Ljubitelji apokaliptičnih filmov, kot sta Jedro in 2012, so že na nogah. Objavljena je namreč uradna raziskava, ki naj bi dokazovala, da smo prišli do dneva, ki se ga vsi bojimo. Vsaj tako je videti in predvsem sklepati na prvo žogo. Zemeljsko jedro se je začelo upočasnjevati – in to seveda ne more biti dobro. Sploh če se bo res zgodilo, da se ustavi. Kaj bo potem? Kaj bo z gravitacijo? Sledijo katastrofe?
Kar nekaj spletnih in tudi tiskanih medijev poroča o tem, nekateri zelo senzacionalistično in z namigovanjem na katastrofe, ki bi res lahko spremenile življenje na Zemlji in seveda tudi planet sam. Se bo jedro res ustavilo? V resnici to ni čisto tako. V članku, objavljenem v reviji Nature Geoscience, sta kitajska geofizika Ji Jang in Šjaodong Song res domnevala, da se je ustavila t. i. super rotacija in se je torej jedro nehalo vrteti hitreje kot plašč ter da bo prešlo v fazo, ko se bo vrtelo z manjšo hitrostjo kot površje planeta.
Ste že vsaj malo bolj pomirjeni?
Toda načeloma se ne bi smeli česa bati: zemeljsko jedro se še naprej redno vrti in ni nevarnosti, da bi ostali brez magnetnega polja, ki ščiti naš planet pred sončnim sevanjem (kot je bilo v filmu Jedro). Nesporazum, ki je nekatere spravil v obup, je nastal zaradi tehničnega žargona, ki ga geofiziki uporabljajo za označevanje nihanja hitrosti vrtenja jedra: če v tem kontekstu govorimo o premoru ali obratu v vrtenju (kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost Nature, ki je bilo pozneje popravljeno), gre za super rotacijo, tj. hitrost vrtenja jedra glede na hitrost vrtenja plašča. Če se jedro vrti počasneje kot plašč, je za opazovalca na površju planeta tako, kot da bi se vrtelo v nasprotni smeri – podobno kot se zgodi, ko se na avtocesti peljemo mimo avtomobila, ki se nam zdi, da se premika nazaj glede na nas.
Kaj se zares dogaja?
O čem torej govorijo nove (ki sploh niso nove) raziskave? Domnevajo, da na vrtenje jedra vplivata dve nasprotujoči si sili, ki delujeta nanj: močno zemeljsko magnetno polje – tega ustvarja tekoče zunanje jedro, ki obdaja notranje jedro in ga sili k vrtenju – ter enako močno gravitacijsko polje, ki ga ustvarja preostali del planeta in ki omejuje njegovo gibanje.
Znanstveniki naj bi končno razumeli ponavljajočo se dinamiko
Raziskave, ki so potekale že od devetdesetih let prejšnjega stoletja in pri katerih je bil Song eden od pionirjev, so omogočile razumeti, da hitrost jedra, če se res vrti, verjetno ni stalna, temveč niha prav zaradi dveh sil, ki se nenehno borita za nadzor. Zdaj pa Song meni, da je s poglobljeno študijo podatkov o potresih, ki so se zgodili od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, končno razumel dinamiko, ki je povezana z vrtenjem notranjega jedra.
Vsakih 70 let …
Po hipotezi, opisani v novi raziskavi, se jedro periodično upočasnjuje, dokler se ne začne vrteti počasneje od površja, nato pa pospešuje, dokler ne preseže hitrosti plašča. Cikel traja približno 70 let, v njem pa se jedro in plašč dvakrat na leto zavrtita z enako hitrostjo. Ta pojav so seizmografi prvič zaznali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, drugič pa med letoma 2009 in 2011. Trenutno se jedro torej postopoma upočasnjuje, v prihodnjih nekaj letih pa naj bi se začelo vrteti proti zahodu glede na nas na površju.
Bomo bolje razumeli?
Song pojasnjuje, da nam bi lahko njegova teorija pomagala natančneje razumeti dinamike, ki vplivajo na vrtenje notranjega jedra našega planeta in periodičnost, s katero se na površju pojavljajo nekateri pomembni podnebni in geološki cikli. Povprečna temperatura na planetu niha v ciklu, ki traja približno od 60 do 70 let. Podobno velja za dolžino dneva, ki se po podobnem ritmu spreminja za nekaj milisekund.
Skratka, apokalipse zaradi tega vsekakor (vsaj za zdaj) ne bo!
