Novice Svet24

Na to najbrž ni enega samega odgovora. Kakor povsod so tako pri nas kot tudi v drugih državah dobri in slabši zobozdravniki: taki, ki veliko računajo, a dobro delajo; a tudi taki, ki samo veliko računajo, delajo pa bolj v svojem, ne v pacientovem interesu. Na lovu za onimi tretjimi, ki opravijo solidno za manj denarju, je nastal tako imenovani zdravstveni turizem.

Skoraj vsak človek ima tudi kakšno slabo izkušnjo iz zobne ordinacije. Znanka mi je pripovedovala, da je vse življenje zelo skrbela za svoje zobe, a da so ji največ škode naredili prav zobozdravniki, in sicer že v otroški dobi. V starosti malo nad 50 let ji je njen zobozdravnik svetoval, naj si da vgraditi snemljivo protezo. Vsadki naj ne bi prišli v poštev zaradi premalo čeljustne kosti, edina možnost naj bi bila snemljiva proteza. Zato se je odpravila v tujino, kjer so ji povedali, da je možnosti bistveno več. Nobena med njimi ni bila omenjena snemljiva proteza.

Na lastne oči (in zobe)

Najbolje je, da se človek o zadevi prepriča sam. Zato sem se s prijateljem, ki je potreboval novo zalivko (plombo), odpravila v Beograd. Prijatelj Branko namreč že nekaj let hodi k zobozdravniku v srbsko glavno mesto. Prej se je po telefonu dogovoril, da pride in da bom z njim tudi jaz. Povedal je samo, da bi rada pregled in nasvet, kaj bi mi priporočili.

Zobozdravnica dr. Zorana Stefanović je naročila, naj si grem zobe najprej slikat. Saj poznate tisti panoramski posnetek zobovja v celoti, ki mu pravimo ortopan? To mi ni bilo nič kaj všeč, saj sem takoj pomislila na čakanje. Branko pa je samo zamahnil z roko in mi rekel, da bova tudi to hitro uredila. V hotelu sva vprašala, kje je najbližji zobni rentgen, in takoj dobila naslov.

Ortopan me je stal devet evrov

Branko pa jih je za slikanje dveh zob odštel pet. Ordinacija z več najsodobnejših naprav za slikanje zob je imela popolnoma prazno čakalnico. Res pa je, da je bil petek, in to popoldne. Od tam sva se vrnila k zobozdravnici. Z bratom Jankom, prav tako zobozdravnikom, sta najprej podrobno pregledala posnetek mojih zob, potem pa sta me povabila na stol, ki se ga toliko ljudi boji.

Na srečo nisem med njimi. Oba sta me temeljito pregledala in komentirala, kaj bi bilo treba storiti. Takoj sta opazila, da bo eden od mojih zob potreboval zalivko, a sta mi rekla, da to lahko počaka. Opazila sta tudi vnetje, za katero sem sicer vedela, a jima ga namenoma nisem omenila. Potem pa sta mi rekla, da je možnosti za zdravljenje mojih zob kar nekaj, a da bi se najprej rada posvetovala še s tretjim in četrtim zobozdravnikom (eden od njiju je kirurg), da mi bosta lahko dala v premislek natančnejše možnosti. In še da mi bosta predloge poslala po elektronski pošti, kar se je tudi zgodilo.

Zatem je na stol sedel Branko. Naredila sta mu zalivko. Ves čas sta delala oba, nobene zobne asistentke ni bilo zraven. Ko je bila zalivka narejena, sta ga prosila, naj v čakalnici počaka nekaj minut, da bosta še enkrat pogledala, ali je vse v redu. Dr. Zorana ni bila povsem zadovoljna, malo je še pobrusila, preverila Brankov ugriz, potem pa je bilo res vse tako, kot mora biti. Branku je dala ogledalo, da se je še sam prepričal. Za zalivko je plačal malo več kot enajst evrov.

Cene so zares precej nižje

Če torej primerjamo cene, ni dvoma, da so v Beogradu precej nižje. Seveda lahko naletite tudi na višje, a večinoma so vse nižje od slovenskih. Ortopan v Sloveniji stane od 20 do 30 evrov, lahko tudi malo več ali malo manj, če dobro preverite cene na spletu. V Beogradu (pa to ne velja le za ordinacijo sestre in brata Stefanović, ampak tudi za veliko drugih zobnih ambulant) si lahko date odstraniti zobni kamen tudi za štiri evre. Vsadek stane približno 350 evrov.

Izvedela sem tudi, da se pri tem potrudijo in ljudem, ki imajo premalo kostne mase v čeljusti, to izboljšajo tako, da jim lahko potem vstavijo vsadke. Mnogo ordinacij daje svojim pacientom anestezijo popolnoma brezplačno. Nekovinska cirkonijeva krona stane približno 122 evrov; za delno akrilatno protezo je treba plačati približno 250 evrov, za popolno pa od 130 do 160 evrov. To so povprečne cene, torej so lahko tudi višje ali nižje.

Kaj pa odnos do pacientov?

Profimedia

V Sloveniji so izkušnje (tudi moje) zelo različne. V Beogradu so me pozorno poslušali, ko sem povedala, kaj bi rada. Niso me takoj zavrnili, češ, to ni mogoče. Niso se pogovarjali zviška, čeprav o meni niso vedeli nič. Res pa je, da je to zgolj ena izkušnja, ki ne more zadoščati za ocenjevanje vseh beograjskih zobozdravnikov.

Tisto, česar seveda ne morem oceniti, pa je kakovost njihovega dela. Branko je s svojim zobovjem zelo zadovoljen in pravi, da zobozdravnika ne bo zamenjal, pa čeprav se mora peljati tako daleč do njega. Povedal mi je še, da so njegovemu očetu popravili vse zobe, kar pomeni, da je dobil nekaj kron, mostičkov, skratka popoln nasmeh, ki ne učinkuje holivudsko umetno, za kar je plačal malo več kot tri tisoč evrov. Pa so ga morali med drugim tudi operirati. V Beograd je šel nekajkrat, vendar je zdaj izredno zadovoljen.

Naši zobozdravniki trdijo, da obisk zobozdravnikov v tujini ni pametna odločitev. Prav gotovo je mogoče, da ima kdo tudi slabe izkušnje. A kot rečeno, take izkušnje ima marsikdo tudi z našimi zobozdravniki, in to za precej višjo ceno. Ko sem se pogovarjala z beograjskimi zobozdravniki, sem jih vprašala, na račun česa so slovenske cene toliko višje. Bilo jim je nekoliko neprijetno, a so mi povedali, da delajo z enakimi oziroma podobnimi, sodobnimi napravami, da material kupujejo na istem tržišču po enakih cenah. 

Ostanejo torej samo še cena dela, stroški za prostor in energijo in tisti del stroškov, ki je obdavčen. Kar pomeni, da slovenski zobozdravniki svoje delo cenijo precej višje kot srbski. Od tu naprej pa gre samo še za politiko.

Če se torej odločite, da boste šli k zobozdravniku v tujino, se je treba dobro pozanimati, kdo je izbrani zobozdravnik, kaj boste dobili za svoj denar in tudi kako bo zobozdravnik ravnal v primeru, da z njegovim delom ne boste zadovoljni.