Kajpak najprej zato, ker se to dogaja za zaprtimi vrati, pa tudi, ker moškim to pač ne pride na misel. No, nekaterim vendarle, saj naj bi bilo odvajanje urina sede za moške bolj zdravo in bolj higienično. S tem pa se izgublja še en močan zunanji izkaz moškosti, kakor to nekateri pojmujejo. Vendar je sedeče uriniranje res bolj zdravo, čeprav ne za vse moške.
Ko se fantek nauči lulati stoje, postane fant, pravijo. Tako kot pes, ki se nauči dvigniti eno od zadnjih tac, postane pes in nič več kužek. Šalo na stran, saj je zelo resna znanstvena revija PLOS ONE (Public Library of Science, Javna znanstvena knjižnica), ki objavlja znanstvene in medicinske prispevke, nedavno objavila raziskavo mladih strokovnjakov, ki so primerjali učinke sedečega in stoječega uriniranja. Na kratko povzeto: moški, ki imajo povečano prostato in s tem povezane značilne težave, bi morali urinirati sede. Pretok urina je tako bolj nemoten, urin izteče hitreje, obenem pa v mehurju zastaja manj urina; povečana prostata zaradi svoje velikosti namreč poslabša pretok urina, ki zastaja v mehurju, to pa lahko povzroči vnetje in nastanek kamnov.
Zdravi lahko tudi stojijo!
V raziskavi, ki so jo izvedli študentje medicine, so primerjali stoječe in sedeče uriniranje pri moških, ki so imeli težave zaradi povečane prostate, in pri tistih, ki takih težav niso imeli. Poleg tega da se je sedeče uriniranje izkazalo primernejše za moške s povečano prostato, se je pokazalo tudi, da je pri zdravih moških oziroma moških z zdravimi sečili in prostato vseeno, ali urinirajo sede ali stoje. Drugače povedano: zanje nima sedeče uriniranje nobene dodatne zdravstvene koristi. Ob koncu raziskave so pojasnili še, da moški za težave z uriniranjem pri povečani prostati po navadi dobijo zdravila. Ta sprostijo mišice medeničnega dna in prav tako olajšajo znake težav. Poudarili so, da z odločitvijo za sedeče uriniranje moški ne bi smeli prenehati jemati predpisanih zdravil. Najboljša naj bi bila kombinacija obojega, zdravil in sedečega uriniranja.
Manj ostankov urina v mehurju
Razlaga, zakaj naj bi moški urinirali sede tako kot ženske, je torej preprosta: v tem položaju so mišice medeničnega dna in nog bolj sproščene, kar urinu omogoča boljši prehod. S tem se zmanjša tudi čas uriniranja in količina zastalega urina. Kot je znano, imajo povečano prostato moški v srednji in starejši življenjski dobi. Pri starejših od 80 let ima te težave že 90 odstotkov moških. Ker se poleg tega še bojijo, da bi padli, se mišice medeničnega dna še bolj pokrčijo, zato je tudi iz tega razloga pametneje, da zadevo raje opravijo sede.
Poudariti velja tudi, da so raziskave, ki bi razjasnile učinke zdravil (tistih, ki jih predpisujejo za lažje uriniranje pri moških) na količino zastalega seča izredno redke. Vendar to ni zanemarljiv problem, ker zastali seč, kot rečeno, pogosto povzroči vnetje in kamne. Ti dve težavi pa sta vsaj zelo nadležni, če že ne kaj hujšega.
Razlike v kulturah
V nekaterih kulturah je uriniranje sede ali čepe navada od nekdaj, kar velja predvsem za Azijce in Afričane. Iz islamizma je, ker obstajajo zapisi o tem, znano, da naj bi Alahov prerok Mohamed uriniral izključno sede. Iz krščanstva pa kakšnih posebnih navodil glede tega ni. V zahodnem svetu je stoječe uriniranje – s tem pa pisoarji v moških straniščih – bolj v navadi.
Pravijo tudi, da je sedeče uriniranje bolj higienično, vendar je to skoraj nemogoče dokazati. Kljub temu pa so se lotili tudi takih raziskav. Dvojno slepa raziskava na Brigham Young University je zato toliko zanimivejša. Udeleženci so namreč izdelali nekakšno urinarno napravo z dodatkom za hitro fotografiranje, da bi izmerili količino razškropljenega urina. Uporabili so jo v različnih kotih in različni oddaljenosti od straniščne školjke. Ugotovitve niso bile presenetljive: s krajše razdalje se tekočina ni razkropila v kapljice tako kot pri daljši razdalji. Pomemben je bil tudi kot. Na kratko: pri sedečem uriniranju se po okolici seveda poškropi manj urina kot pri stoječem. Tisto, kar morda koga preseneča, pa je, da menda tudi ženske marsikje od svojih moških zahtevajo sedeče uriniranje, pa ne iz zdravstvenih razlogov, temveč zato, ker je tako manj madežev, ki jih je težko čistiti, poleg tega pa je vonj vse prej kot prijeten. S stališča javnega zdravja je prav tako bolje, če bi moški urinirali sede. Čeprav je urin ob izhodu iz telesa po navadi sterilen, je tudi odlično gojišče za mikrobe vseh vrst. Ne nazadnje pa velja še enkrat ponoviti, da moški, ki urinirajo sede, svoj mehur bolj izpraznijo in se s tem zavarujejo pred okužbami, vnetji in kamni.
Bodite pozorni na spremembe!
Tako pri ženskah kot pri moških velja, da je treba na vodo takoj, ko začutite, da vas tišči. Ledvice filtrirajo odvečno vodo in v vodi topne snovi, odpadke iz krvi, da se tako znebijo strupov in snovi, ki bi se sicer začele nabirati v telesu. Dlje ko vodo zadržujete, več možnosti imajo ti strupi, da se koncentrirajo. V urinu najdemo vse od odvečnih beljakovin, sladkorjev in bakterij ter glivic, zato tega, kakšen je vaš urin po barvi in vonju, ne gre zanemarjati. Brž ko opazite spremembe, bodite pozorni na to, kakšen je videti, kakšne barve je in kakšen vonj ima. Večinoma gre za kaj čisto neškodljivega, lahko pa je sprememba znak začetka kakšnega bolezenskega procesa. Če sumite, da je kaj narobe, se je najbolje odpraviti k izbranemu zdravniku.
Urin je v 95 odstotkih voda, v petih pa urinska kislina, minerali, soli, encimi in različne snovi, ki lahko povzročajo težave, če jim dovolite, da se nabirajo. Normalen urin je jasen z rahlim odtenkom rumene barve, kar je posledica žolčnega pigmenta urobilina. Vendar ni nujno vseskozi enake barve – odvisno je od tega, kaj ste jedli, katera zdravila oziroma dodatke uživate, koliko vode popijete, kateri čas v dnevu je in koliko ste telesno dejavni. Barvo in vonj urina pa lahko spreminjajo tudi bolezni. Človek ne more biti vedno prepričan, zakaj natanko je urin drugačne barve ali vonja, za to so potrebni laboratorijski testi. Vendar spremembe nakazujejo marsikaj, zato nekaj informacij o tem ne bo škodilo.
Rumeno zlata barva urina je najznačilnejša in pomeni, da so sečila zdrava. Bolj ko je urin rumen, bolj je človek dehidriran. Bolj rumeno barvo povzroči tudi jemanje nekaterih vitaminov B-kompleksa.
Rdečerožnata barva pomeni, da je v urinu sveža kri, kar je lahko posledica okužbe sečil, lahko tudi ledvičnih kamnov, zelo redko tudi raka. Urin se rdeče obarva tudi zaradi hrane: rdeče pese, borovnic, rabarbare, hrane z rdečim barvilom. Kaj storiti, če je urin rdeč ali rožnat? Pametno je, da se posvetujete z zdravnikom.
Brezbarven ali mlečno bel urin pomeni močno hidracijo (precej zaužite tekočine), kar načeloma ni nič narobe. Če pa to postane kronično, traja dlje časa, posvet z zdravnikom ne bo odveč.
Urin je lahko tudi oranžen. To je znak dehidracije, premalo zaužite tekočine, ki se pokaže prej kot žeja. Pomeni lahko tudi predolgo zadrževanje urina. Seč je lahko take barve tudi po intenzivni telovadbi ali uživanju hrane oranžne barve (korenja, buč, umetnih barvil) ter tudi pri uživanju nekaterih zdravil. Če jemljete zdravila, pozorno preberite, kakšni so lahko stranski učinki. Tam boste ugotovili, ali neko zdravilo spremeni barvo urina. Oranžna barva lahko pomeni tudi težave v delovanju žleze hipofize. Prva logična rešitev za to je, da popijete čim več vode in da urina ne zadržujete; če pa seč kljub temu ostaja rumen, obiščite zdravnika.
Svetlo rjava barva pomeni bolj koncentriran urin in še hujšo dehidracijo, ki je lahko povezana z intenzivno vadbo ali vročino, preveč zaužitega kofeina, soli, pa tudi presnovne težave in težave s hipofizo. Če barva ostaja dlje časa, se posvetujte z zdravnikom.
Rjava barva pomeni močno koncentriran urin, se pravi, da je telo zelo dehidrirano; včasih je takšna barva urina posledica uživanja boba; lahko je v urinu preveč delčkov, vzrok so lahko tudi ledvični kamni, tumor v ledvicah ali težave s hipofizo, skratka, to je barva, pri kateri je treba biti posebej pozoren. Takoj ko se vleče dlje časa, je treba obiskati zdravnika, še posebno če se pojavijo drugi znaki, kot so bledo blato, rumena koža in oči.
Črna barva je zelo redka in pomeni gensko okvaro pri presnovi nekaterih snovi. Posvet z zdravnikom je nujen. Možno je tudi, da je urin zelen, kar se zgodi pri uživanju nekaterih vrst hrane (špargljev) ali preveč vitaminov; navadno je to neškodljivo in hitro mine. Če pa vztraja in se zraven pojavita še bolečina in pogostejše uriniranje, je treba k zdravniku. Tudi moder urin je redkost, a se lahko zgodi; predvsem gre za modra barvila v živilih. Če pa ne veste, kaj bi bil lahko vzrok, se raje posvetujte z zdravnikom.
Kadar je urin môten, gre najbrž za okužbo sečil, težave z ledvicami ali za presnovne težave. Kadar ima urin usedlino, je to proteinurija, se pravi, da so v njem drobci beljakovin, ali pa gre za ledvične kamne. Tudi takrat se je najbolje posvetovati z zdravnikom. Če pa se urin peni, je najpogostejši vzrok slabo nadzorovana sladkorna bolezen ali povišan krvni tlak. Seveda je treba k zdravniku.
Tudi vonj urina lahko pove marsikaj. Po navadi nima močnega vonja, lahko pa je vonj jedek, oster, kar lahko pomeni okužbo, kamne ali zgolj dehidracijo. Prvi ukrep je, da popijete več vode. Tak vonj ima lahko tudi, če uživate hrano z veliko beljakovinami, če ste v meni, če imate spolno prenosljivo bolezen ali presnovne motnje. Urin ima oster vonj, če ste jedli šparglje; zanimivo pa je, da ima samo polovica ljudi gen za to, da v urinu zavohajo šparglje. Pravijo tudi, da tega vonja ne bi bilo, če bi špargljem odrezali vršičke – le da jih potem ne bi več tako z užitkom jedli, saj so prav vršički najboljši.
