V hiši s starim imenom pri Kovaču, ki bo kmalu štela 300 let, je bila nekoč kovačija, ena prvih v Savinjski dolini. Vmes sta bila v njej frizerski salon in pozneje slaščičarna, leta 1977 pa se je Stojan Golob, lastnik stavbe, mudil na Kanarskih otokih in se tam v neki italijanski piceriji zaljubil v slastno pico. Takrat si je rekel: »Takšne pice bom pekel tudi sam, nič drugega me ne zanima!«
Po poklicu trgovec se je več let pripravljal na uresničitev svoje ideje in najprej je odpotoval nabirat znanje v Split, kjer je imel picerijo nekdanji košarkar Željko Jerkov. Kmalu za tem je v Domžalah odlično peč za pice zakuril Peter Skansi. Golob je o tej veščini veliko bral, potoval, se učil in preučeval skrivnosti testa, bistvene sestavine za dobro pico. Znanje je nabiral tudi pri Ivanu Kapetanoviću in njegovem nečaku Ivu Kelamu, ki je takrat v Kamniku odprl picerijo Napoli. Nasploh so si takrat mojstri pomagali med seboj in delili znanje, nekatere skrivnosti pa so seveda obdržali vsak zase.
Leta 1987 so začeli golobovi preurejati pritličje svoje hiše in 1. oktobra 1989 so v njej odprli picerijo, ki bo letos dopolnila 35 let neprekinjenega delovanja. V delo je bila v teh letih vpeta vsa družina, poleg Stojana še žena Anka, ki je skrbela za nabavo, strežbo in druge stvari, ter njuna sinova Miha in Aljoša. Mlajši brat Miha, ki je sprva pomagal pri bukovih drveh za krušno peč, se je pozneje podal v nogomet in postal eden naših najboljših nogometašev.
Aljoša, ki je pice v domači piceriji kot mladi mojster pekel že pri enajstih letih, pa danes vodi picerijo Golobček, sam skrbi za testo in tudi sam speče večino pic. Oče Stojan se je medtem že upokojil. Nekoč je dejal: »Ko bo Aljoša spekel boljšo pico kot jaz, bo moje poslanstvo opravljeno in bom najsrečnejši človek na svetu.« In uspelo mu je! Pri Golobčku, ki je bila prva picerija s krušno pečjo vzhodno od Trojan, še danes pečejo absolutno najboljše pice daleč naokoli, saj sedanji šef Aljoša zelo dobro skrbi za tradicijo, ki jo sproti nadgrajuje z novimi spoznanji.
Vselej nasmejani šef Aljoša Golob, ki je picerijo pred šestimi leti prevzel od očeta, je prehodil že dolgo pot in danes za pripravo testa uporablja izključno droži ter ravno pravo mešanico več vrst moke, majhen del tudi polnozrnate iz bližnjega mlina. »Izhajam bolj iz kruha, raziskujem tehnike priprave testa. Svojim picam poskušam dati s testom nekaj značaja, vonja, okusa.« Aljoša je šef in mojster, ki v do potankosti urejeni kuhinji pice peče večinoma sam, v zadnjem času pa mu pomaga še en picopek. Ampak še vedno velja: tako kot brez golobčka ni Benetk, tudi ni Golobčka in njegovih pic brez Aljoše.
Pokusili smo pico z imenom italijanska klasika, nadevano s pelati, kuhanim pršutom, svežimi šampinjoni, jurčki, bivoljo mocarelo, svežo domačo baziliko in oljčnim oljem. Tisti član odprave, ki je sicer najbolj redkobeseden, je kmalu po prvem grižljaju odložil vilice in naznanil: »To je najokusnejša pica, kar sem jih doslej pokusil!« In pokusili smo jih zares veliko. In smo se kar strinjali – sem bomo še prišli. Tudi zaradi ekipe prijaznega osebja, ki ga Aljoša Golob rad še posebej pohvali.
S picerijo Golobček je povezana zanimiva anekdota. Neki Američan slovenskega rodu je na dunajskem letališču slišal, da je na Vranskem odlična picerija, kamor hodijo sladokusci tako rekoč iz vse Slovenije. Najel je avto in se odpeljal naravnost na Vransko, h Golobčku. Naročil si je pico, jo pojedel in zanjo plačal sto dolarjev. Tedanjemu šefu Stojanu je dejal, da je takšna pica pri njih toliko vredna in da bi zanjo prepotoval tudi 500 kilometrov.
Galerija
Poglej vse fotografije (11)
