Na gradu so vsako nedeljo, s krampom in lopato, z mešalnikom za beton. Že več kot dvajset let! Ko sva se s fotografinjo pripeljali v Braslovče, ki ležijo v zahodni Savinjski dolini, in sledili oznakam za grad Žovnek, sva morali pri Žovneškem jezeru ustaviti avto in izstopiti. Zato da sva lahko užili fantastičen pogled na jezero in grad Žovnek v daljavi. Od lepote nama je zastal dih! V hipu mi je tudi postalo jasno, zakaj že dvajsetletne udarniške nedelje. Tak dragulj je treba ohraniti! Hvala, Braslovčani.
Nedelja je bila nenavadno mrzla za ta letni čas, pa vendar je okoli gradu Žovnek vse vrvelo od gradbenih del. Mešalnik betona je ropotal, z lopato mu je stregel župan Braslovč Branimir Strojanšek, Rudi Sedovšek, ki je s samokolnico prevažal kup kamenja, pa je dvignil roko, rekoč: »Ne me slikat, ženi sem ušel, ne ve, da sem tukaj.« In pri priči je bil smeh. No, verjetno se je Rudi šalil, o sebi pravi, da je med tednom električar, sem ter tja pa ob nedeljah »uide« ženi in dela na Žovneku. Slišala se je tudi šaljiva pripomba na županov račun; poglejte, že dvajset let stoji za mešalnikom, pa je še vedno tam, nikamor ni napredoval! Med smehom se nam je pridružila tudi Ivka Krevh in nam zaupala recept za dolgo življenje, ki zagotovo deluje: »Mal piješ, mal ješ, fejst delaš in nič se ne sekiraš!« Ivka se očitno tudi sama drži tega recepta, saj je na gospodov dan, ko je tako rekoč zapovedano počivanje, »fejst« delala na gradu. Dobre volje in zastonj.
Če ne bomo česa naredili, bo vse vzel hudič!
Čeprav je v gradbeni ekipi tudi župan, tukaj nima glavne besede. Duša in srce obnove gradu je zgodovinar Franc Kralj, priženjen Dolenjec iz Rake, ki je z leti postal naturaliziran Braslovčan. On je bil tudi pobudnik za obnovo gradu Žovnek. »Leta 1993 smo neko nedeljo z mojo ženo in domačini modrovali o gradu. Strinjali smo se, da je treba nekaj narediti za ohranitev te velike kulturne dediščine. Jasno mi je bilo, da če mi sami ne bomo naredili nič, tudi nihče drug ne bo! Pa sem jo mahnil v Celje na Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, kar k direktorici. Vse drugo je zgodovina,« je pripovedoval Franci Kralj.
V svoji najnovejši knjigi Svobodni gospodje Žovneški, ki jo je izdal pred mesecem dni, je o tem obdobju zapisal: »Zanimanje za grad Žovnek se je povečalo po letu 1993, ko sta skupina domačinov in kasneje Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek Braslovče začela z obnavljanjem gradu. Brez dvoma je obnavljanje grajskih ostankov neposredno vezano na slavno žovneško-celjsko družinsko preteklost, na grad in na dogodke, neposredno povezane s tistim časom. Če ne bi bilo slavne in pomembne preteklosti, do obnavljanja gradu v takem obsegu kot sedaj ne bi prišlo.« Franc Kralj je povedal, da sta jih takrat podprla tudi občina in turistično društvo, s katerim odlično sodelujejo še danes. »In smo začeli delati. Tako je zdaj že 23 let,« je bil kar malce ponosen. »Veliko prostovoljcev je bilo mojih učencev, saj sem nekaj časa učil zgodovino na braslovški osnovni šoli,« se je nasmejal. »Tu na začetku ni bilo nič razen razvaline gradu. Do sem ni peljala nobena cesta, vse smo naredili sami, cesto, napeljali smo elektriko, denar pa smo 'žicali' tudi od ljudi. Postavili smo tablo z napisom mostnina, pod njo pa škatlo za prispevke. Do leta 1995 smo bili samo neformalna skupina, potem pa smo ustanovili društvo. Delamo po navodilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Celja, s katerim imamo zelo dobre odnose,« je pohvalil stroko Franc.
Prijatelji v ljubezni do Žovneka
S Francem sva sedela ob mizi, na kateri so bili pravkar skuhana kava, domači piškoti in sokovi. Ni manjkala niti žganjica, ki jo je zvaril Franc in je tudi nekaj posebnega. Za vse poskrbijo sami, dekleta napečejo sladkarije, pijačo pa si kupijo. »Kavo je danes skuhal župan, pozimi pa imamo kuhano vino,« je povedal Franc. Vprašala sem, ali so med seboj prijatelji. »Smo. Mi smo prijatelji v ljubezni do Žovneka,« je bil kratek in jedrnat. Ta se kaže tudi v statistiki: med približno dvajsetimi domačini, ki so jedro ekipe, je približno deset ljudi, ki naredijo več kot sto ur prostovoljnega dela na leto, v 23 letih pa je bilo na gradu opravljenih več kot 20.000 ur dela. Kapo dol! Franc Kralj je pripovedoval, da je v obnovo vloženo veliko ročnega dela, saj ni strojev, ki bi delali take stvari, kot jih na primer počne »legenda«, kot mu radi rečejo prijatelji Žovneka, Ivo Hanžič. Franc mi je prišepnil, da je mož, ki je bil včasih oblikovalec v Zlatarni Celje, bivši skakalec iz generacije Janeza Polde in Rudija Finžgarja, redkobeseden in da novinarjev ne mara preveč. Pri svojih 78 letih še vedno dela, zmotila sem ga pri oblikovanju peščenjaka. »Sem pridem zato, da se sprostim. V tem kamenju tukaj je nekaj posebnega – če te v dolini bolijo noge, te tukaj nehajo. Prostovoljec sem že več kot 20 let, delam vse, kar je treba. Uživam v dobri družbi in na dobrem zraku,« je bil slikovit glede tega, kaj ga vleče na Žovnek.
Prostovoljstvo je čisti odklop!
Župana Braslovč Branimirja Strojanška sem zmotila ob mešalniku betona. »Ob nedeljah nisem župan, tole tukaj je moja psihična in fizična rekreacija ter čisti odklop,« mi je povedal. Tudi on je pri obnovi že vseh dvajset let. »Čisto resno vam povem, da so te nedelje zame zelo dragocene, predvsem zaradi ekipe, ki se tukaj zbere. Če bi bil za mešalnikom sam, bi šla glava po svoje, predeloval bi vse probleme, tako pa so okoli mene ljudje in se lahko popolnoma odklopim od problemov,« mi je razlagal, medtem ko je z lopato metal pesek v mešalnik. Vendar ni samo odklop tisti, ki mu daje zadovoljstvo, »veseli me odziv obiskovalcev, ki pridejo sem, organiziranih in naključnih. Oni potrjujejo, da ravnamo prav, da se 'izplača', čeprav za svoje delo nismo plačani v denarju. Grad Žovnek je naša avtentična točka, kakršne drugje nimajo, in edinstvena za našo občino.« Na nekaj pa prvi mož občine mora paziti – vsako nedeljo mora biti doma ob 12. uri, kajti red mora biti, je rekel. Postalo mi je jasno, da je prostovoljstvo res čisti odklop, predvsem pa je v njem veliko smeha! Mimo je prišel Franc Debelak, med delom je veselo prepeval, vmes pa še navrgel modrost, ki jo je vredno zapisati: »Veste, med našim delom je veselo, ker ne delamo iz jeze!«
Obrambni stolp, v katerem se počutiš kot graščak
Ivo Hanžič, ki je tudi živa enciklopedija žovneške zgodovine, nama je želel pokazati obnovljen in najbolj ohranjen del gradu Žovnek, obrambni stolp. Ker je z njega tudi veličasten razgled na okolico, sem želela, da gre z menoj tudi fotografinja, ki se je nekam izgubila. Iskala sem jo po vsem gradbišču, po okolici, a je nisem našla. Jasno, spet je bila hitrejša od mene in je bila že na razglednem stolpu ter kot začarana fotografirala. Vstop v obnovljeno dvorano na vrhu ti vzame sapo. Na sredini prostora je veličastna okrogla miza s pripadajočimi stoli, ki jih je izdelal mizar, domačin Uroš Šmit. Iz skromnega Uroša sem komaj kaj izvlekla, raje, kot da se pogovarja, rije po zemlji. »Kamenček na kamenček, nedelja na nedeljo, pa se po dvajsetih letih kljub vsemu nekaj vidi,« je skromno rekel. Vidi se ogromno, Uroš!
Nad veliko okroglo mizo se pne deset metrov visok lesen strop. Obnemela sem in uživala v lepoti. Prav čutila sem grajsko energijo, ki so jo tu pustili predniki celjskih grofov. Preteklost tega gradu je povezana z družino svobodnih gospodov Žovneških, edine plemiške družine na sedanjem slovenskem ozemlju, ki je bila tukaj stalno naseljena in imela svojo družinsko svobodno posest. Dih jemajoča dvorana kar kliče po tem, da bi postala poročna. Ivo Hanžič je povedal, da bo v spodnjih prostorih stolpa grajska kapela, kot je nekoč že bila. Prostor je v resnici primeren za poroke, zanimanje je že zdaj, za pokušino pa se je tu poročila tudi Hanžičeva vnukinja.
Pogleda s stolpa pa ni mogoče opisati z besedami. Fotografije govorijo same zase.
Z roko v roki s turističnim društvom in delo na višini
Dani Cokan je bil v nedeljo »zastopnik« Turističnega društva Braslovče, ki zadnjih deset let občasno pomaga na gradu. Povedal je, da vidijo največjo vrednost prostovoljnega dela v tem, da se z njim ohranja zgodovina kraja, ki je zanj velika vrednota. Na grajskem vrtu pa sem zmotila »grajske vrtnarice« Ivko, Nevenko in Pavlino. Ivka, namazana z vsemi žavbami, me je hitro vprašala, ali vem, kaj je treba narediti, če hočeš imeti zlatega moža. Seveda nisem vedela, ona pa je izstreli kot iz topa: »Terati ga je treba kot hudiča in futrati kot ptiča!« Naš smeh so slišali tudi obiskovalci v razglednem stolpu.
Franc Kralj me je na koncu prijel za komolec in usmeril k človeku, ki je zidal zid. »Tale reportaža ne bo uspela, če se ne pogovorite še s tistim tamle, ki dela na 'višini',« se je pošalil. Rade volje sem ga ubogala. Ogovorila sem moškega na zidu, Franc mi je že prej povedal, da je to Iztok Omladič, včasih je bil eden od direktorjev koncerna Gorenje, danes pa je zelo aktiven upokojenec. »Mi tukaj ne delamo za slavo, mi smo preprosto nori entuziasti! Na grad sem prihajal že takrat, ko sem bil še v službi. Tu delam že več kot dvajset let. Mi smo primer, kako lahko lokalna skupnost naredi veliko za ohranjanje zgodovine. Začeli smo iz nič, tole tukaj je bila samo ruševina in nič drugega. Pa poglejte zdaj! Zame osebno je grad Žovnek eden najpomembnejših gradov na Slovenskem. Pa ne zaradi svoje arhitekture, ampak zaradi fascinantne zgodbe, ki je fantastična,« je živo pripovedoval Iztok Omladič. Tudi med pogovorom ni nehal zidati …
V tem članku je premalo prostora, da bi lahko poimensko navedla vse, ki prostovoljno prihajajo ob nedeljah. Ob nedeljah niso župani, mizarji, profesorji, direktorji, kmetje. Ob nedeljah so samo ljudje, ki držijo skupaj, ki še vedo, da je v slogi moč. Očitno se je duh Žovneških naselil v njih.
