V kakšni kondiciji je trenutno NLB Skupina?
NLB Skupina je trenutno v najboljšem položaju v svoji zgodovini. Ponovno se je utrdila na trgih JV Evrope, kjer so bile včasih slovenske banke že prisotne, hkrati so vsi ključni kazalniki poslovanja na zavidljivih ravneh: tako kapitalska ustreznost in likvidnost, ki sta klasična bančna kazalnika, kot tudi poslovna uspešnost. Sedemletno obdobje negativnih obrestnih mer je nas, ki delujemo v bančni industriji, prisililo, da smo racionalni – NLB je z digitalizacijo, robotizacijo in avtomatizacijo notranjih procesov ter poti do strank uspešno prilagodila obseg zaposlenosti. Če nas je bilo v NLB še leta 2010 zaposlenih 4200, nas je danes 2400. To svojo robustnost smo pokazali lani, ko je takratna Sberbank banka zaradi neljubih dogodkov zašla v težave. Odzvati se je bilo treba hitro, saj ji je grozila likvidacija, ki bi imela zaradi izgube zaupanja posledice za celoten bančni sistem in gospodarstvo ter gospodinjstva. V njej so imele denimo nekatere fizične osebe tudi po več milijonov evrov vlog, ki niso bile zavarovane z jamstveno shemo, da ne govorimo o vlogah podjetij, ki so že po definiciji nezavarovane. S prevzemom, predvsem pa s hitrim odzivom, smo dokazali ne samo to, da smo kapitalsko in likvidnostno tako operacijo sposobni izvesti, ampak da smo bili pripravljeni tudi mentalno. Vse skupaj se je namreč zgodilo čez noč in priča o »kondiciji«, po kateri me sprašujete. Eno je seveda finančna, drugo pa mentalna kondicija.
Mi smo namreč že nekaj let prej, praktično takoj po privatizaciji, analizirali vsako posamično nakupno priložnost, ne da bi vedeli, ali bo do nje prišlo. Tako danes poznamo vse banke v regiji do te ravni, da bi lahko učinkovito izvedli skrbni pregled in se odločili za neko partnerstvo oziroma nakup, če bi se pojavila priložnost. Seveda imamo pri tem lastne kapitalske omejitve, kar pomeni, da si ne moremo privoščiti nakupa velike banke.
Kakšni so načrti v državah, kjer ste prisotni?
Že dlje časa trdim, da je NLB Skupina kot regijska platforma podaljšana roka slovenskega gospodarstva in lahko tudi politične diplomacije, saj dejansko spremljamo slovenski posel v celotni regiji, razen na Hrvaškem. Upamo pa, da bo tudi tam prišlo do otoplitve odnosov do te mere, da se bomo lahko sporazumeli o odprtih vprašanjih.
Po naši oceni so se po premiku schengenskega režima na bosansko mejo in po jasno izraženi podpori Slovenije Hrvaški na tej poti vzpostavile okoliščine, da se lahko obudijo pogovori, ki bi lahko pripeljali do tega, da se NLB Skupini ponovno dovoli vstop tudi na hrvaški trg, s čimer bi kot edina bančna skupina zaokrožili operacije na celotnem območju nekdanje skupne države. Ne delamo si iluzij, da bomo ponovno imeli skupno državo, verjamemo pa v dodano vrednost večjega trga. In če imamo pobude, da se odprejo meje za talente, blago in kapital (pobuda Open Balkan), je po mojem mnenju smiselno, da Slovenija in Hrvaška skupaj zagovarjata ureditev območja zahodnega Balkana po modelu Skandinavije, ki bi moral vključevati tudi Slovenijo in Hrvaško. Težave s pridobivanjem talentov imamo vsi. Vsi imamo tudi potrebo po večjem domačem trgu, kjer so naše blagovne znamke prepoznavne in cenjene. Slovenci se s svojimi blagovnimi znamkami kljub neki diskontinuiteti v vmesnem obdobju še vedno lažje pozicioniramo denimo v Bosni in Hercegovini kot v Nemčiji. Govorim seveda o potrošniških blagovnih znamkah.
Če bi nam uspela vrnitev na hrvaški trg, bi s tem zaokrožili celotno območje nekdanje skupne države, na drugi strani pa je to nekako podaljšan domači trg. In s tem bi dejansko delovali na dvajsetmilijonskem in ne dvomilijonskem trgu. Drugi del načrtov je morebiti Albanija. Z vstopom v to državo bi pokrili prisotnost na vseh trgih tako imenovanega Zahodnega Balkana, torej v vseh šestih državah, danes smo prisotni v petih. Tudi po tem bi bili edinstveni, saj ni druge bančne skupine, ki bi pokrila vse trge Zahodnega Balkana. Tako bi bili kot obče prisoten regijski specialist naravna izbira za vse, ki v tej regiji poslujejo. Velik del blagovnih tokov na tem območju kljub vsemu poteka znotraj regije. Pomembno je ustvariti regijske prvake, ki imajo kritično maso v svoji dejavnosti, in ko dosežejo poslovne učinke v tej regiji, naredijo korak naprej. To je razvojni potencial, ki je prisoten. Neodvisno od tega na obstoječih trgih že dosegamo kritično maso, torej smo dovolj veliki, da imamo – kljub nadaljnji konsolidaciji, ki bo še prisotna na nekaterih trgih – dovolj zmogljivosti in jasne vizije, da bomo ob doslednem delovanju zelo uspešni.
Kje vidite priložnosti za preboj Slovenije?
Smo v obdobju, ko se nam ponuja izjemna in zgodovinska priložnost, saj se na globalni ravni nabavne verige premikajo bližje k proizvodnji končnih izdelkov. Če so prej komponente oziroma sestavni deli v Evropo prihajali iz pacifiškega bazena, se zdaj korporacije v Evropi želijo razbremeniti tveganj, ki so se pojavila ob pojavu koronavirusa, z zaprtjem Sueškega prekopa in vojno v Ukrajini. Vsi ti dogodki so vplivali na to, da so dobave postale nepredvidljive, vprašljiva pa je tudi njihova cena. Ob tem ima Slovenija zaradi svojega geografskega položaja privilegij, saj leži le nekaj ur vožnje od najmočnejšega industrijskega bazena na svetu. Govorim o južni Nemčiji, Bavarski, Švici, Avstriji in severni Italiji. Poleg tega, da smo tej regiji dobesedno sosedi, imamo tudi zelo veliko industrijskega in inženirskega znanja. Slovenija namreč spada med najbolj industrializirana in najbolj raznolika gospodarstva v Evropi, kar je zaradi razpršenega tveganja v času kriz velika prednost. Hkrati smo močno vpeti v srednjeevropske tokove. Z Luko Koper in vsemi logističnimi kapacitetami bi lahko na področju logistične dejavnosti ustvarili še bistveno več dodane vrednosti. Tu ne mislim zgolj premikanja tovora s točke A na točko B. Logistika dejansko pomeni pripeljati sestavine ali blago, mu dodati vrednost in ga šele nato premakniti naprej. Tu se lahko veliko naučimo od Avstrijcev, ki to zelo dobro počnejo v Cargo Centru Graz. Če pogledate, kje se pakirajo prehranski izdelki, kot je na primer losos, ki ga pakirajo v Hamburgu, boste videli, da so pristanišča s svojimi zaledji zelo veliki logistični centri z dodelavnimi posli in niso namenjena zgolj premikanju tovora. S tega vidika je zdajšnja zgodovinska priložnost izjemna.
Večkrat sem tudi javno povedal, da bomo konkurenčni le, če bomo imeli dostop do surovin po konkurenčnih cenah, med surovine pa v banki uvrščamo tudi energijo in druge elemente poslovnega modela. Ob tem mislim tudi nagrajevanje zaposlenih, pri čemer ni vseeno, kako so nagrajeni inženirski kadri, ki razvijajo rešitve na področju proizvodnje, izdelkov in storitev, ki jih ponujamo. Če ne želimo tekmovati s ceno, s čimer zacementiramo nizke plače, potem moramo v Sloveniji znati zadržati in k nam pripeljati talente, ki bodo razvijali rešitve na kakovostnih ravneh, ki bistveno presegajo ravni švicarskih, nemških in italijanskih izdelkov.
Kako to, da ste se odločili odpreti razvojni kompetenčni center v Srbiji in ne v Sloveniji?
Kot sem že rekel, moramo biti sposobni doma zadržati oziroma sem pritegniti talente, ki bodo sposobni hitro in učinkovito razvijati rešitve, ki jih potrebujemo. Zaradi izboljševanja uporabniške izkušnje, v kar tradicionalno bančno industrijo silijo finančno-tehnološka podjetja, ki so to uporabniško izkušnjo strankam približala na drugačen način, je nujno potrebna digitalizacija. Na tem področju smo sledilci, kar pomeni, da moramo veliko teh rešitev še razviti. Dejstvo je tudi, da nas je v ta korak prisililo pomanjkanje talentov. Vse manj ljudi je pripravljeno delovati na rutinskih delovnih mestih. Zato moramo storitve, ki so transakcijske in rutinske ter ponavljajoče se narave, kolikor se le da standardizirati in nato digitalizirati, avtomatizirati, robotizirati … Zaradi vsega navedenega imamo veliko potrebo po talentih, ki nam bodo to pomagali razviti. Slovenski izobraževalni sistem na žalost ni prilagojen tako močnemu povpraševanju po tovrstnih kadrovskih profilih, saj na trgu skoraj ni podjetja, ki ne bi potrebovalo kakovostnega informatika. Naše šolstvo je preveč rigidno pri prilagajanju na vsakokratne okoliščine in dejanske potrebe po talentih, ki izhajajo iz gospodarstva. Slovenija je majhno in izrazito odprto gospodarstvo, ki večino svojih proizvodov in storitev proda v tujino. Mi ne moremo sami sebi izbirati, kaj bomo proizvajali, ampak moramo izdelovati tisto, kar je na drugi strani nekdo pripravljen sprejeti in za to plačati. Časi planskega gospodarstva so mimo. Ne moremo se samozadostno zapreti v okoliščinah, ko imamo znotraj EU prost pretok blaga, kapitala in talentov. To je osnovna ideja Evropske unije, ki naj bi tudi zagotavljala mir v Evropi. Zato ne moremo delovati kot otok, ki svoje talente zapira v ozko domače okolje, po drugi strani pa jih želi vrednostno in ideološko pozicionirati drugače.
Zaradi takega razmišljanja se mi očita, da sem kapitalist oziroma privrženec kapitala. Jaz zgolj razumem, kakšno ureditev imamo. In trenutna družbena ureditev je tržno gospodarstvo. Z vsemi slabimi in dobrimi stranmi. Dokler je Slovenija vpeta v te tokove, preprosto moramo biti mednarodno konkurenčni, če želimo povečevati blagostanje oziroma če želimo zgraditi družbo in sistem, ki bosta omogočala, da bomo to, kar imamo zapisano v ustavi, tudi živeli. Torej, da smo socialna država na način, da pomagamo ljudem v stiski in tistim, ki ne zmorejo, da imajo dostojno življenje. A hkrati mora biti naš sistem učinkovit na način, da se pomaga tistim, ki pomoč res potrebujejo, in dovolj temeljito. Ostale pa naj se spodbuja, da doprinesejo k družbenemu razvoju s tem, da trdo in odgovorno delajo ter to postane vrednota. Strinjam se, da so v Sloveniji plače nizke in da je treba ustvariti pogoje za njihov sorazmeren dvig. Tudi s povišanjem minimalnih plač. Ampak hkrati črniti in stigmatizirati gospodarstvo in ustvarjeno vrednost ter govoriti, da je zlo in bistveno dodatno obdavčevati višje plače … Bojim se, da bo to privedlo do nasprotnih učinkov; da bomo skupaj na agregatni ravni ustvarili manj oziroma ne toliko, kot bi lahko, in bomo s tem vsi skupaj deležni nižjega obsega blagostanja.
Niste prvi s tovrstnim pogledom na ureditev, ki bi jo potrebovala Slovenija. Iz ust ljudi, ki so imeli priložnost voditi Slovenijo, je bilo to slišano že večkrat. Zakaj se po vašem mnenju ta vizija ne uresniči?
Jaz vidim izziv v slovenskem strankokratskem vodenju politik, ki v kombinaciji z volilnim sistemom, kot ga imamo, privede do vlad brez trdnih mandatov oziroma do vodenja ekonomskih politik na podlagi dnevnih javnomnenjskih raziskav, ne pa na podlagi dolgoročnih strateških usmeritev. Veste, ljudem govoriti, da morajo trdo in odgovorno delati, ni popularno. Stališče, da bo nagrada povezana z dejanskim prispevkom, tudi ni. Govoriti javnemu sektorju, da mora biti racionalnejši pri zaposlovanju, prav tako ne. Predvsem pa to ne prinese glasov na volitvah. Meni dandanes očitajo, da bi rad odpuščal šolnike, sodnike in ostale zaposlene v javnem sektorju. A to je v popolnem nasprotju s tem, kar v javnosti govorim. Trdim, da morajo v javnem sektorju delati največji talenti tega naroda, ki so ustrezno nagrajeni, in da moramo imeti na kritičnih področjih dovolj takih ljudi, da bomo imeli dostojno oskrbo za ostarele, ustrezno kalibriran in kakovosten izobraževalni sistem in še kaj. To pa pomeni, da učitelji ne morejo zgolj hoditi v službo, ampak je treba jasno spremljati njihovo uspešnost. Enako velja za zdravnike, sodnike in druge uslužbence v javnem sektorju. Kakega zavoda ali agencije pa verjetno tudi sploh ne potrebujemo.
Trdim, da je predsednik vlade najbolj podplačan človek v tej državi. Ima ekstremno odgovornost. In tu je treba začeti ukrepe. Razumeti, da se moramo opredeliti, katere so ključne družbene funkcionalnosti, ki jih potrebujemo, in jih potem ustrezno podpreti, tako procesno kot z opremo. Primer: uvedemo povsem centralizirano nabavo in administracijo v zdravstvu, s prihranki pa dvignemo plače zdravstvenemu osebju, nabavimo opremo in uredimo prostore. Ne da se ves čas iz proračuna jemlje in jemlje, nič pa se ne naredi na področju prihrankov. Gre za čisto ekonomsko logiko. A ker tako razmišljam, sem deležen očitkov. Večkrat sem tudi že dobil odgovor, da se družbenih humanitarnih dejavnosti ne da racionalizirati. Morda pa jih lahko? Morda se moramo vprašati, kaj oziroma katero od teh dejavnosti potrebujemo za družbeno blagostanje, in doseči družbeni dogovor, kakšen obseg teh dejavnosti si lahko privoščimo. Seveda si želimo, da so ljudje, ki delajo na teh področjih, ustrezno nagrajeni, a hkrati od njih zahtevajmo, da so odgovorni. Morda pa jih je le tu in tam preveč in so po nepotrebnem zaščiteni tudi v primeru, da od njih ni nobenega učinka. Kot sem povedal, tudi v NLB so nas razmere prisilile, da ni več 4200 zaposlenih, ampak 2400, ob tem pa ustvarimo dvakrat več. Torej se da.
Koliko bank Slovenija potrebuje oziroma koliko jih trg prenese?
To je zelo zanimivo vprašanje in enoznačnega odgovora ni. Večkrat sem sicer malo provokativno rekel, da je v Sloveniji prostora za šest bank. Danes jih je 13 oziroma 14. Po naši združitvi z N Banko, Nove KBM z SKB banko, ko bo jasna usoda Deželne banke, hranilnice pa se bodo morda nekoliko bolj povezale, bomo na koncu prišli pod 10. Kakšna bo končna številka, ne bi napovedoval. Trg se normalizira in vzpostavljajo se trije močni stebri: dva okoli NLB in OTP, tretji pa z morebitno konsolidacijo ostalih bank na trgu v nekem zmernem okviru. To pomeni, da bomo imeli zelo primerljiv trg z avstrijskim, češkim in ostalimi. Temu lahko rečemo končna faza zrelosti. Takšno število ključnih stebrov v neki panogi še vedno zagotavlja konkurenčno okolje, kar pomeni, da ne bodo prizadeti kupci storitev, bankam pa še vedno omogoča neko razumno ekonomiko, ker ne bo igralcev, ki bi v ekonomski stiski ponujali storitve pod ceno ali z neustreznimi zavarovanji. Tako torej dobimo dolgoročno stabilnost in ugodnejše okolje. Podobne razmere imamo v Sloveniji na zavarovalniškem trgu, ki je do te mere razvit že kar nekaj časa.
Če se dotakneva še obrestnih mer. Te je v nekaj tednih katapultiralo iz negativnega območja. Kaj to pomeni za banko, kaj za potrošnike?
Ta pojav je treba razumeti celovito. Če pogledate obrestno okolje v ne tako daljni preteklosti, smo imeli leta 2009 petodstotni euribor in vse do leta 2015 precej visoke ravni obresti. Imeti šest- do sedemodstotno obrestno mero za stanovanjsko posojilo ni bilo nekaj nemogočega. Potem je trg stanovanjskih kreditov do leta 2017 praktično stagniral, nato pa se je začela izrazita rast. Takrat smo začeli postopoma, v zadnjih nekaj letih pa, vsaj v naši banki, skoraj izključno sklepati posle s fiksnimi obrestnimi merami. Več kot 90 odstotkov tovrstnih posojil je bilo v NLB sklenjenih s fiksno obrestno mero in ta gospodinjstva zaradi povišanja obrestnih mer niso prizadeta. Dejstvo pa je, da bo nova raven prizadela tiste, ki imajo variabilno obrestno mero še iz predhodnega obdobja. Ampak centralne banke, glede na njihove izjave, ne pričakujejo radikalnih dvigov obrestnih mer. Če pride euribor na 3,5 odstotka in imate pribitek od 1,2 do 1,5 odstotka, kar je standardna obrestna mera za stanovanjsko posojilo v Sloveniji, bo skupna obrestna mera še vedno pod petimi odstotki. Glede na to, da je bilo 15-letno povprečje euriborja pred tem obdobjem izredno nizkih obrestnih mer okoli dva odstotka, je to zdaj normalno kreditno okolje. V prihajajočih letih se pričakuje, da se bo inflacija znižala in se bo dejansko začela prilagajati ravni obrestnih mer. Je pa res, da smo v obdobju, ko je zelo zahtevno razmišljati o tem, ali bi kredit raje najeli po fiksni petodstotni ali je morda kljub vsemu smiselno najeti posojilo po variabilni obrestni meri, ker se kljub vsemu pričakuje, da bo euribor padel. A vse to so špekulacije, s katerimi se mi ne želimo ukvarjati. Mi svojim strankam dopuščamo, da se o tem odločijo same. Je pa res, da se je zaradi povišanja obrestnih mer trg nepremičnin skoraj povsem zaustavil.
Drugo dejstvo, ki ga je treba izpostaviti, je, da sta bili dve tretjini stanovanj v zadnjih dveh letih kupljeni z gotovino, le tretjina pa financirana s posojili. In še pri teh posojilih je bilo povprečno razmerje med višino posojila in zavarovanjem nepremičnine, ki je bila predmet nakupa, v primeru naše banke, 62 odstotkov. Zaradi naštetega ne pričakujemo radikalnih stisk na področju odplačevanja kreditov, tam, kjer pa bodo nastopile, bomo seveda ravnali odgovorno in z odlogi ter podaljšanjem ročnosti razbremenjevali morebitno likvidnostno stisko gospodinjstev.
A moramo razumeti še en fenomen. V obdobju inflacije nominalno glavnica posojila ostaja enaka, njena realna vrednost pa pada. Poleg tega rastejo tudi plače in s tem se breme dolga v realnem smislu zmanjšuje, kar v pomembnem delu uravnoteži dejanski pritisk, ki ga občutita posameznik in gospodinjstvo.
Če se obresti pri kreditih dvigujejo, pa na nasprotni strani za depozite še vedno vztrajajo na dnu. Zakaj?
Banke smo v rahlo različnih položajih. Tiste, ki imamo velik presežek depozitov nad posojili, smo v drugačnem kot tiste, ki tega presežka nimajo. Nekatere od teh zdaj želijo privabiti stranke tako, da jim ponujajo višje obrestne mere, ob tem pa seveda od njih pričakujejo, da bodo k njim prenesle celotno finančno poslovanje. Gre za trženjski prijem. Po drugi strani moramo v NLB zaradi regulatornih zahtev za vsak evro posojila zagotoviti 35 centov izbrisljivih instrumentov. To je zelo specifičen, tako imenovani predpis MREL, ki poskuša zagotoviti varno poslovanje bank, da jih v primeru težav ne bi bilo treba sanirati z davkoplačevalskim denarjem. A kaj to pomeni v praksi? Regulatorji zahtevajo, da te instrumente izdajamo na mednarodnem finančnem trgu kvalificiranim finančnim vlagateljem, ne pa ozaveščenim vlagateljem, kot so na primer podjetja. To pomeni, da smo soočeni z dejanskimi tržnimi okoliščinami in tem, kako mednarodni finančni trgi v danem trenutku ocenjujejo razmere. V NLB smo poskušali izdati podrejeno obveznico, a trgi tega več kot eno leto niso dopuščali. Izdali smo eno klasično nepodrejeno obveznico po šestodstotni obrestni meri, podrejene obveznice, ki smo jih izdali novembra, pa celo po 11-odstotni obrestni meri. Naj poskusim pojasniti, kaj to pomeni za ekonomiko bančnega poslovanja: za vsak evro posojila, ki ga podelimo, moramo najeti 35 centov tovrstnih virov. Ob tem, da imamo bistveno presežno raven depozitov v primerjavi s tem, kolikor je mogoče nalagati v posojila. A Banka Slovenije nas še dodatno opozarja, da smo Slovenci preveč pogumni pri najemanju kreditov, čeprav smo med najmanj zadolženimi narodi v Evropi, in omejuje kreditno aktivnost gospodinjstev. Komu naj potem banke posojajo denar? Če pa ga že posodijo, morajo, kot sem že povedal, za vsak evro najeti 35 centov posojila po šest- do 11-odstotni obrestni meri. Vprašanje, ki iz tega sledi, je: kakšna naj bo potem končna cena posojila za stranke? Zakaj naj za depozite plačujemo več, če jih že imamo 40 odstotkov preveč? Za 35 odstotkov od ostanka pa moramo najemati še bistveno dražje vire. Logika ščitenja javnih financ je torej nekoliko v nasprotju z logiko ekonomike bank in logiko ponujanja storitev našim strankam, tako gospodarstvu kot fizičnim osebam. Zato, da smo varni kot medvedi, imamo vsi skupaj manj.
Kakšen je vaš odnos z Banko Slovenije? Večkrat ste bili precej glasni pri opozarjanju na negativni učinek omejitev, ki vam jih je predpisala.
Meni se zdi absurdno, da sem v tej državi edini, ki glasno o tem govorim že od uvedbe makrobonitetnih ukrepov, torej od druge polovice leta 2019. Imam pa občutek, da so končno tudi nekateri drugi, predvsem v političnih strankah, razumeli, da ti ukrepi dejansko vplivajo na svobodo sprejemanja odločitev na ravni gospodinjstev. Seveda se strinjam, da ne smemo spodbujati, da se ljudje s prenizkimi prejemki neracionalno zadolžujejo. A tudi ljudje z manj denarja imajo svoje življenje in svoje potrebe. Nekateri živijo v svojih nepremičninah, drugi pa plačujejo najemnino in ne vem, zakaj ne bi smeli zamenjati najemnine s kreditnim obrokom. Če živijo v starejši hiši, nekje na podeželju, jo morajo ravno tako vzdrževati. Naj ljudi ščitimo pred njimi samimi, da se ne bodo pretirano zadolžili, s tem, da jim zadolževanje enostransko prepovemo kar vsepovprek? Dopuščajo se sicer neke izjeme, a kako naj banka arbitrarno presodi, komu dovoliti izjemo in komu ne? Teh odločitev ne moreš prepustiti bankam. Na eni strani to predstavlja korupcijsko tveganje, na drugi strani pa se moramo vprašati, kakšno sporočilo pošiljamo ljudem. Na primer nekomu v Prekmurju, ki ima povprečno plačo in enega otroka, pa smo ga kar naenkrat soočili z dejstvom, da je kreditno nesposoben. Predstavljajte si, kakšen šok so doživeli moji kolegice in kolegi v poslovalnicah, ko so ti ukrepi prišli v veljavo in so morali denimo sosedu, ki je z banko posloval 30 let, v tem času najel več kreditov in tudi vse odplačal, sporočiti, da mu denarja ne morejo več posoditi.
Banka Slovenije v svojem biltenu vztrajno beleži podatek, da kreditiranje kljub ukrepom narašča. Kako komentirate?
Narašča skupni obseg kreditiranja, a tudi prejemki in prihranki gospodinjstev ter BDP. Delež posojil v njem ne raste in slovenska gospodinjstva smo med najnižje zadolženimi v Evropi, gospodarstvo pa je kljub bistveno večjemu obsegu prihodkov in dobičkov razdolžilo na polovico obsega posojil leta 2008. Če pogledate obseg potrošniških posojil, je od leta 2008 radikalno upadel in se je šele zdaj začel povečevati, torej po 14 letih. Če pa pogledamo stanovanjska posojila, lahko ugotovimo, da prihaja do dodatnega razslojevanja v slovenski družbi. V zadnjih treh letih in pol so namreč imeli tisti z nižjimi prejemki bistveno nižjo kreditno sposobnost, tisti, ki so bili kreditno sposobni, pa so imeli dostop do zgodovinsko najcenejšega denarja in so se zadolževali celo po 1,5-odstotni fiksni obrestni meri za obdobje 30 let, kar je smešno. Zato sem zbegan, ko me napadajo, da branim interese bank po zaslužku, in so jih polna usta skrbi za malega človeka, ta mali človek pa nima enakih možnosti. Eno od osnovnih načel trajnostnega razvoja je, da imajo vsi segmenti populacije dostop do enakih storitev in enake možnosti. Nekdo, ki mora privarčevati za streho, ki je v slabem stanju, si ne more privoščiti, da bo 15 let varčeval in jo šele potem popravil. Gre za to, da te dame in gospodje, ki »vrtijo« svoje modele, ne razumejo dejanskega stanja. Ko reče viceguverner, da bi lahko banke podelile dodatnih šest milijard posojil, ker imajo toliko kapitala, pozablja, da je res, da imamo toliko kapitala, a posojil dejanskim ljudem ne smemo dati zaradi omejitev, ki so jih predpisali v taisti Banki Slovenije. Tisti, ki imajo visoke prihodke, pa posojil ne potrebujejo, kajne? Dejanski ljudje pač nismo številke in modeli, statistiko pa se lahko prikroji za kakršnekoli potrebe.
Obveznice, ki ste jih zaradi novih zahtev regulatorjev izdali novembra, so izdane ob kar 11-odstotni donosnosti do dospetja. Kje so vzroki za tako visoke zahtevane donose in kaj to pove o zaupanju vlagateljev v banko?
Ko sem govoril o povratni informaciji, ki jo dobimo ob prodaji obveznic, sem imel v mislih splošno stanje na trgu. Težave ob izdaji podrejenih obveznic so imele vse banke in vse smo plačevale visoke cene. V podobnem obdobju je ena od bank izdajala nepodrejene obveznice in plačala skoraj osemodstotne obresti. Smo v obdobju 10-odstotne inflacije in zaradi razmer se odpira več vprašanj: kakšna je torej primerna cena za kapitalski instrument? Je 11 odstotkov dovolj? Kakšen zahtevan donos na kapital ima tisti, ki zagotavlja kapitalski instrument, ki bo prvi izbrisan, če bo prišlo do težav?
Podrejene obveznosti so drugačne narave in v Sloveniji je še živ spomin na izbris te vrste obveznic, zato nam zdaj niti ne dovolijo, da bi jih prodajali komurkoli drugemu kot mednarodnim kvalificiranim finančnim vlagateljem. Dokler v NLB Skupini ustvarjamo višje donose, kot je teh 11 odstotkov, in nam teh 11 odstotkov zagotavlja, da lahko rastemo, je to ekonomsko razumno početje, je pa seveda bistveno dražje kot prej – kar moramo upoštevati v kalkulacijah stroškov našega financiranja. Situacija je torej precej kompleksna. Regulatorno zakonodajno okolje se je v zadnjih 15 letih radikaliziralo in tega ljudje ne razumejo. Marsikdo si misli, da je opravljati bančni posel preprosto. Ampak navsezadnje živimo od tega, da najamemo depozite in jih prodamo naprej kot kredite. In če na primer podelimo 100 kreditov po milijon evrov po enoodstotni obrestni meri in nam ga samo eden ne vrne, že ne pokrivamo več vseh svojih. Če ga ne vrneta dva, morda že potrebujemo kapital. Zato so banke radikalno zaostrile kriterije pri presojanju primernosti podeljevanja posojil. Zdaj se v celoti usmerjamo v denarni tok, ki je porok za poplačilo kredita, in ne na zavarovanje za posojilo. Kakšna je namreč vrednost nepremičnine v negativnem ciklu? Ali ob krizah trg sploh obstaja? Spomnimo se samo Celovških dvorov, kjer so se ob zlomu trga stanovanja prodajala po 1000 evrov za kvadratni meter, nato pa pet let pozneje isto stanovanje, a v slabšem stanju, za 3600 evrov. V vrsti pa je stalo 36 kupcev.
Večkrat v svojih medijskih nastopih presežete meje bančništva in se odzovete na aktualno dogajanje v politiki. Zakaj?
Jaz nisem politik, sem bančnik. In kot bančnik imam povsem drugo odgovornost do tistih, ki so moje stranke. Moje oziroma naše stranke so slovenski gospodarstveniki, slovensko gospodarstvo in slovenska gospodinjstva. Od tega, kakšne pogoje gospodarjenja in bivanja imajo, je odvisno njihovo zdravje, njihova poslovna sposobnost in uspešnost. Od vsega naštetega pa so odvisne naša konkurenčna sposobnost, stabilnost in uspešnost. Ne počnem nič drugega kot to, da se trudim, da bi imeli v Sloveniji za slovensko gospodarstvo in slovenska gospodinjstva primerljive pogoje, da smo mednarodno konkurenčni v globalnem okolju in smo kot majhno odprto gospodarstvo lahko kos sodobnim globalnim izzivom. Govorim samo o tem, da morajo ključne družbene podsisteme voditi največji talenti in da morajo imeti slovenska podjetja konkurenčne pogoje, da lahko normalno tekmujejo. Ne privilegiranih pogojev, ampak primerljive, na primer z nemškimi. Samo o tem govorim. Z gospodarstveniki smo ugotovili, da je moč v povezovanju, zato sta se slovenski realni in finančni sektor povezala ter ugotovila, da govorita enako. V Sloveniji se pojavlja vprašanje, ali smo ideološko, na ravni naroda, na isti valovni dolžini. O tem se moramo temeljito pogovoriti. Mi pa skačemo le iz enega ekstrema v drugega. Obtožujemo se, da so eni levi, drugi desni, eni rdeči, drugi pa črni oziroma beli. V resnici pa smo le Slovenke in Slovenci. Nas v bančništvu in gospodarstvu iskreno zanima le, kako bomo ustvarili več, da bomo lahko več razdelili. V slovenski ustavi jasno piše, da smo socialna država, in mi temu ne nasprotujemo, ne nasprotujemo niti povišanju minimalne plače, vsaj jaz osebno ne. Zdi pa se mi absurdno, da se hkrati na drugi strani ob 10-odstotni inflaciji plače najbolje plačanih talentov nominalno znižujejo za 15 ali več odstotkov (realno torej kar za četrtino) in se tako ustvarja uravnilovko. To bo zagotovo demotiviralo tiste, ki naj bi ustvarjali višjo dodano vrednost. Če se boste malo pogovorili s svetovalnimi hišami, boste ugotovili, da že delajo na stotinah primerov selitev sedežev gospodarskih družb v Republiko Hrvaško, ki je pred nekaj leti uvedla razvojno kapico in ima tudi posebne spodbude za pritegovanje digitalnih nomadov. Resničen primer: zakonska partnerja iz dveh držav sta zaposlena v mednarodnem podjetju, enem največjih v svoji panogi na svetu. En je davčni rezident na Hrvaškem, drugi pa v Sloveniji. Imata enako bruto plačo, le da tisti na Hrvaškem dobi 47 odstotkov višje neto izplačilo. O tem se želimo pogovarjati, kajti trenutno stanje je absurdno ter prihaja do zgodovinskega odliva kapitala in kakovostnih delovnih mest iz Slovenije. In zato smo glasni: to ni okej! Če pa smo Slovenci in Slovenke kolektivno za tako ureditev, se bodo morali najambicioznejši pač izseliti. Ali pa se bomo vendarle potrudili najti najmanjši skupni imenovalec in se skupaj razvijali na urejen, dogovorjen, sorazmeren način. Tovrstnega dialoga preprosto ni.
Se vam zdi, da Slovenke in Slovenci to razumemo?
Trdim, da smo Slovenke in Slovenci globoko v svojem konservativnem bistvu absolutno na tej valovni dolžini in se zavedamo, da je treba trdo in odgovorno delati. Če pa nam nekdo dodatne pravice meče v hrbet, jih seveda z odprtimi rokami sprejmemo.
NLB je skozi vsa leta igrala pomembno vlogo pri podpori različnih družbenih dejavnosti: umetnosti, kulturi, športu, ekologiju ... Pred kratkim ste najavili ponoven začetek odkupa umetniških del v državah, kjer je prisotna NLB Skupina. Zakaj? Kako se odločate, katere dejavnosti boste podprli?
NLB v Sloveniji upravlja 70 odstotkov vse gotovine, 40 odstotkov vseh plačil in v tem smislu imamo sistemsko vlogo. V zgodovini so finančne institucije takega ranga bile meceni in podporniki drugih ključnih družbenih podsistemov in umetnost spada mednje. Menimo, da je umetnost tista, ki nastavlja ogledalo vsakokratni družbi, in je hkrati neko sidro ter jedro kritične misli. NLB v svojih nedrjih hrani največjo zaokroženo zbirko sodobne slovenske likovne umetnosti, ki je tudi nacionalni spomenik, saj smo jo skupaj z ministrstvom za kulturo že pred privatizacijo zaščitili. Odločili smo se, da bomo na Čopovi ulici v Ljubljani, kjer smo ustanovili Muzej bančništva Slovenije Bankarium, v drugem in tretjem nadstropju uredili galerijo, kjer bomo razstavili del naše stalne zbirke. Hkrati bomo ponovno odkupovali umetniška dela, ne samo v Sloveniji, ampak v celotni regiji JV Evrope, kjer se tudi uvrščamo med tri najpomembnejše finančne institucije, pa tudi v prijateljski Hrvaški. S tem dajemo jasno sporočilo, da je ključ v čezmejnem povezovanju družbenih podsistemov, v ravnovesju in sorazmerju med pridobitno dejavnostjo in drugimi podpornimi stebri družbe, da nismo drug drugemu volkovi, ampak ljudje. Zato smo se podali tudi v šport. Ne le zato, da bi slavili uspehe, ampak predvsem zato, da naše otroke pripeljemo v telovadnice in na igrišča ter jih v teh virtualnih časih naučimo druženja in komuniciranja na fizični ravni, predvsem pa razumeti, da so del življenja tudi porazi, ob katerih je treba nasprotniku pogledati v oči, mu iskreno čestitati, se vrniti na trening, delati več in se vrniti močnejši.
