Lee Marvin se je rodil 19. februarja 1924 v New Yorku kot Lamont Waltman Marvin jr. istoimenskemu očetu, veteranu prve svetovne vojne in vojaškemu inženircu in mami Courtenay Davidge, novinarki. Ime je dobil po svojem daljnem sorodniku, generalu Konfederacije iz ameriške državljanske vojne, Robertu E. Leeju, po očetu je bil angleškega rodu iz Essexa.
V mladih letih se je učil violino, oče pa je bil nasilen in posledično v družini ni bilo prave ljubezni, ki bi si jo s starejšim bratom Robertom zaslužila. Lee Marvin je trpel za disleksijo in hiperaktivnostjo. Kot otrok je bil ure in ure odsoten z doma in se je raje potepal po okoliških gozdovih in lovil divje živali. Po srednji šoli je obiskoval vojaško akademijo v Peekskillu v New Yorku, pred tem pa so ga večkrat vrgli iz srednih šol zaradi pretepanja in kajenja.
Najprej v vojsko
Avgusta 1942 se je vpisal k ameriškim marincem in na Pacifiku služil kot ostrostrelec v 4. diviziji marincev. Sodeloval je pri osvajanju otokov pod japonsko okupacijo, na Saipanu pa je bil ranjen z mitraljezom in potem še v stopalo z ostrostrelsko puško. Kar leto dni je prebil v mornariških bolnišnicah, ko so ga odpustili, pa je bil iz čina stotnika ponižan v navadnega vojaka zaradi težav, ki jih je povzročal. Za svoje vojaške zasluge je bil odlikovan z več odlikovanji, med njimi tudi Vijoličastim srcem.
Ko se je poslovil od vojske, je najprej delal kot pomočnik vodovodarja v lokalnem gledališču. Ob neki priložnosti je bil naprošen, da zamenja igralca na vaji, ki je zbolel. To ga je tako prevzelo, da se je odločil za igralstvo. Na odru je zaslužil 7 dolarjev tedensko, hkrati pa je vpisal igro v American Theatre Wingu. Nastopil je v igri Uniform of Flesh in The Ninetenth Hole of Europe. Dobil je tudi nekaj obrobnih vlog v televizijski oddajah kot so Escape, The Big Story in Treasury Men in Action. Februarja 1951 ga je pot zanesla celo na oder Broadwaya, kjer je nastopil v produkciji Uniform of Flesh, takrat že imenovani Billy Budd.
Vojaški filmi in vesterni
Naslednja velika priložnost se mu je nasmehnila v Hollywoodu, kjer je debitiral v filmu Zdaj si v mornarici (1951), v katerem sta debitirala tudi Jack Warden in Charles Bronson. Zaradi daljšega snemanja se je odločil ostati v Kaliforniji. Tudi njegov drugi film, Teresa, je igral vojnega veterana, za kar je imel več kot bogate izkušnje, s katerimi je pogosto svetoval tudi režiserjem in drugim igralcem, da so lahko poustvarili bolj realistično dogajanje. 1952 je bil že stalen gost v mnogih hollywoodskih produkcijah kot so na primer Dvoboj pri Srebrnem potoku, Nisva poročena in Obešenčeva zanka.
Večina njegovih filmov tistih zgodnjih let so ali vesterni ali vojni filmi, v Tujec je nosil pištolo (1953) je nastopil skupaj z Randolphom Scottom, v Gun Fury (1953) pa z Rockom Hudsonom.
Čakala ga je uspešna kariera
Za dva filma je bil posebej pohvaljen – Velika vročina (1953) Fritza Langa, kjer je igral hudobnega fanta igralke Gloriji Grahame in v Divjaku (1953) skupaj z Marlonom Brandom. Naslednja odmevna vloga je bila vloga brutalnega roparja v Nasilni soboti (1955), kritiki so zanj zapisali, da je sposoben odigrati kompleksne like in da vloga kaže, da je pred njim dolga in uspešna kariera.«
Ne kot tujec (1955) je bila medicinska drama Stanleya Kramerja, kjer je blestel skupaj z Robertom Mitchumom in Frankom Sinatro, počasi se je vzpenjal od obrobnih vlog do vidnejših stranskih, vedno več je bil omenjen tudi med glavnimi igralci ob začetku filma. Nekdanji problematični vojak je postal priznan stranski igralec petdesetih let. Med 1957 in 1960 je v seriji M Squad igral policista Franka Ballingerja v 100 epizodah, vlogo pa je dobil, ko je v eni od epizod Dragneta igral serijskega morilca. Po koncu M Squada je sledil cel niz televizijskih serij, med njimi tudi v Bonanzo, Nedotakljivih in Preiskovalcih.
Čas za Oskarja
1961 se je vrnil na veliko platno v filmu Comancheros z Johnon Wayneom, z legendarnim igralcem je nastopil še v filmih Mož, ki je ustrelil Liberty Valance (1962) in Donovanov greben (1963). Oba filma je režiral John Ford. Vloga Libertyja Valancea je bila njegova prva naslovna vloga.
Kot zvezda je zasijal 1965 v vestern komediji Cat Ballou skupaj z Jane Fonda, za kar je 1966 prejel oskarja za glavno moško vlogo in tudi srebrnega berlinskega medveda. Z Vivien Leigh in Simone Signoret je 1966 prejel nagrado Nacionalnega odbora kritikov za vlogo v Kramerjevi Ladji Norcev (1965). 1966 je zablestel še v vesternu Profesionalci skupaj z Burtom Lancastrom, Robertom Ryanom in Woodyjem Strodeom, ko so reševali ugrabljeno Claudio Cardinale malo po mehiški revoluciji. Čeprav je bil napisan kot drugi, je bila njegova vloga vsaj tako velika kot Lancastrova.
Najbolj znan film je Ducat umazancev
Film, po katerem se ga večina najbolj spominja, pa je kultni Ducat umazancev (1967), kjer je poveljeval skupini vojnih zapornikov, ki dobijo še eno možnost, če se javijo za skoraj nemogočo misijo. V filmu so zaigrali še John Cassavetes, Charles Bronson, Telly Savalas, Jim Brown, Donald Shuterland in Ernst Borgnine. Po oskarju in tem hitu je Marvin postal velika zvezda in v filmu Point Blank režiserja Johna Boormana je lahko film razvijal po svojih željah.
Sledila sta filma Pekel na Pacifiku (1968), ki ga je prav tako režiral Boorman in Narednik Ryker. Moral bi nastopiti v Peckinpahovi Divji hordi, a se je sprl z režiserjem in namesto tega zaigral v vestern musicalu Obarvaj svoj voz (1969) skupaj s Clintom Eastwoodom. Iz tega filma je tudi njegova najbolj znana pesem, Wand'rin Star. Lee Marvin je zaslužil po milijon dolarjev na film, nekaj manj od Paula Newmana, najbolj plačanega igralca tistega časa, a ga to ni pretirano ganilo.
Ne bom se boril proti neumnemu morskemu psu
»Prvih štirideset let svojega življenja poskušaš priti v ta posel, naslednjih štirideset let pa poskušaš priti ven. V končni fazi pa itak nimaš nič od tega.«
V sedemdesetih je imel več različnih vlog, precej manjkrat pa je bil negativec, večina je bila še vedno vesternov. Steven Spielberg mu je ponudil vlogo Quinta v Čeljusti (1975), a je vlogo zavrnil, češ, kaj bodo porekli njegovi prijatelji ribiči, če se bo boril proti neumnemu morskemu psu.
Njegova zadnja velika filmska vloga je bila v filmu Samuela Fullerja, še enem vojaškem filmu, skupaj z Markom Hamillom, Robertom Carradineom, Bobbyjem Di Ciccom in Kelly Ward. S Charlesom Bronsonom je sodeloval še v Death Hunt (1981), z Williamom Hurtom v Gorky Park (1983) in v filmu Pasji dan (1984), to so bili njegovi zadnji veliki filmi. Za TV je 1985 posnel še nadaljevanje Ducat umazancev: naslednja naloga, čeprav je bil 18 let starejši kot v originalu. Zadnjič se je na platnu pojavil v Delta Force (1986) s Chuckom Norrisom.
Na koncu ga je izdalo zdravje
Lee Marvin je bil strasten kadilec in uživalec alkohola, zaradi česar je imel v zadnjih letih življenja hude zdravstvene težave. 1986 je bil dva tedna hospitaliziran s kokcidioidomikozo, respiratorni bolezni, ki jo povzročajo glive. Nastopile so težave z dihanjem, zaradi česar so ga zdravili s kortikosteroidi, ki so povzročili predrtje črevesja in delno odstranitev debelega črevesa. 29. avgusta je umrl zaradi infarkta.
Po političnem prepričanju je bil Lee Marvin demokrat, javno je podpiral Johna F. Kennedyja med njegovo kampanjo. Zaradi poškodb in post travmatskega sindroma iz druge svetovne vojne je bil velik nasprotnik vietnamske vojne, v intervjuju za Playboy leta 1969 pa se je zavzel za pravice istospolno usmerjenih.
Poročen je bil dvakrat – aprila 1952 se je poročil z Betty Ebeling, s katero je imel sina Christopherja in tri hčerke. Par se je ločil 1967, razšel pa že dve leti prej – žena je v svoji biografiji zapisala, da je imel Lee takrat afero z igralko Anne Bancroft. 1970 se je poročil v drugo, z Pamelo Feeley, skupaj sta ostala vse do igralčeve smrti 1987.
Kot ptiček na veji
Med letoma 1965 in 1970 je živel z Michelle Triola, ki je Marvina potem 1971 tožila za preživnino, čeprav nista bila nikoli poročena. Na sodišču je trdila, da je kar trikrat zanosila z igralcem in da ji je dvakrat plačal splav, zaradi drugega potem ni mogla imeti otrok. 1979 so ji odšteli 100 tisoč dolarjev za rehabilitacijo, do Marvinovega premoženja pa po sodbi sodišča ni bila upravičena. Do svoje smrti pred 14 leti je potem živela z Dickom van Dykeom. Cel proces je bil farsa, vsi so lagali, je rekel Marvin, tudi jaz sem lagal.
Za razliko od svojih hollywoodskih vrstnikov Lee Marvin ni doživel visoke starosti, ko je umrl, jih je štel 63, vseeno pa je v letih od 1948 do 1986 posnel številne nesmrtne filme, predvsem pa je bil netipični predstavnik hollywoodske elite – za denar in slavo mu ni bilo pretirano mar.
