Ines je zbolela leta 2013. »Odkrila sem zatrdlino na dojki, podobno kamnu, v zgornjem notranjem kvadrantu. Na koži ni bilo sprememb, a mene je motilo. Občutila sem topo, netipično bolečino,« je povedala. Najprej se je posvetovala z ginekologinjo v službi, ki ji je svetovala, naj počaka do menstruacije, ker obstaja velika verjetnost, da gre za cisto. Počakala je do menstruacije, ki je bila zelo boleča, bolela jo je vsa dojka, zdelo se ji je, da je zatrdlina čez noč še zrasla.
Peti dan menstruacije je šla v Novo mesto in dobila napotnico za pregled, na kateri je pisalo, da gre za nujen primer. Kljub temu je zaradi gneče morala čakati en teden. »Ko sem prišla na vrsto, so me vprašali, kje sem bila prej, v dveh dneh so stekle preiskave. Ugotovili so, da je tumor velik devet centimetrov, po nekaterih meritvah tudi enajst.«
ZDRAVLJENJE
Sledile so analize in mučno čakanje na izvid, vzorec so poslali tudi na onkološki inštitut. »Ko izveš, da imaš raka, se ti življenje obrne na glavo. Sprašuješ se, kaj zdaj. Človek ob taki diagnozi pomisli, da je z eno nogo že grobu.«
Najprej je dobila šest ciklusov kemoterapij, da so tvorbo zmanjšali, čeprav je ob tem omenila, da niso dosti pomagale, rak je bil še vedno velik šest centimetrov. »Težko sem jih prenašala, prve dni sem bila zelo slaba. K sreči sem imela vso oskrbo in podporo fanta, zdajšnjega moža, in družine, ki sicer živi v Srbiji, mama je bila dolgo pri meni. Največ moraš v tej fazi narediti sam, urediti stvari v glavi, se usesti in si reči, da je do tega prišlo iz nekega razloga, vsekakor se nimaš kaj spraševati, zakaj se je to zgodilo prav tebi. Vedno sem verjela, da je bog zame pripravil nekaj več in vsekakor pri teh letih še življenje.«
Mesečno samopregledovanje je nujno Za rakom dojke vsako leto zboli več kot 1200 žensk (in tudi nekaj moških), umre jih 400. Redno mesečno samopregledovanje pripomore k zgodnjemu odkrivanju raka dojk. Vsaka ženska bi se morala začeti pregledovati že v mladosti. Do menopavze naj bi bil to reden pregled vsak deseti dan po začetku menstruacije, pozneje pa na izbrani dan v mesecu.
Po kemoterapijah je na vrsto prišla operacija, pri kateri so ji odstranili dojko in bezgavke, istočasno so ji vstavili še tkivni razširjevalec, ki je kožo širil za implantat. Sledilo je 25 obsevanj. Lani je imela še rekonstrukcijo dojke in vse je kazalo, da se njeno življenje lahko začne vračati v stare tirnice.
Pa se je vendarle zapletlo. Poleti so se začele pojavljati bolečine v rami in noben zdravnik ji ni znal pomagati. Bolečina je bila vse hujša, avgusta že neznosna. Šla je na preiskave, ultrazvok, rentgen, vsi izvidi so kazali, da je z njo vse v redu, a ona je vedela, da ni. Ko je imela kontrolo zdrave dojke, so ji pogledali implantat in nad njim našli bezgavko, za katero se je izkazalo, da je rakava. Nadaljnje preiskave so pokazale, da ima metastazo v mehkih tkivih prsi. Ponovno je začela dobivati kemoterapije, šest ciklusov. Bilo je naporno, a je vztrajala in jih zaključila letos aprila.
EUROPA DONNA
Danes je spet v službi, dela po štiri ure, poročila se je s svojim izbrancem, ki jo je podpiral in spodbujal tudi takrat, ko ji je bilo najtežje, postala je zelo aktivna članica združenja Europa Donna. Pred kratkim je v Trebnjem vodila okroglo mizo o raku dojke, v tamkajšnjem zdravstvenem domu pa je še do 28. septembra na ogled tudi razstava fotografij Tomaža Levstka Lep je dan, na katerih so simpatične bolnice in ozdravljenke z rožnatim trakom čez prsi, s katerim opozarjajo na to bolezen.
NAMESTO PODPORE MOBING
Na okrogli mizi so svoje zgodbe s številnim občinstvom delile predsednica združenja Europa Donna Mojca Senčar, mlada znanstvenica Tanja Španič, ki je zbolela pri 26 letih, profesorica biologije Wanda Mantelj Brkopec iz Stopič in Lidija Omahen iz okolice Stične, ki poleg bitke z rakom bije še bitko z delodajalcem. Ta namreč ni pokazal razumevanja za njeno bolezen, še več, ko se je vrnila na delo, je začel izvajati mobing.
»Brez razloga so manipulirali z mano, dodelili so mi delo, ki ni bilo povezano z mojo pogodbo o zaposlitvi, potem mi sploh niso dali dela, v naslednjem obdobju so me zasuli z njim. Eno leto sem vztrajala tako, ko nisem več zmogla, sem se umaknila na bolniško in delodajalca prijavila zaradi mobinga,« je pojasnila mama dveh otrok, ki je zbolela pred petimi leti. Tudi ona je po okrevanju doživela še en šok, odkrili so ji metastaze na pljučih, jetrih in kosteh. »Ko udari bolezen, je hudo, a ko te prizadene družba, je še huje. V službi so mi rekli, da na mojem delovnem mestu ne potrebujejo človeka s tako diagnozo, kot je moja,« je povedala, ni pa hotela razkriti, v katerem podjetju se je to zgodilo.
Druge sodelujoče na okrogli mizi so imele popolnoma drugačne izkušnje z delodajalci, ki so jih ves čas zdravljenja bodrili, po njihovi vrnitvi v službo, pa čeprav ne za polni delovni čas, so ostali razumevajoči.
ZATEKANJE ROK, UMETNA MENA
Ženske, ki so prebolele raka dojk, sploh če so jim odstranili tudi bezgavke, imajo težave z zatekanjem rok. Uspešno jih milijo s kompresijskimi rokavicami, ki jih pri nas plača zdravstvena blagajna, v tujini pa jih morajo bolnice same.
Tiste, ki so deležne hormonskega zdravljenja, čez noč pridejo v umetno menopavzo, kar pomeni, da jih spremljajo tudi nevšečnosti, značilne za to obdobje. Pa ne le to, predvsem mlajše, ki še nimajo otrok, ob tej terapiji ne morejo zanositi. »Gre za težke odločitve. Otrok ne bi imela za vsako ceno, najpomembnejše je zdravje,« je ob tem dejala Leskovškova in dodala, da medicina hitro napreduje, zato bi čez nekaj let lahko bilo drugače.
Da je Slovenija na področju estetske kirurgije, s katero se bolnice z rakom dojk srečajo, ko nastopi čas za rekonstrukcijo, v svetovnem vrhu, je povedal predstojnik oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v UKC Ljubljana, prof. dr. Uroš Ahčan. »Operacije, ki so nekdaj trajale šest, sedem ur, smo skrajšali na tri ali štiri ure, naši rezultati pa so zelo dobri,« je pojasnil kirurg in omenil, da se več kot 60 odstotkov žensk po odstranitvi dojk odloči za rekonstrukcijo.