Zadnji novembrski večer se je na Keleminovi ulici v mariborski četrti Tezno trlo ljudi. Mraz in tema nista odgnala družin, upokojencev, prijateljskih družb in samotnih firbcev, ki so z avtomobili povsem zapolnili parkirne prostore, pločnike in dovoze v strnjenem naselju nizkih blokov. Ogreti s kuhanim vinom in podkrepljeni z domačim pecivom so se ljudje živahno pomenkovali, smejali, si segali v roke in se objemali; nekdo je celo igral na frajtonarico – običajno pusta ulica je prekipevala od življenja.
Kar je za Tezno zadnja leta precejšnja redkost; od razvpitega propada koncerna Tam, ki je imel sedež v tem delu mesta, tone mariborska delavska četrt v sivino, ki jo ob nedeljah obarva le znameniti bolšji sejem, na katerega prihajajo ljudje od blizu in daleč, da bi kupčevali z ostanki za vedno minule preteklosti.
Skoraj 800 obiskovalcev
A vsaj na tisti sobotni večer se je za množico na Keleminovi ulici zdelo, da je uspela povrniti nekdanji čas, v katerem se ljudje niso množično anestezirali z mobilniki, resničnostnimi šovi in črnimi petki, temveč so si življenje osmišljali v stikih s sočlovekom. Se živahno pomenkovali, smejali, si segali v roke in se objemali s sosedi, sorodniki, prijatelji … Zbrana pod enim od blokov je raja napeto pogledovala proti stanovanju, v katerem je upokojenec Slavko Roškar doživljal najlepši začetek adventa v vsem svojem življenju. »Nekje med 750 in 800 jih je prišlo. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bi jih lahko bilo toliko,« mi pove z nasmehom.
Slavko Roškar in njegova žena Danica imata od nekdaj rada božično-novoletne praznike. Rada imata mir in bližino, ki jo prinašajo najdaljše noči v letu. Rada imata svojega sina ter svoje brate in sestre, razširjeno družino, ki se zbere ob obloženi mizi. Rada imata vonj po pečenem piščancu, prijeten okus sladkega vina na jeziku in skozi priprte veke medeno svetlikanje lučk, ki zmorejo pretrgati težki pajčolan zimskih večerov.
Slavko je z njimi začel krasiti okna pred približno 15 leti. Nekoč ga je pri delu opazil sosed in mu navrgel, kako lepo ima okrašeno. »Pa sem pomislil – če se ljudem tako dopadejo lučke, zakaj jih ne bi namestil še več.« Leto za letom je dodajal nove nize drobnih utripalk, dokler ni pred kakšnim desetletjem z njimi prekril vsega bloka, od strehe do tal.
Sin je šel v akcijo
On je štirideset let delal v Tamu, ona je bila kuharica. Vse življenje sta delala, vzgajala sina, vzdrževala svoj zakon.
To je bil njegov mali upor proti temi, samoti, proti pozabljenju. Svetiti karseda močno, razgnati volčje noči na tisoče isker in razglasiti, da je še tukaj, še vedno živ in zdrav – in hvaležen za to. Naša družba je obsedena s čaščenjem izumetničenih in glasnih, a našo družbo so postavili in na nogah obdržali ljudje, kot sta Slavko in Danica Roškar. On je štirideset let delal v Tamu, ona je bila kuharica. Vse življenje sta delala, vzgajala sina, vzdrževala svoj zakon (»Predolgo!« v šali odgovori Danica na vprašanje, koliko časa sta že poročena; njun zakon traja že 44 let), negovala odnose s sorojenci in prijatelji, se trudila biti dobra človeka.
Zime so minevale, na njunem bloku so se kopičile svetle utripalke, toda okoli njiju se je sivina zgoščevala. Danica Roškar se spominja, kako so bili nekdaj »kandelabri po vsej Ptujski cesti, osrednji žili Tezna, prepleteni z nizi lučk in okrašeni z okraski«. Kmalu po propadu Tama so jih nehali krasiti; sredi praznine je vzniknil McDonalds, ki je danes osrednje zbirališče mladih v tem delu Maribora. Stari? Njim je ostal le še bolšjak.
Slavko Roškar bo prvega januarja dopolnil okroglih 70 let. Ko je lansko leto prižgal svoje lučke, je bilo ob njem še pet drugih možakarjev, ženinih bratov, ki so mu pomagali. Sin Robert, znani voditelj na Radiu 1, je sklenil, da bodo letošnji prazniki drugačni. Že tedne vnaprej je začel dokumentirati očetove priprave na advent in njegov trud, da bi tokrat blok okrasil še posebej lepo. Posnetki, ki jih je delil s svojimi številnimi sledilci in sledilkami na družbenih omrežjih, so postali svojevrsten resničnostni šov, čigar občinstvo je naraščalo iz dneva v dan.
Njena.si
Odprt je razpis za dodelitev pomoči osnovnošolcem, ki živijo v težkih razmerah
»Podprimo Roškarja, gremo na prižig lučk!«
Ne le Maribor, temveč dobršen del države je spremljal ata Roškarja, kako odvija neskončne nize lučk, jih vleče skozi okna, natika na ribiško vrvico, z bambusovo palico razporeja po vejah bližnjih dreves in spušča prav s strehe bloka (»Tedaj so se na Facebooku usuli komentarji, češ, kaj vendar počnem in da saj sem nor, se bom še ubil … Nisem jim zameril, tako so ljudje izražali skrb zame.«). Robertova kampanja je vžgala, soseska se je prebudila iz zimskega polsna, ki traja že 30 let. Nekaj dni pred prižigom razsvetljave so se na Teznu pojavili letaki s sporočilom: »Podprimo Roškarja, gremo na prižig lučk!« Slavko do danes nima pojma, kdo jih je pripravil in razdelil.
Videti drug drugega
Tisti večer je bilo v stanovanju Roškarjevih živahno kot še nikoli. Medtem ko je mož ves na trnih vedno znova preverjal, ali vse deluje, kot bi moralo, je žena obvladovala celotno logistiko. Kar je v skladu s staro resnico, da moški sanjamo velike sanje, a le ženske so tiste, ki nam posteljejo mehke postelje, na katerih lahko to počnemo. Ves dan je Danica Roškar skupaj s sestro in dvema prijateljicama prenašala po stopnicah piskre in posode, cmarila in pekla – pečenko, svinjska rebra, piščanca, riž, praženi krompir (…) – ter kuhala čaj, kavo in vino. Medtem ko so se na ulici zbirali obiskovalci, se je v stanovanju drenjalo kakšnih petnajst ljudi in skrbelo, da se imajo vsi skupaj fajn. Na ulici je Daničin nečak raztegoval meh svoje harmonike. Pred blokom sta bili postavljeni dve mizi in tja so »dečki in svakinja« prinašali domače pecivo ter kuhančka. Razdelili so več kilogramov piškotov, kroglic in drugih dobrot ter stočili okoli 50 litrov vina, ki ga je primaknil lokalni kmečki turizem. Kakopak – vse zastonj.
Tisti večer se je rodila nova tradicija – ali pa je morda od mrtvih vstalo nekaj, na kar smo že skorajda pozabili. Za naslednje leto so Slavku Roškarju pomoč pri obešanju lučk že ponudili mariborski gasilci – da mu ne bo treba izvajati nevarnih akrobacij na žlebu.
Danica in Slavko sta pospravljala in čistila še dolgo po tem, ko so zadnji gostje zadovoljni odšli; v posteljo sta padla ob dveh zjutraj – ob osmih sta bila spet pri delu. »Saj sva bila zbita, a je bilo vredno,« zatrdi Danica. Kajti vsaj za en večer je bila sivina, ki se širi čez pokrajino, premagana.
Dan po črnem petku, ko so se v mariborskem Europarku ženske zmerjale in cufale za oblačila, so Roškarjevi s svojimi sorodniki in prijatelji pokazali, da je resnično neprecenljivo le tisto, kar podariš od srca. Na svetlo soboto so prižgali 20.000 lučk, ki jih je razobesil Slavko Roškar, in ljudje so v njihovem soju vsaj za nekaj ur spet videli drug drugega.
»Povezali smo sosesko,« ponosno pove Roškar, »ljudje, ki sploh niso vedeli, da so sosedje, so se tukaj srečali in začeli pogovarjati.« Tisti večer se je rodila nova tradicija – ali pa je morda od mrtvih vstalo nekaj, na kar smo že skorajda pozabili. Za naslednje leto so Slavku Roškarju pomoč pri obešanju lučk že ponudili mariborski gasilci – da mu ne bo treba izvajati nevarnih akrobacij na žlebu. Neznanec iz Primorske mu je poslal zavitek novih lučk. Kmečki turizem je že vnaprej obljubil vino.
Tam obstaja le še kot logotip na značkah, s katerimi kupčujejo nostalgiki. In Tezno, nekdaj središče proletarskega Maribora, bo spet zaspalo – toda ob letu osorej se bo znova zdramilo. »Zadnjič sem v gostilni v centru mesta slišal, ko so si ljudje pravili o nekem upokojencu iz Tezna in njegovih lučkah. To je velika reč – da se za spremembo v centru spet govori o naši četrti.«
Da, ljudje so tisto soboto videli drug drugega, videli pa so tudi tiste, ki so jim to omogočili. Slavko Roškar, dolgoletni tamovec, je na pragu 70. rojstnega dne skupaj s svojo požrtvovalno soprogo Danico doživel, da ju je svet opazil, jima priznal zasluge in se jima na neki način celo zahvalil – prav kakor si je zamislil njun sin. »Ko sem videl, koliko ljudi je prišlo na prižig, sem se zjokal. Mislim, da še nikoli nisem bil tako srečen,« sklene. In obraz mu zažari še bolj kot vseh tistih 20.000 lučk skupaj.
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
