Ste kdaj pomislili, kaj pomeni beseda razkuževanje? Pomeni uničenje, odstranjevanje mikroorganizmov. Pri tem pa seveda ne moremo tega početi selektivno, ne znamo odstraniti samo tistih, ki jih ne maramo, in obdržati tiste dobre »fante«. Vedeti morate – to mora za vedo ostati v vaši zavesti in vam preiti v podzavest – da rastline ne morejo živeti brez mikroorganizmov v zemlji. Potrebni so za razkroj organske snovi v humus, ki je najosnovnejša hrana rastlin. A tudi humus morajo mikroorganizmi razgraditi do rastlinam dostopnih molekul, ki jih edine lahko sprejmejo kot hrano. Mikroorganizmi živijo v območju korenin in celo pogosto določajo, katera hranila in kako jih bo rastlina sprejela. Poleg tega je na listih, koreninah, v zemlji kar veliko gliv, bakterij …, ki lahko rastline zaščitijo pred boleznimi in tudi škodljivci. Torej, moj prvi odgovor bi bil, da sploh ne razkužujemo vrtne zemlje, kjer rastejo naše rastline. Kaj torej narediti?
Najpomembnejša je preventiva
Prepričana sem, da noben vrt ni premajhen za kolobarjenje. So pa pogosto prevelike naše želje, kaj vse bi radi pridelali na majhnem kosu zemlje. Lahko se odločite za kolobarjenje, kar je preprostejše. Lahko pa vrtnine, ki jih pridelujemo na vrtu, pridelujemo tako, kot rastejo v naravi na travnikih, torej povsem pomešano. Tukaj ne pride v poštev ena vrsta tega in ena drugega, ampak povsem pomešano. To zdaj imenujemo »strokovno« mešani posevki, še večji »strokovnjaki« pa uporabljajo tujko intercropping. Za to potrebujete veliko več znanja. Je pa res, da mešani posevki nevtralizirajo negativne posledice ozkega kolobarja, a potem mora skupaj rasti vsaj pet rastlin iz različnih botaničnih družin. Največja težava je vedno kolobar v rastlinjaku, za katero pa obstaja rešitev, če ne želimo preveč. Preprosto, z razhudniki poleti in solatnicami pozimi posadimo samo polovico rastlinjaka. Brez izgovora, da je rastlinjak majhen. Toliko, kolikor je velik, toliko lahko posadimo. Na drugi polovici pa potem sadimo čim več drugih vrtnin, ki niso v sorodu z razhudniki in solatnicami. Vsako leto te polovice zamenjamo.
Na drugem mestu je seveda gnojenje
Tudi tukaj radi pretiravamo. Med pridelavo je treba poskrbeti predvsem, da so tla ves čas rahla in zračna. Tako bodo svojo sanitetno (razkuževalno) vlogo opravljali mikroorganizmi. Če potem izberemo še pravilne sorte, odporne, in sejemo vse ob pravem času, ne prehitro, potem razkuževanje ne bo potrebno.
Že sama posejana gorjušica, ki pozimi premrzne, dobro rahlja zemljo, jo obogati z vlakninami in trajnim humusom ter je odlična preventiva. V zadnjih letih svetujem v ta namen mešanico bele gorjušice in meliorativne redkve.
Kako pa lahko razkužimo tla?
Če se vseeno pojavijo tako izrazite težave, da bo res potrebno razkuževanje, obstaja nekaj povsem naravnih rešitev. Na prvem mestu je solarizacija: prosimo sončne žarke, da nam pomagajo. Seveda ne gre tako preprosto. Običajno na tak način razkužujemo tla v rastlinjaku. Sredi poletja, ko ima sonce največjo moč, rastlinjak povsem izpraznimo. Zemljo zalijemo, potem pa rastlinjak za vsaj za tri tedne povsem zapremo in pustimo, da vročina opravi svoje. V tem primeru se boste morali sprijazniti s tem, da boste eno poletje brez paradižnika iz rastlinjaka. Če tla še dodatno prekrijete s prozorno (ne črno) folijo, bo učinek še večji. Tudi na prostem lahko to naredite, a vedite, da se mikroorganizmi po zemlji hitro premikajo. Vedno najraje in zelo hitro naselijo prazen prostor. Zelo težko je na tak način razkuževati večje površine. Običajno to naredimo samo, da se znebimo trajnih, koreninskih plevelov, ne pa glivic. Vendar je zdaj sonce že prešibko, da bi bil tak način res učinkovit.
Biofumigacija, pomoč pri manjših težavah
Za manjše težave, bolje rečeno preventivno, uporabljamo za razkuževanje tal tako imenovano biofumigacijo. Nekatere rastline, predvsem tiste iz družine križnic, imajo namreč še eno zanimivo lastnost: v njihovem soku se najdejo posebne kemične spojine, glukozinolati, ki se v stiku z vodo v tleh spremijo v strupen plin, ki uničuje vsa živa bitja v tleh (tudi strune). Seveda je učinek tega postopka odvisen od številnih dejavnikov.
Prvi je izbira prave rastline. Najpogosteje uporabljamo belo gorjušico, zelo dobre rezultate pa je v tujini dala rjava gorjušica. Posejemo jo dokaj na gosto. Ko začnejo rastline cveteti, posevek pokosimo. V bistvu moramo čim bolj razrezati listno maso, da bo čim več rastlinskega soka. To je najbolje narediti zjutraj, ko je v zemlji veliko vlage. Takoj za tem, najpozneje pa eno uro po košnji oziroma mulčenju, rastlinsko maso pomešamo z zemljo do globine vsaj 20 cm. Po možnost vse skupaj zalijemo in pokrijemo s folijo ali pa zapremo rastlinjak. Počakamo, da plin učinkuje vsaj 14 dni. Šele potem odpremo rastlinjak ali odgrnemo folijo. Nove rastline lahko sadite takoj.
Ta postopek seveda nima visoke učinkovitosti. Ko so v rastlinjaku že velike težave zaradi ozkega kolobarja, ga ni smiselno uporabljati. Je pa odličen preventivni ukrep. To pomeni, da vsako leto en del rastlinjaka sredi avgusta do sredine septembra zasejemo z belo gorjušico in izpeljemo ves postopek. Njegova prednost je tudi, da ga lahko izvajamo na vrtu in tudi na njivah. V rastlinjakih je mogoča setev vse do sredine oktobra, a je učinek plina slabši. Ko je hladneje, se seveda ustvarja tudi manj plina. A že sama posejana gorjušica, ki pozimi premrzne, dobro rahlja zemljo, jo obogati z vlakninami in trajnim humusom ter je odlična preventiva. V zadnjih letih svetujem v ta namen mešanico bele gorjušice in meliorativne redkve.
Hitro dodajte kompost!
Po razkuževanju je zelo priporočljivo uporabiti domač kompost, saj z njim najhitreje ponovno povrnemo mikrosvet v prvotno stanje. Komposta porabimo 8–12 l na kvadratni meter. Sama sem velika privrženka uporabe lastnega komposta kot osnovnega gnojila na vrtu. Domači kompost ima namreč skoraj enako sestavo mikroorganizmov, kot je v naši zemlji. Nanj vedno dajemo ostanke z vrta, pogosto tudi z delci zemlje. Ko z njim pognojimo, se v zemlji pravzaprav nič ne spremeni. Razkužujemo torej samo v res najbolj nujnem primeru, vsekakor tudi apno uporabimo samo, če je zemlja res kisla. Mnogi si namreč predstavljajo, da bodo z apnom zemljo rahljali, pa še razkužili hkrati. A o tem kdaj drugič.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
