Pevka Sara Briški Cirman, ki jo bolj poznamo pod umetniškem imenom Raiven, bo s koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška 21. decembra praznovala deset let svoje pop kariere. Pametno bi bilo, da koncerta ne zamudimo, saj vse kaže, da bo v kratkem tudi ona večino nastopov imela v tujini. Tako kot Joker Out je dobro izkoristila prepoznavnost, ki ji jo je prinesla Evrovizija, in je v zadnjem času zelo veliko na poti, še posebej v Beograd, kjer jo že prepoznavajo celo na ulici! Ker se v zadnjem času zelo poglablja v psihoterapijo, je dobra sogovornica ne le o glasbenih temah, temveč tudi psiholoških.
Pred kratkim ste povedali, da ste imeli zdravstvene težave. Sta bila razlog Evrovizija in ves stres okoli tega?
»Evrovizija odpre marsikatera vrata, ali greš skoznje, je pa odvisno od tebe.«
Zbolela sem pol leta pozneje, tako da to očitno ni bil tak stres. Vedno sem čutila, da bom šla na Evrovizijo, in ta občutek je bil tako močan, da sem bila kar pomirjena, tudi ko sem pristala na drugem mestu. Če bi šla na Evrovizijo prej, bi bilo zame gotovo bolj stresno, kot je bilo letos. Od vseh treh skladb, ki sem jih pela na Emi, sem bila pri Veroniki daleč najbolje pripravljena. Bi se pa danes čisto drugače šla Evrovizijo. Sicer pa ne poznam človeka, ki bi lahko brez stresa izpeljal tako velik projekt. Zelo sem vesela za to izkušnjo, ker ni samoumevno za slovenskega izvajalca, da dobi priložnost tudi zunaj naših meja. Veliko podpore sem dobila z Balkana, ogromno novih možnosti. Evrovizija odpre marsikatera vrata, ali greš skoznje, je pa odvisno od tebe. Za prodor v tujino moraš veliko delati. Ker smo majhna država, smo že na začetku v slabšem položaju.
Pravite, da skozi svojo glasbo razkrivate najgloblja čustva in misli …
Zame je glasba prvi jezik, in tudi kadar sama sebe ne razumem, pride to na koncu ven skozi glasbo.
No, verjetno se zdaj, ko študirate psihoterapijo, vseeno bolje razumete?
Zdaj res drugače gledam na marsikaj in zagotovo mi je to pomagalo na Evroviziji. Od trenutka, ko si izbran, si kar naenkrat v središču pozornosti, veliko stvari se zliva nate, saj ljudje nate projicirajo tudi veliko svojih strahov in jeze. Bolj ko znaš postaviti jasne meje, pri čemer psihoterapija gotovo pomaga, bolj si stabilen in ne jemlješ stvari osebno.
Ste se odločili za ta študij tudi zato, da bi lažje pomagali sebi?
V prvi vrsti sem šla študirat psihoterapijo, ker sem pri 24 magistrirala na akademiji za glasbo iz solo petja, a še nisem želela zaključiti s študijem, ker rada študiram in me zanimajo še druge stvari. Preden sem šla na ta študij, sem opazila, kako je psihoterapija pomagala moji družini, prijateljem, sodelavcem … Meni se iskanje pomoči pri terapevtu ne zdi nič drugače od tega, da imaš osebnega zdravnika. Mogoče smo mlajše generacije bolj odprte do tega. Terapevt ti pomaga, ne dela pa namesto tebe. To je, kot če bi si v fitnesu najel trenerja in mislil, da ti ni treba ničesar narediti. Zaradi študija vidim vse bolj barvito, če je bilo prej črno-belo. Psihoterapija se mi zdi eden pomembnejših delov mojega življenja. Zaradi nje drugače ustvarjam glasbo. Sicer pa imam ogromno svojih težav, pa saj jih imamo itak vsi, kajne?
Ste pred študijem hodili k psihoterapevtu?
Najprej sem začela študirati, del tega pa je tudi obvezna samoanaliza oziroma lastna izkušnja v terapiji.
Kakšne izzive rešujeta s terapevtom?
»Tako kot greš k frizerju, da si urediš lase, greš k terapevtu, da si urediš glavo. Včasih samo pobrišeš prah, drugič pa narediš večjo čistko.«
Tukaj gre za moj notranji svet in zasebnost, tako da bi z razkritjem tega naredila enako, kot če bi na televiziji pokazala spodnjice. Kar se dogaja pri terapevtskem delu, se dogaja v varnem prostoru, od koder stvari ne gredo ven. Vsekakor je zame to neki odmor enkrat tedensko, kjer eno uro govorim, kar hočem, in je tista oseba tam, da me posluša. Včasih je to samo ventil, včasih dobim nov uvid v neko situacijo … S terapevtom se ukvarjava z zelo različnimi tematikami. Tako kot greš k frizerju, da si urediš lase, greš k terapevtu, da si urediš glavo. Včasih samo pobrišeš prah, drugič pa narediš večjo čistko.
Omenili ste, da radi študirate. Ali to pomeni, da tudi veliko berete? Po raziskavah beremo čedalje manj.
Ko sem bila v srednji šoli, še nismo bili na prenosnih računalnikih. Jaz sem si še vse pisala in tudi zdaj, ko se učim, si zapiske delam na roko. Bolj se mi zdi pregledno in bolj oprijemljivo. Berem ogromno. Zjutraj mi branje pomaga, da se zbudim, zvečer, da zaspim. Brala sem veliko psihoanalitične literature, zdaj mi ustrezajo fantazijske zadeve. Ko sem se pred dnevi peljala iz Srbije, sem se navdušila tudi nad avdioknjigami.
V zadnjem času ste se soočili z lastno ranljivostjo, kajne?
To je prišlo na različnih ravneh. Zelo konkretno je bilo pred dvema mesecema, ko se mi je zgodila nepričakovana operacija debelega črevesa. Takšnih težav pri 28 letih ne pričakuješ … Takrat sem prvič ugotovila, kako smo ljudje krhki in da je življenje nepredvidljivo. Da so stvari, ki preprosto niso pod našo kontrolo. Kar se tiče ranljivosti, čustev, senzibilnosti, sem ugotovila, da je moja podoba na odru, torej Raiven in vse, kar predstavljam skozi glasbo, tudi del mene, moja fantazija, s katero sem v stiku, jo pa velikokrat uporabljam kot ščit. Navznoter sem namreč čisto mehka, senzibilna.
Vaše pravo ime je Sara. Kako se počutite, ko rečete, da ste Raiven?
Kar hecno se mi zdi, ampak opažam, da so ljudje zmedeni, če se jim predstavim kot Sara, zato zraven dodam še Raiven. Tega imena sem se spomnila, ko sem imela 17 let, zdaj bi si izmislila kaj drugega, ampak seveda bo to ime ostalo.
Se bojite pokazati svojo mehko plat, da potrebujete ščit?
Mislim, da ljudje moramo imeti ščit. Dejstvo je, da nam vsi ne želijo dobro. Obrambni mehanizmi so z namenom, iz preživetvenega nagona. Ljudje smo odvisni od okolja, mame, očeta, šole, učiteljev, sošolcev …, zato je normalno, da se razvijemo glede na to, kar nam to okolje da. Ko odrastemo, naj bi bili čim samostojnejši in naj bi ločili med tem, kaj je treba poslušati in kaj ne.
Se vas dotaknejo anonimne kritike na družbenih medijih?
Kritike nimajo prav dosti povezav z mano, več povedo o avtorju … V predevrovizijskem obdobju se je pri meni zgodil nekakšen klik, da temu nisem posvečala pozornosti, saj nisem imela časa, pa tudi bila sem zelo zadovoljna s tem, kar sem naredila. Pri sebi sem ugotovila, da kritika najbolj boli, kadar ji verjameš.
Sodelovali ste že z mnogimi izkušenimi glasbeniki. So vam dali kakšen dober nasvet?
Niso bile ravno besede, so pa bili občutki, predvsem občutki izpolnjenosti. Ob glasbenikih sem začutila, kdaj je nekdo res izpolnjen in kdaj nekdo ni ravno zadovoljen s svojim preteklim delom, in to potem vpliva na to, kako se vede do mlajše generacije. Helena Blagne me je, recimo, vedno podpirala, ob njej sem čutila, da me spoštuje kot glasbenico, mi zaupa. Mislim, da to ni povezano z leti, saj sem večkrat spoznala starejšega človeka, za katerega sem videla, da je zagrenjen, nezadovoljen in manj zrel kot nekdo mlajši, ki je zadovoljen na točki, na kateri je v življenju.
Izpostavljeno
Razkrivamo 4 TOP TRENDE za čarobno okrašen dom
Se kdaj bojite, da boste tudi vi postali zagrenjeni?
Ja, to me ves čas skrbi. Evrovizija bo verjetno za vedno ostala vrhunec moje kariere, to pa je prišlo kar zgodaj v mojem življenju. Sem na točki, ko se mi dogaja veliko sprememb, ko mora moja kariera na drugo raven. Želim si, da ne bi ves čas ostala na isti točki, sicer pa sproti ugotavljam, kam lahko grem. Začela si bom zastavljati druge cilje v glasbi, mogoče na drugih področjih. Bolj ko se ukvarjam z glasbo in manj s tem, koliko sem uspešna, bolj sem zadovoljna in manj zagrenjena.
So vas kdaj želeli spreminjati?
»Glasba mora biti iskrena, iskrenost pa se izgublja s poslušanjem drugih.«
Vsi imajo pričakovanja. Ponavadi se v meni vklopi upornik, ko mi nekdo začne prigovarjati, kaj bi morala narediti. Tega ne maram. Ljudje s tem že na začetku pokažejo, da mislijo, da bolje vedo, kaj je dobro zame, kot pa jaz sama. Mlade glasbenike lahko »dobronamerni« nasveti samo zmedejo. Tudi moj nasvet drugim, ki se začenjajo ukvarjati z glasbo, bi bil, naj čim manj poslušajo druge in raje sedijo sami v tišini ter poskušajo zaslišati glas v sebi, ki ga ima vsakdo. Glasba mora biti iskrena, iskrenost pa se izgublja s poslušanjem drugih.
Očitno ste s svojim telesom zadovoljni, saj za vas ni problem, da ste razgaljeni na odru.
Vedno sem se dobro počutila v svojem telesu. Zdi se mi, da je bila golota v nastopu na Evroviziji predstavljena estetsko, in se zato nisem počutila, kot da izzivam. Čez 30 let bom lahko pogledala ta nastop in si rekla, da sem bila takrat videti res dobro. (nasmešek)
Kaj pa mislite o pevskih kolegicah, ki so ves čas zelo izzivalno oblečene?
Zdi se mi predvsem žalostno, da se uporablja filtre, ki ne kažejo realne slike. Sicer golota ni ne slaba ne dobra, ampak je odvisno, kako jo vklopiš v glasbo. Žalostno se mi zdi, da ljudje prevečkrat prehitro sodijo o kakovosti nastopa, kadar vidijo nekoga nastopati bolj razkritega, in ga posledično dojemajo bolj negativno, čeprav je izvajalec lahko dober ali slab. Nikoli nisem sodila drugih po videzu.
Zakaj ste tudi harfistka?
Od nekdaj sem bila zelo vizualen tip človeka in verjetno mi je bila zato že v otroštvu všeč harfa; igrati sem jo začela pri sedmih. To mi daje veliko dodano vrednost, sem pa v osnovi pevka in ne instrumentalistka.
»Moje skladbe povejo veliko o meni. V glasbi si upam pokazati največ o sebi, saj je lepše in zanimiveje videti zasebnost, notranje konflikte skozi umetnost.«
Bach ali Mozart, Beethoven ali Wagner?
Verdi in Čajkovski!
The Beatles ali The Rolling Stones?
Stonesi.
Imate raje kriminalke ali komedije?
Romantične komedije mi sploh niso všeč. Zelo rada imam fantazijski svet, Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, pravljične, malo temačne filme.
Kakšni hrani se ne morete upreti?
Čokolade pojem zelo malo, sicer pa jem vse.
Ste pogosto na dieti?
Ne, imam srečo z genetiko. Nikoli nisem gledala na to, kaj jem. (potrka po lesu) Jem velikokrat in po malo. Ne morem se prenajesti.
Kaj najraje kuhate?
Rada imam preproste stvari – rižote, testenine, solate, kremne juhe …
Kako skrbite za kondicijo?
Do Evrovizije sem dvakrat na teden hodila na jogo in enkrat tedensko na aerobiko, čez poletje sem se zanemarila, potem pa sem imela operacijo. Naslednji teden grem prvič v življenju v fitnes, saj čutim, da nisem več v letih, ko bi lahko kar ležala.
Je igranje harfe naporno za telo?
Tudi ko sem bila mlajša, me je po igranju vedno bolel hrbet, pa grdo se držim zaradi tega. (nasmešek)
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
