Za vse, ki ste kdaj sanjali o skritem zakladu. Za vse, ki ste želeli izvršiti svoje veliko dejanje, uresničiti svojo usodo, pa si niste upali. Za vse, ki ste verjeli, da je življenje več kot zgolj to, kar se zdi. To življenje je mogoče živeti in ta zaklad je mogoče najti. Ko greš s poti, stopiš na Pot, bi dejal perzijski pesnik Rumi.
Vsakdo izmed nas sanja in pri sebi nabira moči za uresničitev svojih sanj. Kakor zarjavela vzmet, zakopana v zemlji, človek čaka trenutek, ko se bo prst razmaknila in se bo nakopičena energija končno lahko sprožila v tisto veliko dejanje, za katero smo rojeni. Ne le »nekoč bo bolje«, temveč »nekoč bo popolno«, o tem sanjamo, v to zatrdno verjamemo od otroštva dalje, ko nismo imeli nobenega razloga, da bi verjeli drugače. Za otroka je pač samoumevno, da postaja čedalje močnejši in modrejši ter dosega, kar si želi; zrele češnje, ki so se ti še včeraj posmehovale z veje, po kateri si se zaman stegoval, so že danes v tvojih rokah, in ko pod šumečim drevesom zadovoljno pljuvaš pečke, ne moreš dvomiti, da se boš nekoč lahko stegnil vse do zvezd. Pa se naraščanje ustavi, moč trči ob meje družbe in sočloveka, krivulja poleta se obrne proti svojemu izhodišču, vzmet se spet skrči, toda sanje so še vedno tukaj. Duša nikoli, res nikoli ne neha klicati, prositi, obljubljati in voditi, tudi lomiti in strašiti; nešteto oblik imajo njeni pozivi na pustolovščino. In včasih, sploh ne tako redko, se pripeti, da jo zaslišimo prek knjige – kot je prek znamenitega Alkimista klic svoje duše zaslišal mariborski umetnik (pa še gejevski aktivist, komik, šank filozof, glamurozna diva in ponižni deček, provokator in človeški radiator) Renato Volker.
Volker, ki je med drugim pred štirimi leti komaj preživel raka, medtem ko mu je bolezen v istem času odnesla očeta in bivšo ženo (prvo ljubezen, s katero sta se razšla, ko ni več mogel zanikati, da ga bolj privlačijo moški), je bil po vsem, kar je dal skozi, duhovno izsušen. In ko je po vstajenju s smrtne postelje spet vzel v roke roman brazilskega pisatelja Pula Coelha, se je v njem nekaj premaknilo – pa čeprav je pred tem Alkimista prebral že najmanj desetkrat. »Ko sem zaključil z branjem, sem si rekel: 'Nekaj mi manjka, konec mi ne paše. Kaj se zgodi z glavnim junakom po tem, ko najde zaklad in ljubezen? Je trgovec s kristalom poromal v Meko? Kaj je bilo s samim Alkimistom?' Vleklo me je dalje, ni mi dalo miru.«
Ko je hiral na mariborski onkologiji, je z vsemi možnimi zdravili naphani delirični bolnik imel videnje, v katerem se je nad njim spreletaval velik ogljeno črn krokar in mu sporočil, da bo lahko živel, če ima še kaj dati temu svetu. In Renato Volker je začel pisati; kakor brez uma je v vročici iztiskal iz sebe besede in v enem mesecu napisal petsto strani prvega dela svoje povsem nore, nadrealistične življenjske zgodbe. A duša je klicala še močneje; ko je potem vnovič prebral Alkimista, se je odločil, da bo napisal nič več in nič manj kot nadaljevanje globalne uspešnice vseh uspešnic. Še več, odločil se je, da bo sam postal njen glavni junak.
Modrost onkraj časa
Volker je seveda zgolj eden izmed milijonov ljudi, ki se jih je dotaknila Coelhova magična knjižica. Če odštejemo svete knjige največjih religij, je bukev, ki so jih po vsem svetu prodali več kot sto milijonov izvodov, vsega devet: Don Kihot, Harry Potter, Povest o dveh mestih angleškega pisatelja Charlesa Dickensa, Mali princ, Gospodar prstanov, pa Agatha Christie z romanom In potem ni bilo nikogar več, Alica v čudežni deželi, zahvaljujoč kitajski »mnogoljudnosti« še Sanje o rdeči sobani avtorja Cao Hsie Kina. In kakopak Alkimist, tanka, preprosto napisana knjiga, ki jo je Coelho iztisnil iz sebe v vsega dveh tednih; pozneje je zatrjeval, da je bila »zgodba že davno napisana v moji duši«, pri čemer pa ni pozabil omeniti, da je na moč podobno štorijo nekje petdeset let prej napisal argentinski pisatelj Jose Luis Borges. Ki pa že ni več mogel vedeti, da je o človeku, ki gre iskat zaklad, zakopan na drugem koncu sveta, in ga na koncu najde v sebi, pesnil že perzijski pesnik Rumi v 13. stoletju. Pred Rumijem pa se Alkimistova zgodba pojavi v Tisoč in eni noči, zbirki arabskih ljudskih povesti nedoločljive, vsekakor pa visoke starosti; bržkone so vsaj nekatere med njimi v neki obliki lebdele nad sipinami bližnjevzhodnih puščav že v času, ko se je civilizacija šele vzpostavljala in je narod še govoril z zemljo in nebom.
Poanta je, da je alkimist arhetip, ki je z nami že od pamtiveka; tako dolgo, že od svojega najzgodnejšega otroštva človek sanja o svojem velikem potovanju, tako dolgo že iščemo izgubljeni zaklad, h kateremu nas potiska duša, ki je ta zaklad. A redki se ji odzovejo, še redkejši ne skrenejo s poti. »Večina ljudi živi življenja tihega obupa in gre v grob z neizpeto pesmijo v prsih,« se glasi znameniti citat ameriškega filozofa Henryja Davida Thoureauja. Od večine se zboli, bi lahko bil odgovor in življenjski moto Renata Volkerja. »Alkimist me je aktiviral,« skomigne z rameni, ko ga vprašam, kaj za vraga ga je pičilo, da je šel potovat po poteh Coelhovega mitološkega junaka, z namenom, da bi napisal nadaljevanje njegove zgodbe – in našel svojo. V mite se vendar ne posega; to je, kakor če bi Moni Lizi nalepili brke ali posneli težkometalsko inačico Golice, mar ne? Je. In točno to je treba storiti, če se želimo dvigniti nad svoja omejujoča prepričanja; točno to je z mitom o iskalcu notranjega zaklada storil Coelho ter pred njim Borges in Rumi. Točno to sedaj počne naš mariborski alkimist.
Če ga prečistiš, srce postane kamen modrosti
»Vem, da se to ljudem zdi naduto,« prostodušno izjavi sogovornik, »ampak pač živimo v okolju, v katerem je uspeh sam po sebi moteč. Ne izzivati življenja, biti neopazen, ne preizkusiti svojih potencialov, ne imeti težav, a tudi ne prejeti nagrade, to je družbeno sprejemljivo. To si želim preseči.« In tako je leta 2020 odpotoval v Andaluzijo, pohajal po španskih planjavah in nasadih oljk, pasel zijala v lokalnih birtijah in stikal med ruševinami starih cerkva, lovil navdih in pisal, ne da bi vedel, kaj bo nastalo – in ne da bi mu bilo mar. Prepustil se je energiji iskanja in radovedno opazoval, kakšno štorijo bo napletla. »Končno sem počel, kar sem si želel od nekdaj, ne da bi se sekiral za tuja mnenja. Nisem iskal ovir, iskal sem kažipote. In zgodilo se je nekaj čudežnega: namesto da bi me ustavljalo, me je okolje spodbujalo – znak, da delam prav.« Čeprav nemalokrat sam zase ni imel niti prebite pare, je za svojo knjigo dobil plačanih čez sto prednaročil, še preden je napisal eno samo vrstico; s tem denarjem je plačal dobršen del stroškov poti in bivanja. Predvsem pa je spoznal, da v svojem iskanju nikoli ne bo sam – vsakdo izmed nas sanja in zato razume sanjavca.
Ko si nekaj želiš z vsem srcem, stremi vse stvarstvo k temu, da se ti to uresniči – to je osrednji nauk Coelhove alkimije. Kakor je že srčen in osvobajajoč, je ta nauk hitro lahko tudi sebičen in nevaren; iskrenje zlata hitro zasužnji ego. Kapitalizem novodobne duhovnosti je iz uresničevanja osebne legende naredil milijardni biznis, ki ga poganja narcisizem karikiranih »bojevnikov luči«, ki nikoli in nikdar ne bodo izpeljali nevarnega potovanja, temveč bodo življenja preživeli v tavanju po bližnjicah. Kdor pa gre na pot s čistim srcem, ta je že na cilju – in čudeži ga bodo vodili. Tako nekako so o psiholoških procesih zorenja sodili modreci, kot sta psiholog Carl Gustav Jung in mitolog Joseph Campbell. Ki sta razumela, da pri alkimiji, kot so jo opisovali prastari teksti, nikoli ni šlo za pridobivanje zlata, za pohlep in sanje o materialnem bogastvu, temveč za prispodobo za preoblikovanje ega, ki ga je treba s preizkušnjami žgati, očiščevati, topiti, spreminjati, dokler ga ne spremenimo v kamen modrosti; ta modrost nam omogoča spoznati, da je vse, kar obstaja, vredno toliko kot najčistejše zlato – vključno z nami samimi.
Krogi na temni gladini
Alkimistično potovanje je Renato Volker sklenil ob piramidah v Egiptu, kjer je pred desetletjem zakopal vojaške škornje svojega moža Sama, ki je pred dvajsetimi leti nenadoma umrl na potovanju po Nilu. Tokrat, tretjič, je s seboj prinesel rokopis svojega nadaljevanja Coelhovega romana. Vendar ga ni zmogel pustiti v puščavskem pesku; zgodba še ni bila končana, nekaj je manjkalo, največji med vsemi čudeži, ki se mora pripetiti, da lahko črni ptič odleti – če ne za vedno, pa še za dolga leta. Happy end, mar ni to bistvo osebne legende? »Na pot sem šel, da bi našel ljubezen in denar,« prizna Volker, še zdaleč ne plaho. Pomislite, koliko ljudi pri več kot šestdesetih skuša uresničevati osebno legendo; kdo bo lazil po puščavi, ko pa je v Izoli hotel Delfin, kdo bo iskal zaklad iz davnih sanj, ko pa imaš zvečer TV Dnevnik in turške žajfnice? Toda duša nikoli, res nikoli ne neha klicati in zato nikoli ne more biti prepozno. Po vrnitvi v Slovenijo je Renato Volker spoznal moškega, ob katerem bi se nekoč lahko celo umiril – ali pa bosta skupaj zdrvela, znorela, zdivjala čez prepad v sončni zahod. In »penezi«? »Nedavno sem bil pri ciganki in prerokovala mi je, da bom obogatel v treh mesecih,« se pobalinsko zareži. Čez tri mesece bo šel v Frankfurt, na največji knjižni sejem na svetu; s seboj bo nesel prevode svojega nadaljevanja Alkimista z naslovom Jaz, alkimist, in jih, preoblečen v naslovnega junaka arhetipske zgodbe, delil založnikom.
»Zgodilo se bo, mora se. Greh je za okolico, da govorim, da mi bo ratalo, ker delam to, kar si res želim. A tako je,« reče in oči mu žarijo kot barbarskemu poglavarju pred obzidjem Rima. Ko si nekaj želiš z vsem srcem … Po vrnitvi iz Frankfurta bo spet pisal; spet bo kopal po sebi in se napajal iz arhetipov, pohajal bo po trgih in beznicah, se pogovarjal z ljudmi, zapiral kroge ter odpiral nove: deček, ki meče kamenčke v ribnik in se čudi. Z januarjem leta 2025 se bo Volker znova podal na pot od Andaluzije do Egipta, da pri Keopsovi piramidi ob Samove škornje zakoplje še končno zaključeno nadaljevanje Alkimista; spremljala ga bosta snemalec in režiser, ki bosta o njem posnela dokumentarec. Cilj je Netflix. Zakaj bi bil človek skromen, ko pa je vesolje neskončno. Vesolje pa gleda, pomežikne, pošlje čudež, si misli svoje – in nas na koncu vse obsodi na mir, ko od »jaz, legenda« ostane samo še slednja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
