Dobila je naziv Politični obraz leta 2009 in naziv Slovenka leta. Zapomnili smo si jo tudi po izbranem oblačenju in urejenosti kot iz škatlice. In seveda po tem, da je bila in je še vedno partnerka odvetnika Mira Senice. Ko se je umaknila iz politike, je ustanovila Evropski center za reševanje sporov, ki deluje še danes.
Katarina, ste ustanoviteljica Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR) - nam lahko po »kmečko« razložite, s čim vse se ukvarjate v tem centru?
Pomemben del naše dejavnosti doma je, da ljudem in podjetjem pomagamo na prijazen in hiter način rešiti njihove spore. Vsi vemo, kako dolgotrajni in zoprni so lahko postopki na sodišču in kako malo manevrskega prostora imajo stranke pri njegovem poteku. Na sodišču je vse že vnaprej določeno: kakšen bo postopek, kdo bo sodnik, katera pravila veljajo, čas do končne rešitve spora pa je povsem zunaj naše oblasti. Pri ECDR pa se vsemu temu lahko izognete in si izberete vrsto postopka, strokovnjaka, ki vam bo pomagal, rok, v katerem mora biti zadeva rešena, kakor tudi vsebinski okvir, v katerem mora biti rešena. Pogoj pa je, da se obe stranki v sporu strinjata, da se spor rešuje pri nas. V tujini smo aktivni predvsem na področju svetovanja državam in mednarodnim institucijam pri izvedbi reform s področja pravosodja in notranjih zadev. V državah regije Zahodnega Balkana pa tudi širše, tako smo uspešno sodelovali že v kar nekaj mednarodnih projektih.
Je bila ustanovitev tega centra čisto vaš »izum« - kako vam je prišel na misel?
Pri projektu ECDR že od začetka sodelujeva z Alešem Zalarjem, nekdanjim ministrom za pravosodje in nekdanjim predsednikom Ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je tudi velik poznavalec alternativnih postopkov reševanja sporov. Podobne institucije, kot sva si jo zamislila midva, v širši regiji ni možno najti, zato sva se glede posameznih segmentov zgledovala pri primerih dobrih praks v tujini, predvsem v ZDA in VB. Končni »izdelek« pa je povsem originalen in ga je težko primerjati s katerimkoli drugim centrom po svetu. Takšno kombinacijo znanja in izkušenj, ki prihajajo iz gospodarstva, sodstva, odvetništva, kot tudi iz izvršilne in zakonodajne oblasti, je namreč težko najti na enem mestu. Midva sva vsa ta znanja, v sodelovanju z odlično ekipo domačih in tujih strokovnjakov, prelila v storitve, ki jih ponujamo tako posameznikom in podjetjem kot tudi državam in mednarodnim institucijam.
Kako in po čem pa se ta center razlikuje od navadne odvetniške pisarne?
Praktično v vsem, skupno nam je samo to, da oboji pomagamo pri reševanju sporov, sicer pa je narava našega dela, pa tudi naš položaj v razmerju do stranke, povsem drugačen. Če je odvetnik vedno »od stranke«, smo mi nevtralna institucija, ki ni niti zastopnik niti predstavnik nobene od strank, saj organiziramo postopek reševanja spora za obe stranki v sporu. Tako kot mora biti nevtralno sodišče, moramo biti nevtralni tudi mi. V določenih postopkih se na nas po nasvet lahko obrne tudi samo ena stranka v sporu, vendar pa sistem, ko v takih primerih na zadevi delajo pri nas akreditirani strokovnjaki, ki niso v nikakršnem neposrednem razmerju z naročnikom, zagotavlja objektivnost in nevtralnost strokovnega mnenja. Takšna mnenja zato v poslovnem svetu tudi veliko štejejo, saj je jasno, da niso obremenjena z željo po všečnosti določeni stranki. Primer takih nevtralnih mnenj so npr. zgodnje nevtralne ocene spora, ki jih pri nas pripravljajo nekdanji ustavni in vrhovni sodniki. Pri teh mnenjih gre za simulacijo sojenja in nevtralni ocenjevalec, na podlagi svojih bogatih sodniških izkušenj, oceni, kakšen bo verjetno rezultat morebitne pravde med strankama, glede na dejansko in pravno stanje zadeve.
Je politika že daleč za vami – kako se je spominjate?
Po naravi z leti slabi spomini bledijo in ostanejo samo še dobri. (smeh) Zato se, ko gledam nazaj na leta v politiki, spominjam samo dobrih projektov in odličnih sodelavcev, pa tudi vseh prigod in lepih trenutkov, ki sem jih preživela s kolegi in kolegicami iz stranke.
Bili ste zelo izpostavljeni, biti ministrica za notranje zadeve ni mačji kašelj, pa tudi predsednica LDS ne. Kako ste takrat zmogli?
Verjela sem v to, kar smo delali in rada sem imela svoje delo, to je edinstven recept za to, da zmoreš veliko. Večinoma sem imela v ekipi super sodelavce in potem je vse tudi lažje. Sem perfekcionistka in zlepa ne odneham, dokler nisem zadovoljna z rezultatom. 160 zaključenih projektov na MNZ v treh letih mandata pove veliko o tem, kaj se vse da narediti tudi v politiki, če le hočeš in znaš.
Kakšen pa je danes vaš delovni urnik?
Raztegljiv, prilagodljiv, odvisen od konkretne situacije in projektov, skratka, kaj dosti se ni spremenilo v zadnjih 15 letih. (smeh)
Ukvarjate se tudi z alternativnimi pravnimi postopki kot so na primer družinske mediacije. To je po mojem mnenju še ne dovolj uporabljen postopek – kakšen se zdi vam? Koliko je uspešen?
Mediacija je zelo uspešna ravno v sporih, kot so družinski, torej tam, kjer je na delu veliko čustev, osebnih zamer, nerazčiščenih osebnih zgodb. Mediator sprtima stranema namreč zna odpreti oči za nesmiselnost zaostrovanja spora in jima pomaga, da poiščeta rešitve, ki so sprejemljive za obe. Uspešnost družinskih mediacij je kar 70 - odstotna, kar je zelo veliko.
So družinski spori pri nas pogosti oz. ali ga ljudje rešujejo preko odvetnikov, na sodišču?
Tovrstni spori so pogosti in se največkrat rešujejo na sodišču, vendar pa tudi sodišče v teh sporih strankam najprej ponudi mediacijo, preden se začne sojenje. Ta sistem se je izkazal za zelo učinkovitega, saj se tako veliko zadev reši, še preden se sodni postopek sploh resno začne. To pa ne razbremenjuje samo strank, temveč tudi sodišča.
Pri sosedskih sporih smo Slovenci menda pri vrhu v Evropi, vsaj tak občutek imamo – pa je to tudi res, kaj kažejo podatki?
Slovenci se radi pravdamo, to je dejstvo in zelo veliko sporov izhaja ravno iz raznih osebnih razmerij in medsosedskih odnosov. Pogosto gre pri tem tudi za povsem neracionalne principe. Čas je preveč dragocena dobrina, da bi ga izgubljali na sodišču, poleg tega sploh ni nujno, da bomo na sodišču, še posebej, kadar postopki tečejo leta in leta, sploh dosegli svoj interes. Alternativni postopki nam omogočajo uresničitev interesov na enostavnejši, hitrejši in bolj prijazen način.
Kako to, da ste ustanovili ta center, najbrž bi lahko mirno preživeli in pričakali pokojnino v odvetniški pisarni vašega partnerja Mira Senice?
Rada imam nove izzive. Preden sem prišla delati k Miru, kjer sem prevzela vodenje gospodarskega in mednarodnega oddelka, sem si izkušnje kar nekaj let nabirala na zelo različnih delovnih mestih; na sodišču, kjer sem sodelovala pri razsojanju gospodarskih sporov, v Kapitalski družbi, kjer sem pokrivala področje korporacijskega prava in sodelovala na skupščinah in nadzornih svetih podjetij ter pri mobilnem operaterju Vegi, kjer sem bila direktorica pravnega oddelka. Iz vseh teh pestrih strokovnih izkušenj, ki sem jim dodala še izkušnje iz politike, sem želela ustvariti nekaj novega, nekaj, česar pri nas še ni bilo.
Vas to delo zadovoljuje?
Ko sva se s kolegom Zalarjem lotila ustanavljanja ECDR in pripravljanja poslovne strategije, sva trdno verjela v uspešnost projekta, kljub temu pa naju je hitrost razvoja centra in njegova uspešnost ter vedno večja prepoznavnost v mednarodnem okolju prijetno presenetila. ECDR kaže potenciale, ki si jih pred štirimi leti niti zamišljati nisva upala. Temu zato niti ne morem reči delo, to je kreativni proces, ki me navdušuje in ki odkriva vedno nove možnosti razvoja, zato mi je v užitek in veselje.
Vam je kdaj dolgčas – kakšen vikend, recimo, ko ne delate od jutra do večera, ko nimate kaj početi? Kakšni so sicer vaši vikendi, kaj najrajši počnete?
Čas je treba znati uživati in tudi brezdelje je lahko prav prijetno. (smeh) Prosti čas mi nikoli ne hodi odveč. Najraje ga porabim za Mira; da se pogovarjava, skupaj kuhava, pogledava kakšen film, greva na sprehod, bereva knjige …
Prebirate poleg strokovne literature še kaj literarnega?
Oba z Mirom rada bereva in ker sva zapolnila že vse možne omare ter police po stanovanju, se nama knjige kopičijo po tleh, zato obstaja resna nevarnost, da se nekoč zgubiva v njih. (smeh). Rada imam knjige z močno vsebino, ki mi nekaj pustijo za razmislek, knjige, iz katerih se kaj naučim. Nisem ljubitelj lahkotnega branja, pisanje mora biti kakovostno in kompleksno, zgodba pa ne trivialna.
Kakšni filmi so vam všeč? Greste kdaj v kino, v temo dvorane, med ljudi, ali raje gledate filme na domačem kavču, v pižami?
Sem filmofil, rada gledam filme vseh mogočih žanrov in če se le da, pogledam, vse kar novega, zanimivega pride ven. Za razliko od knjig, pri filmih z veseljem pogledam tudi kaj ne preveč resnega, kakšno akcijo ali znanstveno fantastiko. V kino sem včasih hodila več, zdaj pa bolj poredko, ker ga ni čez udobje domačega kavča, kjer lahko dogajanje malo ustaviš in si skočiš po kakšen prigrizek. (smeh)
Vaš čut za oblačenje je navdušil mnoge Slovenke – ste še vedno in ob vsaki priložnosti tako izbrano oblečeni? Kdaj bi vas lahko videli v kavbojkah?
Po starših, ki sta velika ljubitelja umetnosti in arhitekture, sem se navzela občutka za lepo in skladno. Ko sva bila z bratom Gregorjem še majhna, smo velikokrat hodili na izlete, ki so bili prava kulturno-umetniška izobraževanja in starša sta nama znala odpreti oči za opazovanje lepega in razumevanje, zakaj nam umetnost plemeniti življenje. Čez vikende sva z Gregorjem, kadar nismo šli v hribe seveda, vedno nekaj risala, barvala, slikala, fotografirala … Gregor se je zdaj povsem vrgel v umetniške vode in je iz arhitekture, ki je njegov osnovni poklic, povsem presedlal na snemanje filmov. No, jaz pa se znam obleči! (smeh). Kavbojke so pa sicer super uporabno oblačilo - lahko si v njih eleganten, ali pa športno sproščen, zato jih imam rada in jih tudi pogosto oblečem.
Kdaj in kje pa se lahko popolnoma sprostite? Kdaj ste samo Katarina?
Katarina sem vedno. To, kakršna sem v poslu, sem jaz, in to, kakršna sem v prostem času, sem spet jaz. Ti dve podobi se navzven seveda razlikujeta, ampak v nobeni ni manj mene kot v drugi. Je pa res, da me po naravi stvari, mnogo manj ljudi vidi v mojem prostem času, zato je marsikdo precej presenečen, kako »drugačna« sem. Sem zelo odprt in prijazen človek, ki ni nikoli slabe volje.
Se ukvarjate s kakšnim športom?
Redno skozi vse leto skrbim za svojo kondicijo s treningom v telovadnici, uživam pa tudi v sezonskih športih, kot so smučanje in plavanje. Tudi v hribe bi več hodila, če bi šlo, ampak mi enostavno ne znese.
Ali zelo pazite na prehrano – kako ste lahko tako vitki? (smeh) Katera je vaša najljubša jed? Radi kuhate ali rajši jeste zunaj, v restavracijah?
Držim se najboljše možne diete, ki se ji reče redna prehrana. Jem dosledno trikrat na dan, zajtrk, kosilo in večerjo. In to niso neki mali prigrizki, ampak čisto konkretni obroki. Naučila sem se tudi prisluhniti svojemu telesu, da slišim, ko mi reče dovolj in neham jesti tudi, če je na krožniku samo še en grižljaj. Za mojo redno prehrano pa sicer v veliki meri skrbi Miro, razen kosila, ki ga med službo pojem zunaj. Zajtrke in večerje mi pripravlja on in ni je boljše gostilne od domače. (smeh)
