Leto 1986 se je s katastrofo v Černobilu za vedno zapisalo v kolektivni spomin, saj so se ljudje zavedeli, kaj pomeni jedrska energija tudi v času, ko ni vojne. Na zemljevidu sodobnega sveta je nastala velika črna pika, območje smrti in neznanega, kjer lahko uspeva le malo življenja, pa še to pogosto izmaličeno. A znanstveniki so med radioaktivnimi ruševinami odkrili izjemno življenjsko obliko, ki se je prav razcvetela. To so bile glive, ki ne le preživijo, temveč tudi absorbirajo sevanje. Med njimi zlasti Cladosporium sphaerospermum in Cryptococcus neoformans. Ukrajinski znanstveniki, ki so preučevali temno, nevarno notranjost uničenega reaktorja 4 v Černobilu, so jo našli na stenah in v bazenih radioaktivne vode. Gliva ni le preživela ogromnih ravni sevanja v reaktorski stavbi, ampak je v njih očitno tudi odlično uspevala. V naslednjih desetletjih so na območju černobilske nesreče in okoli njega našli na tisoče sevov več sto različnih vrst mikrogliv, ki jim je bilo sevanje pisano na kožo. Nekatere so zmogle prebaviti celo tako imenovane »vroče delce« – izjemno radioaktivni grafit iz jedra reaktorja.
Sevanje kot hrana
Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili, da so nekatere vrste gliv izjemno odporne proti sevanju. Rastejo na pobočjih antarktičnih gora, kjer so ravni UV-sevanja med najvišjimi na Zemlji, in v vzorcih vode, ki se uporablja za hlajenje jedrskih reaktorjev. A v Černobilu ni šlo le za odpornost, glive so aktivno uporabljale sevanje kot hrano za rast. S tem so dobile naziv radiotrofne glive. To so organizmi, ki sevanje gama uporabljajo kot vir energije, enako kot rastline svetlobo, in z njegovo pomočjo izvajajo sestro fotosinteze – radiosintezo.
To jim omogoča melanin, pigment, ki ga imamo v koži tudi ljudje in ki nas poleti obarva rjavo. Ta pigment lahko absorbira kar 99,9 odstotka UV- in vidne svetlobe. Glive, ki jih najdemo v radioaktivnih ruševinah Černobila, ne uporabljajo melanina le kot ščit pred sevanjem, temveč kot pretvornik energije. V laboratorijskih študijah je Cladosporium sphaerospermum dobro rasla, ko so jo izpostavili bistveno večjemu radioaktivnemu sevanju, kot je v normalnem okolju, pa se je tudi širila proti izvoru sevanja, kar kaže, da ga aktivno išče, saj je njena »hrana«. Študije kažejo, da lahko Cladosporium sphaerospermum in Cryptococcus neoformans uspevata pri ravneh sevanja, ki so kar 500-krat višje od običajnega.
To ni tako nenavadno, če se spomnimo, da se je življenje na Zemlji pojavilo v času, ko so bile ravni sevanja veliko višje, kot so zdaj, glive pa so prastara oblika življenja. Številni njihovi fosili kažejo znake melanizacije – gostitve melanina – zlasti v obdobjih visokega sevanja, ko so izumrle številne živalske in rastlinske vrste. To se je, denimo, zgodilo v zgodnji kredi, ko je Zemlja začasno izgubila ščit pred kozmičnim sevanjem. Še danes mnoge gobe, tudi užitne, vsebujejo veliko melanina, vključno s temnimi gobami, ki jih uporabljajo v kitajski kuhinji. Tudi na zunanjih površinah vesoljskih postaj Mir in ISS, ki so izpostavljene ogromnim ravnem sončnega sevanja, uspevajo glive z veliko melanina.
Zdravilo za radioaktivno okolje?
Izjemna sposobnost nekaterih gliv, da absorbirajo sevanje, odpira vznemirljive možnosti. Ena od njih je bioremediacija – uporaba živih organizmov za čiščenje okolja. Njihovo sposobnost za pretvarjanje sevanja v energijo bi lahko izkoristili za ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Če bi jih naselili na onesnažena mesta, bi lahko »pojedle« radiacijo in okolje bi si hitreje opomoglo. Uporabili bi jih lahko kot zaščito pred kozmičnim sevanjem v vesolju. Nekoč v prihodnosti bi lahko pomagale preurediti druge planete tako, da bi bili primerni za naselitev. Iz njih bi lahko izdelovali samozaščitne zidake za bodoče kolonije na Marsu. Radiotrofne glive bi lahko bile izhodišče za nove vire obnovljive energije in biomaterialov. Morda bi lahko iz njih celo razvili močna sredstva za zaščito pred sevanjem, ki so mu izpostavljeni bolniki pri obsevanju.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
