V predavanju ste omenjali družbeni pritisk, da bi morali biti ves čas srečni, kar ni dobro. Enako je s pozitivnostjo, nekateri pravijo, da je pretirana pozitivnost toksična. Bi se strinjali?
Mislim, da je pomembneje biti resničen kot srečen. Če doživljam v življenju izziv in se ne počutim posebej srečnega, ni dobro, da to skrivam za fasado sreče. To tudi drugim preprečuje dostop v svet, ki ga zares doživljamo. V naši študiji so ljudje, ki jim je uspelo, tudi na zunaj priznali, kadar so imeli težave. Če ste iskreni, če priznate negativna čustva, vam to omogoči dostop do pomoči, saj vas bližnji lahko podprejo. Seveda pa se zavedajmo, da veliko stvari lahko nadzorujemo, celo čustva. Če sem zdaj jezen ali žalosten, ni treba, da se vedno počutim tako. Počutje lahko spremenimo, poleg tega imamo možnost spremeniti nekatere stvari v življenju. Zato ni dobro, da se ljudje predajo malodušju, češ da nikoli ne bodo srečni ali nikoli ne bodo uspevali, kot si želijo, saj lahko pomembno spremenijo svoje življenje. To je pomembna lekcija naše študije.
Na predavanjih učite, kako biti srečni. Ampak psihologi pravijo, da se o sebi lahko največ naučimo, kadar nismo srečni!
Nekaj resnice je v tem, ampak ne bi šel v ekstrem. Za učenje, kako biti srečen, ne namenjam prav dosti časa. Ljudi učim predvsem o vrednosti povezanosti ter pomembnosti iskanja smisla in namena. Lepo je, da je sreča pri tem stranski produkt! Če se osredotočamo samo na iskanje sreče, bomo pri tem manj uspešni, kot če najdemo svoj namen in smo obdani z dragimi ljudmi. Lahko se učimo o sebi ne glede na to, kaj doživljamo. Ko gledam čudovit sončni zahod v Rovinju, lahko prepoznam, zakaj se mi zdi to lepo, čutim strahospoštovanje do narave, lepoto spoznanja, da je svet večji od mene … Če sem pozoren na to, kar čutim, mi to omogoča, da razumem sebe. Zato bi se lahko učili iz svojih čustev ne glede na to, kakšna so. Pogosto pa se neradi učimo, ko doživljamo negativna čustva. Žalost pride, ko ne dobimo stvari, ki so za nas pomembne. Lahko smo izgubili cilj, ki smo ga imeli, ali nekoga, ki nam je veliko pomenil … To je trenutek, ko lahko ocenimo, kaj je za nas najpomembnejše, kaj nas vznemiri, razžalosti. Jeza je recimo posledica občutka nespoštovanja, ko čutimo, da drugi namerno počnejo nekaj nespoštljivega do nas. Torej je prepoznavanje, zakaj se počutiš izzvanega, zakaj bi te lahko drugi razjezil, gotovo dobra priložnost za rast, vendar lahko rastemo tudi ob pozitivnih občutkih.
Ali rezultati kažejo, da so bili ljudje pred 80 leti, torej bolj na začetku raziskave, srečnejši kot zdaj, ko je več osamljenosti in drugih izzivov?
To je zelo pomembno vprašanje, a je za znanost skoraj nemogoče odgovoriti na to. Način, kako govorimo o sreči, je odvisen od časa, dobe, v kateri smo odraščali, pa tudi od kulture. Vprašanje, ali ste srečni, je imelo zelo drugačen pomen leta 1940 kot pa leta 2021. Nekoč bi skoraj vsi moški rekli, da so srečni, če so v življenju dosegli, kar so morali, če so izpolnili svoje vloge. Za mlade je danes še vedno pomembno doseči cilje, vendar imajo tudi idejo, da so najsrečnejši, kadar so brez obveznosti ali s prijatelji. Definicije tega, kaj mislimo s srečnim življenjem, so se v teh 86 letih dramatično spremenile. Prav tako so velike razlike med kulturami. V vzhodni Aziji ob tem vprašanju pogosteje razmišljajo o tem, ali so ljudje, ki so zanje pomembni, na primer družina, srečni. Če pa vprašate osebo z Zahoda, bo bolj verjetno pomislila nase.
Kakšno pa je vaše osebno mnenje glede tega?
Ljudje so srečni v vseh obdobjih. Izsledki študije, ki se je začela z moškimi, ki so odraščali med depresijo in med katerimi sta kar dve tretjini odraščali v najrevnejših soseskah Bostona, polovica recimo v domovih brez tekoče vode ali stranišča, dokazujejo, da so mnogi med njimi bili neverjetno srečni. Torej imajo vse generacije ljudi, ki so srečni, in tiste, ki so nesrečni. Lekcija je, da smo vsi sposobni biti srečni. Pri tem ni pomembno, kakšni so časi, kako smo odraščali, niti ni povsem pomembno, kakšni so naši geni – geni morda pojasnjujejo približno 50 ali 60 odstotkov tega, toda preostalih 40 odstotkov je pod našim nadzorom.
Rekli ste, da je za mnoge sreča povezana s pomenom. Ampak v zadnjem času je vse več služb, ki nimajo smisla. Kako naj bo srečen nekdo, ki počne vedno isto stvar?
Smisel ne izvira samo iz dela, ampak tudi iz vaših odnosov z drugimi, z družino, pa iz občutka, da delaš prav. Velikodušnost in prostovoljstvo prav tako dajeta smisel. Nekateri imajo srečo, da so na delovnih mestih, kjer je lažje videti pomen dela. Poučevanje je taka služba, kjer si ni težko predstavljati, da vplivate na življenja drugih. In to tudi sam cenim pri svojem delu. Pri drugih delih pa se je treba bolj potruditi, da vidiš, zakaj je to pomembno. Lahko si najboljši čistilec, kar jih je kdaj bilo. In na to si lahko ponosen, ker tudi drugi to cenijo. Ne gre torej le za pasivno sprejemanje dela, ampak za pomen, ki ga naredimo iz tega. Tudi delodajalci bi morali razmisliti, kako bodo delovna mesta čim bolj smiselna. Imamo službe, kjer je treba neko stvar početi vedno znova in znova, pri tem pa ste nadzorovani in v težavah, če ne počnete točno določenega. Ta delovna mesta imajo nekaj koristi v smislu, koliko proizvodnje so ljudje sposobni proizvesti, kako hitro so sposobni delati, vendar tega ne bodo želeli zelo dolgo. Zato je v delovnih okoljih pomembno uravnotežiti pomen in produktivnost ter povezanost in produktivnost. Ampak saj veste – prav mogoče je tudi, da ne najdete smisla, čeprav imate pomembno službo. Poznam kar nekaj nezadovoljnih učiteljev, ki ne vidijo smisla v svojem delu, saj jih otroci ne poslušajo.
Vaša raziskava kaže, da sreča ni povezana s tem, koliko denarja imamo. So Bezos, Musk, Gates srečni ali ne?
Raziskava je zelo jasna, da je denar za ljudi nekoliko pomemben, dokler ne dosežejo osnovnega življenjskega standarda. To vključuje prostor za življenje, dostop do hrane in zdravstvenega varstva. Po tem pa študije ne kažejo povezave med financami in srečo. Nekatere kažejo zelo majhno razmerje, kar pomeni, da morate podvojiti ali potrojiti svoj dohodek, pa se morda počutite nekoliko srečnejši. Vsekakor pa imamo tudi zelo bogate, ki niso srečni, po drugi strani pa tudi ljudi brez vsega, ki so zelo srečni. Odnosi so veliko pomembnejši kot denar.
Na predavanju ste omenili, da se mladi vse bolj bojijo prihodnosti in se zato ne poročajo, nimajo otrok.
Ja, to res ni dober znak za prihodnost. Ljudje so zaskrbljeni zaradi veliko stvari. Skrbi jih obstoj planeta, gospodarska blaginja njihove in prihodnjih generacij, skrbi jih vsa delitev, ki jo imamo v politiki. Imeli smo pandemijo, ki je opomnila mlade, kako smo lahko krhki. Seveda nisem prepričan, da so stresi mladih danes zelo drugačni od stresov prejšnjih generacij, saj je bilo, recimo, strašljivo oditi v 2. svetovno vojno, tudi recesija 2008. leta je bila težka marsikje po svetu … Toda stopnja tesnobe, ki jo čutijo mladi danes, je zelo visoka. In to moramo vzeti resno, saj je opozorilo, da moramo vsi, mladi in starejši, premisliti, kako bomo nekatere od teh težav rešili. Morali bi se resno lotiti podnebnih sprememb, gospodarskih izzivov … A življenje je vedno negotovo.
Je sploh primerno biti srečen, ko je naš planet vsak dan bolj uničen?
To je vprašanje, ki je ves čas prisotno med mladimi. Sam sem v mladosti sodeloval v raznih protestih in protivojnih gibanjih. A tudi takrat je bilo prisotno veselje. Zunaj je res veliko izzivov, toda dajmo se izzivov in razočaranj v življenju lotiti s humorjem in veseljem.
Pogosto omenjate pandemijo, ki je vse poslabšala, a številke dokazujejo, da so se vsi trendi začeli že pred tem in bi se tudi brez covida osamljenost povečala.
Ja, bilo bi enako, a morda šele čez nekaj let. Trendi, zaradi katerih so se ljudje počutili bolj osamljene, se dogajajo že 20 ali 30 let, zlasti v Združenih državah. Povezani so z večjo mobilnostjo, saj so zaradi tega mnogi bolj oddaljeni od prijateljev in družine ter dajejo prednost delu pred življenjem. Vse te stvari so bile aktualne že prej, pandemija pa je stvari hitro poslabšala.
---
O posledici in vzroku:
»Skrbi nas, da ljudje ne bodo prijazni do nas, da nas lahko izkoristijo, se jim zdimo dolgočasni ali se jim ne bomo zdelo dovolj zanimivi in se zato ne upamo povezati z drugimi, na primer. Ko je naša glava polna takšnih strašljivih zamisli, je res težko navezati stik. Lastne misli nas zmedejo.«
O slabih odločitvah (recimo o zaželenem delu od doma, ki pa je slaba odločitev, kot je dejal na predavanju, saj so ljudje dolgoročno bolj osamljeni): »Vsi mislimo, da najbolje vemo, kaj je dobro za nas, a ni res! Slabo se odločamo tudi na drugih področjih. Poglejte recimo, kolikokrat smo se slabo odločali pri politiki! (nasmešek) Ljudje mislijo, kako maksimalno uporabljajo logiko in svoje možgane, vendar ves čas sprejemajo nelogične odločitve. Ker kljub slabim rezultatom s tem nadaljujemo, je očitno, da nismo racionalni. Če bi se vsi dobro odločali o svojem zdravju, nihče ne bi kadil, vsi bi bili fizično sposobni … Ampak ni tako. Čeprav vemo, kaj je za nas najboljše, še delamo stvari, ki nam škodijo.«
O razlikah med spoloma:
»Na splošno velja, da so ženske boljše v odnosih kot moški in da bodo ohranile odnose v daljšem časovnem obdobju. A ni veliko dokazov, da je to res! Ženske res dajejo večjo pomembnost medsebojnim povezavam in bolj delijo intimo z drugimi kot moški. Na neki točki v življenju moških, verjetno v adolescenci, velja namreč za nemoško, če z drugimi delijo pomembne zasebne stvari, zato se začnejo zapirati. In to je problem, ki pa se v Združenih državah že spreminja. Moški in ženske, fantje in dekleta so si čedalje bolj podobni. Že sama ideja spola je postala bolj zapletena. Torej imamo vsi veliko stereotipov o spolu in njegovem vplivu na povezave, ki pa jih raziskava ni v celoti podprla, saj so očitno razlike manjše, kot si mislimo.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
