrsta trakulje. Običajna količina, ki naj bi zadostovala za zdravljenje, menda stane približno 40 dolarjev. Amy pa je za svoje gliste odštela celo 2500 dolarjev. Kot rečeno, nekateri so se znašli in doma gojijo te zajedavce, da jih lahko po spletu prodajajo obupanim bolnikom. Človek, ki zaradi bolezni zelo trpi in mu je medicina dala že čisto vse, pa ni nič pomagalo, pač posega po skrajnostih, pa naj bodo še tako gnusne.
