Kot kognitivni nevroznanstvenik se dr. Vojko Kavčič ukvarja z raziskovanjem možganskih podlag vedenja. Starejši ko postaja, bolj se sprašuje, kaj se dogaja z umskimi sposobnostmi, kako se s staranjem spreminjajo možgani in kako opazne so starostne spremembe zaznavnih in spoznavnih sposobnosti.
svet 24
Dr. Vojko Kavčič se je svoje znanje in izkušnje odločil deliti, strnil jih je v zanimivi knjigi Umovadba.
Vaša knjiga Umovadba je v manj kot pol leta po izidu doživela dva ponatisa. Čemu pripisujete takšen uspeh knjige?
Zelo sem vesel, da je knjiga doživela dva ponatisa in je še vedno na devetem mestu med najboljšimi knjigami. Očitno je dregnila ob neke vsebine in teme, ki jih starejši Slovenci in Slovenke resno jemljejo. Torej po mojem mnenju knjigo kupujejo tisti, ne samo starejši, ki jih zanima, kaj se dogaja z možgani in umskimi sposobnostmi v povezavi s staranjem. V knjigi je tudi dokaj natančno opisana alzheimerjeva bolezen – verjetno eden najboljših in najnatančnejših opisov te bolezni – in morda se želijo čim bolj seznaniti s to kruto boleznijo. Lahko pa, da so že slišali o Umovadbi in bi radi čim več izvedeli o tej knjigi in poskusili umovadbo, torej posebne vaje za krepitev možganov, ki so opisane v omenjeni knjigi.
Knjiga se dotika eksistencialnih tem in vprašanj, povezanih s staranjem, o katerih se premalo govori. In tako je lahko ta knjiga neke vrste katalizator, ki odpira in legitimizira zgoraj navedena vprašanja.
Kaj je sicer najbolje za možgane? Kako naj skrbimo zanje?
Za možgane skrbimo najbolje z zdravim življenjskim slogom. Treba je poskrbeti za zdravje, saj je to, kar je dobro za srce, dobro tudi za možgane. Pri prehrani priporočam mediteransko dieto in kalorično restrikcijo. Sem pa spadajo tudi fizične aktivnosti, kognitivna stimulacija – umovadba, socialna angažiranost, primerno obvladovanje vsakdanjega stresa in primerno spanje.
Kolikokrat na teden naj izvajamo vaje za možgane in kakšne?
Najmanj od dvakrat do štirikrat na teden. V knjigi so na straneh 135–139 nasveti za uspešno umovadbo.
Kako se razlikuje običajna starostna pozabljivost od bolezenske dementnosti?
Kot pri vseh ostalih telesnih organih in funkcijah se s staranjem spreminjajo tudi naše umske sposobnosti, te nam pešajo, postajajo počasnejše in nezanesljive. Kdaj ta upad preseže meje normalnega in stanje postane bolezensko, je dokaj občutljivo in zahtevno vprašanje. Obstaja cela vrsta diagnostičnih postopkov, od medicinskih in možgansko slikovnih do nevropsiholoških, s katerimi se da izmeriti upad različnih umskih sposobnosti in diagnosticirati, ali so pri posamezniku umski upadi že zunaj meja normale.
Bralca Umovadbe pretrese podatek, ki ga navajate v knjigi, da se bo v prihodnjih dvajsetih letih odstotek ljudi, ki bodo bolehali za alzheimerjevo boleznijo, še povečeval. Kako ste prišli do teh izračunov?
Ti izračuni so dokaj preprosti in zanesljivi: glavni rizični dejavnik za nastanek alzheimerjeve bolezni je staranje. Veliko epidemioloških raziskav je pokazalo, da pred 65. letom starosti manj kot en odstotek ljudi zboli za alzheimerjevo boleznijo. Ta delež pa se eksponentno poveča, podvoji v vsakem nadaljnjem desetletju, tako da med 80-letniki v povprečju že vsaki tretji zboli za alzheimerjevo boleznijo. Bolj ko se družba stara, več bo bolnikov z alzheimerjevo boleznijo.
Med 80-letniki v povprečju že vsaki tretji zboli za alzheimerjevo boleznijo.
Pravite tudi, da je demenca po 60. letu pogostejša pri ženskah kot pri moških. Kaj privede do tega dejstva?
Za zdaj še niso ugotovili, zakaj prihaja do te velike razlike prisotnosti alzheimerjeve bolezni med moškimi in ženskami po 60. letu. Opazil pa sem, da so zdaj v ZDA razpisi za raziskovalne projekte, ki naj bi bili usmerjeni v to vprašanje. Torej upamo, da bomo kmalu – čez pet let – več vedeli, kaj so podlage za te razlike med spoloma.
Je mogoče dementnost, ko se ta že pojavi, upočasniti ali celo zaustaviti?
Za zdaj še ni učinkovitih pristopov za upočasnitev ali ustavitev napredovanja alzheimerjeve bolezni. Seveda vidimo v reklamah farmacevtske industrije, da naj bi bilo to mogoče: verjetno pride pri redkih posameznikih do krajšega izboljšanja oziroma upočasnitve. Tukaj bi vas rad opozoril, da demenca ni bolezen, ampak stanje, sindrom različnih umskih in osebnostnih motenj. Intervencije naj bodo torej usmerjene v bolezen, in ne v demenco.
Mislite, da se vsak od nas sploh zaveda, kaj vse bi bilo dobro storiti za možgane, da bi nam ti čim dlje in čim bolje služili? Smo na tem področju dovolj ozaveščeni?
Upam in želel bi si, da bi bili Slovenci in Slovenke dovolj ozaveščeni o pomenu možganov in tem, zakaj je nujno treba čim bolj skrbeti zanje. Vendar pa nisem prepričan, da je te ozaveščenosti med našimi ljudmi zares dovolj. Tukaj se lahko spet vrneva na začetno vprašanje glede zanimanja za Umovadbo. Morda pa je velik interes za mojo knjigo tudi potreba po dodatnem znanju o možganih in njihovi skrbi. In če moja knjiga prispeva k ozaveščenosti o nujnosti dobrih možganov za uspešno staranje, potem sem res zelo vesel, da sem s knjigo dosegel svoj tihi namen: povedati starejšim v Sloveniji o možganskem in umskem staranju in kako čim bolj skrbeti za najbolj dragocen organ.
svet24
Čez pet let naj bi strokovnjaki že imeli odgovor, zakaj je demenca veliko pogostejša med ženskami.
Nekoč ste izjavili, da so za vas možgani zanimivejši od vesolja. Vas njihovo raziskovanje še vedno tako privlači?
Seveda! Raziskovanje možganov je izredno zanimivo, čeprav zelo izzivalno. To je tudi zgodba brez konca; dvomim, da se bomo dokopali do popolnega razumevanja možganov. Za prihodnje rodove bo še vedno ostalo veliko nepojasnjenega in skrivnostnega o njihovem delovanju.
In kaj sami naredite za to, da bi vam možgani še dolgodobro služili in bi bili čim bistrejši?
Čeprav že spadam med tiste, ki naj bi bili že upokojeni – vsi moji kolegi so že! – , še vedno delam s polno paro na svojem raziskovalnem področju, verjetno bolj kot v kateremkoli življenjskem obdobju. Ocenjujem, da sem verjetno trenutno najuspešnejši na svojem področju – prav paradoksalno, saj bi v okviru normalnega razvojnega cikla moral že pešati in se pripravljati na upokojitev. Torej nimam kaj dosti časa za razmišljanja o umovadbi in o tem, kako izzivati in angažirati svoje možgane, saj so ti za moje redno raziskovalno delo skoraj popolnoma zasedeni. Moje raziskovalno delo zahteva, da moji možgani delajo čim bolje, in tako imam svoje delo lahko istočasno za »umovadbo« – za stalne nove izzive. In seveda ob tem upam, da bodo moji možgani še dolgo bistri in mi bodo dobro služili za uspešno staranje.
svet24
