Najpogostejša razlaga je, da s široko odprtimi usti vase posrkamo s kisikom bogat zrak. Kisik nato vstopi v krvni obtok in nas ohranja budne na delovnih mestih.
Vendar pa Steven Platek, profesor psihologije s kolidža Georgia Gwinnett, pravi, da dokazi o vplivu zehanja na nivoje kisika v krvnem obtoku, krvni pritisk ali srčni utrip ne obstajajo. Kot kaže, naj bi zehanje služilo možganom – Andrew Gallup, profesor psihologije s kolidža v Oneonti, meni, da gre za mehanizem za uravnavanje temperature.
V raziskavi leta 2007 so tako eksperimentirali s hladnimi in toplimi obkladki. Ti naj bi ob stiku s čelom posameznika vplivali na zehanje: topli obkladki naj bi povzročali zehanje 41 odstotkov časa, hladni le 9 odstotkov.
Na možgane odpade 40 odstotkov telesne metabolične energije, kar pomeni, da se možgani pregrevajo več kot kateri koli drugi organ. Z zehanjem se velika količina zraka pomakne skozi ustno votlino ter zgornje nosne votline. Tam so sluznice prekrite s številnimi krvnimi žilami. Z raztezanjem čeljusti povečamo pretok krvi, z vdihavanjem zraka pa v možgane dostopa ohlajena kri.
To pojasnjuje tudi, da najpogosteje zehamo pred spanjem in po tistem, ko se prebudimo, saj so takrat temperature telesa in možganov najvišje v biološkem ritmu.
Tako naj bi se biološke potrebe po ohlajevanju možganov navzela tudi najzgodnejše družbene tvorbe – podzavestno oponašanje bi lahko izboljšalo posameznikovo pozornost in posledično tudi povečalo možnosti preživetja skupine.
Osrednje je torej oponašanje, zato je povsem verjetno, da je zehanje rezultat empatije – zmožnosti razumevanja in čutenja čustev nekoga drugega. In če je nalezljivo zehanje mogoče opaziti tudi pri šimpanzih in bonobih, so tudi ti zmožni empatije?
