Nihče ji ne bi prisodil, da trpi za motnjo kompulzivnega prenajedanja. Med ljudmi s to motnjo hranjenja je menda največ takšnih, ki nikoli ne poiščejo pomoči. Zaradi občutka sramu, krivde in strahu redko pridejo do tega, da bi jim postavili diagnozo, oni pa ves ta čas molče trpijo. Hudo je, saj se ves čas vrtijo v začaranem krogu: duševno stisko in nesprejemanje samega sebe poskušajo zatreti z basanjem s hrano, temu pa sledi občutek krivde in gnusa zaradi prenajedanja. Zaradi zaužite hrane se hitro redijo. In vedno znova hujšajo.
Nataša je na pogovor prišla v spremstvu Andreje Kocijančič, ki sem jo spoznala pred leti, ko sem pisala članek o njenem sinu, ki je skorajda umrl zaradi anoreksije. Takrat se je Andreja odločila za izpoved, ker je želela pomagati vsem staršem, ki slutijo, da ima njihov otrok motnjo hranjenja. Ko se je sama spopadala s tem problemom in ob sinovem hiranju spoznala, da so ji zadeve ušle iz rok, so ji najbolj pomagali nasveti človeka, ki je sam prehodil pot spopadanja z anoreksijo. Sinu je šlo počasi na bolje, ona pa je v oporo staršem otrok in mladostnikov, ki trpijo za motnjami hranjenja, ustanovila spletno stran (www.motnje-hranjenja.si ) in začela pisati blog. Na Andrejini strani je svojevrstno uteho našla tudi moja sogovornica Nataša. Začutila je, da s svojim problemom ni sama in edina.
Sčasoma je (tako kot tudi nekateri drugi obiskovalci te strani) začela opisovati svoje občutke in nasploh svoje življenje. V okviru terapije pri Jani Pristovšek, bioenergetičarki, ki z alternativnimi tehnikami pomaga tudi osebam z motnjami hranjenja, je Nataša opisovala svoje občutke in v tem kaj hitro našla svojevrstno olajšanje. Terapevtka pa je v njenih zapiskih iskala smernice, na podlagi katerih bi se lažje prebila do Natašinega duševnega problema. Zaničevanje staršev je poglabljalo moje težave. Kdaj so se začele Natašine težave? Že v osnovni šoli. Večkrat je opazila, da se njena mama umika fotoaparatu in govori, naj je ne fotografirajo, ker je debela in grda. »Čeprav takrat nisem imela odvečnih kilogramov, se spominjam, da sem začela tudi sama podobno govoriti. Umikala sem se fotoaparatu.
Bila sem majhne rasti, bolj okrogle postave, a gotovo ne debela. Mama in oče sta bila do mene vedno čustveno zadržana. Bila sem neljubljen in zatiran otrok. Nikoli nobene pohvale, nobene spodbude, čeprav sem bila v šoli odlična in čeprav sem izpolnjevala vse njune zahteve. Že takrat sem se začela tolažiti s sladkarijami. Pa tudi drugo hrano sem začela skrivati in jo skrivaj jesti.
Začela sem se rediti. Starša sta me zmerjala, da sem debela in grda, da moram shujšati.
Oče in mama sta bila v mojem življenju nekaj pomembnega in poglavitnega, zato me je potrlo, da me ne marata, moja samopodoba je bila na ničli in o sebi nisem znala povedati nič pozitivnega. Že takrat se je sklenil ta peklenski krog. Starša še pomislila nista, da bi mi pomagala z nasveti, me peljala k zdravniku ali mi pojasnila zdravstvene posledice. Stvari so se še stopnjevale, ko so me začeli otroci v šoli dražiti zaradi debelosti. Starša tudi pri izbiri srednje šole nista prisluhnila mojim željam. Še danes slišim njuno vpitje in žaljivke.
Po naravi sem ambiciozna, imela sem svoje želje, a sta mi jih prepovedala. Ves čas sem poslušala samo to, da moram shujšati. Začela sem se zapirati vase. Hodila sem v šolo, na delo (da sem si prislužila žepnino) in domov. Sem pa tudi jedla. Za malico sem mimogrede pospravila tri vrečke čipsa in še nekaj sladkarij. Vedno sem imela pri sebi rezervo hrane, ki sem jo skrivala po torbah, v omari, pod pisalno mizo ... Kadar sta jo oče in mama našla, je bilo še več zmerjanja in zaničevanja. Še bolj sta bila razočarana nad menoj. S tem pa sta še poglabljala mojo bolečino in moje težave.« Pomoči od nikoder. V srednji šoli ni mogla Nataša zdržati niti ene šolske ure, ne da bi se basala s hrano. Hodila je na stranišče in goltala sladkarije. V tistem obdobju je bila sposobna v eni uri pojesti veliko čokolado, kilogram napolitank, nekaj sladoledov in še piškote. Po vsem tem ji je bilo slabo. Kaj hitro se je pojavil tudi občutek krivde in manjvrednosti.
Naslednji dan se je vse skupaj ponovilo. »To se je stopnjevalo: iz dneva v dan, iz leta v leto. Lotevala sem se diet, a so prinašale zgolj začasne in kratkoročne rezultate. Ves čas sem hujšala in se prenajedala, a se nikoli nisem rešila notranjih bolečin. Starša, čeprav sta razgledana človeka, mi nista nikoli nič svetovala. Počutila sem se kot zadnja smet, nezaželena in ničvredna. Takrat sem imela 45 kilogramov več, kot jih imam danes, in posledično se je pojavil tudi visok pritisk. Edina stvar, ki mi jo je predlagala osebna zdravnica, je bilo hujšanje. Iskala sem pomoč, klicala sem na različne telefone za pomoč v stiski in pri hujšanju. Povsod so mi predlagali različne diete in na koncu še antidepresive. Ob vsem tem sta me dodatno razjedala strah in nezaupanje do zdravnikov.«
Samostojnost in še več prenajedanja. Nataša se je vpisala na fakulteto in kljub trpljenju imela družabno življenje. Večina ljudi ni nikoli posumila, da svojo čustveno praznino in bolečino zapolnjuje s prenajedanjem. Bila je prijazna in dobrodušna. Ob šolanju je služila svoj denar, a sta ga nadzorovala starša. Ko je spoznala prijaznega fanta – starša sta v hipu na njem našla na tisoče napak in ji prepovedala stike z njim – je zbrala pogum in pred sedmimi leti čez noč zapustila dom. Odnosi med njo in starši se niso nikoli uredili, med njimi je za vedno ostal prepad večnega zaničevanja. A samostojno življenje in dohodek sta za Natašo kmalu pomenila tudi svobodo pri prenajedanju. Nič več ji ni bilo treba skrivati rezerv hrane.
»Prenajedanje je doseglo vrhunec. Privoščila sem si petkrat več kot prej. Zelo hitro sem dosegla svojo največjo težo.«Pomoč pri hujšanju je poiskala v neki zasebni ustanovi in v resnici shujšala – a veliko preveč v kratkem času, tako da ji je odvečna koža visela na telesu. »To mi ni prineslo samozavesti in boljše samopodobe. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno. V ekipi ljudi, ki so vodili hujšanje, je bil tudi psihoterapevt. Vsak teden sem se z njim dvakrat pogovarjala, a mu nisem zaupala, on pa je bistvo mojega problema prezrl ali pa ga preprosto vse skupaj ni zanimalo. Nihče ni nikoli dojel, da gre pri meni za problem kompulzivnega prenajedanja.«
Čisto prava odvisnost. Medtem je Nataša zaživela s fantom in začela sta si urejati skupno domovanje. Še naprej je študirala in delala, da bi zaslužila. Zdelo se ji je, da nima nobenega časa, posledično pa so se na njenem jedilniku znašle same na hitro pripravljene jedi. »Pripravila sem si, na primer, panirano meso in druge na hitro pripravljene jedi, poleg tega pa sem pred obrokom, ker me je popadla volčja lakota, spila pol litra sadnega jogurta. Po obilnem kosilu sem si obvezno privoščila sladico, dve, tri in še kaj. Ko so mi določili nočno delo, se je moja 'prehranjevalna katastrofa' samo še stopnjevala. Poleg tega je bil novi bioritem, ki mi ga je nalagalo nočno delo, zame izjemna priložnost, da sem samo še jedla, ne da bi me kdo videl. Vso noč sem v službi jedla sladkarije in sendviče iz avtomata, zjutraj – ko sem prišla z nočnega dela, sem bila doma sama – sem se nažrla sladkih dobrot in običajno pojedla še tri ocvrta jajca ter od tri do štiri kose kruha s salamo, sirom in majonezo. To je bila zame standardna kombinacija, da sem lahko vsaj za nekaj časa zaspala. Sledilo je kosilo in basanje s hrano vse do večernega odhoda v službo.
Vsi moji načrti o hujšanju so vedno splavali po vodi. Če nisem jedla, nisem mogla spati več kot kakšni dve uri. Bilo je grozno – zaspana in utrujena sem hodila naokoli in vedno končala z glavo v hladilniku. Takrat je bila to že čisto prava odvisnost, saj brez hrane nisem zdržala več kot eno uro.« Materinstvo ni prineslo olajšanja. Povedati je treba, da je Nataša v tem času zanosila in da ima majhnega otroka. Rada ga ima, vendar pa ji materinstvo ni prineslo nikakršnega olajšanja. Še naprej se je vrtela v svojem peklu prenajedanja in hujšanja. Partnerju se je na začetku deloma zaupala, pozneje pa je tudi pred njim skrivala, kako hudo je v resnici. »Tako obupana sem pred enim letom prišla v ordinacijo Jane Pristovšek. Ne vem, kako me je lahko prenašala, ker sem potrebovala kar nekaj mesecev, da sem se sprostila in se ji zaupala. Sicer sem zelo zgovorna, vendar pa je bila ona zame nekdo, ki bo odkril resnico o mojem trpljenju.
Nisem se spraševala, kaj je vzrok za to moje ravnanje. Slepila sem se.
Če bi mi takoj dejala, da gre pri meni za motnjo prenajedanja, bi ji nasprotovala in trdila, da ni res, ker sem občasno nekaj dni, včasih celo dva tedna zdržala brez prenajedanja. To sem imela za dosežek. Samo sebe sem prepričevala, da zmorem. Nikoli pa nisem raziskovala, zakaj potem vedno znova posežem po sladkarijah. Resnico sem bila sposobna sprejeti šele potem, ko sem sprejela terapevtko in spoznala, da mi njen način dela ustreza. Zelo mi je ustrezalo tudi to, da mi je bila na začetku na voljo 24 ur na dan. Pozneje mi je pogostost komuniciranja zmanjševala, da ne bi prerasla v odvisnost.«
Strah pred prazniki
Nataša je priznala, da je že vse svoje življenje zelo obremenjena s tehtnico. Donedavnega jo je povsod jemala s seboj in jo v šali celo imenovala »moja prijateljica«. Zaradi tehtnice in tega, kar je pokazala, ni in ni znala ovrednotiti svojih dosežkov, ki bi si zaslužili pohvalo. V številkah na njej je vedno videla razočaranje in obsojanje. »Ko se je prenajedanje stopnjevalo, so se začeli v meni razraščati vse večji strahovi. Zelo me je postajalo strah različnih praznovanj, kot so rojstni dnevi, obletnice, novo leto, božič – vse to so bili zame strašni dogodki, in to samo zato, ker sem vedela, da se bo vse vrtelo okoli hrane in da bom po vsej verjetnosti znova 'pokvarila' vse dosežene rezultate hujšanja. Bala sem se, kaj bo, ko bom videla hrano. Kako se bom odzvala ob ponujenih dobrotah? Si bom hotela naložiti vse, kar bo pred menoj, čeprav bo okoli mene množica ljudi? Pogled na tehtnico mi je lahko pokvaril ne le ves dan, temveč kar ves teden. Vse, kar sem počela, je bilo samo tehtanje in prehranjevanje. Zjutraj sem se stehtala, takoj ko sem vstala.
Potem sem šla na stranišče in se znova stehtala. Pojedla sem zajtrk in se stehtala. Včasih sem se tehtala po kolesarjenju, fitnesu ali teku. Preprosto sem bila prepričana, da bo tehtnica takoj pokazala manjšo težo. Ko sem se tuširala, sem se tehtala pred tuširanjem in po njem. Zgodilo se je, da sem se tehtala sredi noči. Če je bila sprememba od jutranjega do večernega tehtanja prevelika, sem se počutila do konca neuspešna.«
Ni življenja brez tehtnice. Ko si je ob delu s terapevtko končno dejala, da bi rada spremenila življenje, je postalo vse skupaj veliko lažje. Da je prišla do tega spoznanja, pa je Nataša potrebovala veliko truda in t udi spodbudo ter razumevanje terapevtke. Jana Pristovšek se je včasih z njo pogovarjala ure in ure pozno v noč, da se je razbremenila vseh običajnih muk in zaspala. »Vsakič znova mi je pojasnjevala, kako deluje moje telo. Velikokrat me je prav ona pripravila do tega, da sem dan začela in nadaljevala brez tehtnice.
Danes se tehtam le še informativno. Zavedam se, da številke nihajo in da je hitro izgubljanje teže nemogoče in tudi zelo nezdravo. Včasih še vedno 'naredim prekršek' in se stehtam tudi zvečer ali zjutraj, ko se zbudim. Če se pokažejo enake številke kot pred tremi dnevi, kaj hitro postanem slabe volje. A to je 'past', v kateri sem bila ujeta dolgo vrsto let. Zato si takrat rečem – ne bom slabe volje zaradi tehtnice, saj se sama počutim veliko lažja, kot kaže tehtnica.« Kljub temu si je Nataša zadala številko, ob kateri se bo dobro počutila. In to je najmanj 15 kilogramov manj, kot jih ima zdaj. Ni se ozirala na naše komplimente, da ji sploh ne bi bilo treba hujšati. »Komplimenti ne pridejo do moje zavesti. Ne verjamem, da gre za resnico,« je odvrnila.
