Njegova igralska kariera je razpeta čez šest desetletij, vkaterih je zaigral v več kot 100 filmih, za vlogo v legendarnem Ben-Huru (1959) pa je prejel tudi Oskarja za glavno moško vlogo. V petdesetih in šestdesetih letih je bil eden od mnogih igralcev, ki so obsojali rasizem in je sodeloval z gibanji za človekove pravice. A 1987 je nenadoma prestopil od Demokratov v republikanski tabor in ustanovil komite za aktivno podporo predsednika Reagana, kar pet mandatov pa je bil na čelu Ameriške orožarske zveze.
Rodil se je 4. oktobra 1923 kot John Charles Carter v mestu Wilmette v Illinoisu mami Lilli in očetu Russellu, delavcu na lokalni žagi. V njegovih žilah je tekla angleška kri in nekaj malega tudi škotska, njegovi predniki pa so v ZDA prišli že v 17. stoletju. Heston je v svoji biografiji obširno navedel svoje korenine. Pradedek in prababica sta nosila priimek Charlton in sta živela v Kanadi, kjer se je 1872 tudi rodila njegova babica Marian Charlton. Zelo zgodaj je oče, ki je delal v družinskem gradbenem podjetju, družino preselil v ruralno in gozdnato okolje Michigana, kjer je bodoči igralec otroška leta preživljal v idiličnem podeželskem okolju, večinoma pa je lovil divjad in ribe.
Ko je dopolnil 10 let, sta se starša ločila. Nedolgo zatem se je znova poročena mama s Charltonom in njegovo sestro in bratom preselila nazaj v njegov rojstni kraj.
Chalrton Heston je pozneje povedal, da je bil samotar in tudi, ko so se pozneje preselila v Chicago, se je držal za sebe in stran od sošolcev.
Igralstvo kot igra
»Bil sem koščen suhec iz gozdov, vsi ostali fantje so bili iz bogatih družin in so vedeli vse o puncah.«
Heston se je spominjal, da je v času odraščanja večkrat zahajal v bližnji gozd in igral junake, ki jih je srečeval v knjigah, ki jih je bral. V srednji šoli se je vključil v dramski program in zaigral v nemem 16-milimetrskem filmu Peer Gynt skupaj z bratom Alanom Carterjem, ki ga je posnel bodoči filmar David Bradley. Winnetka Community Theatre mu je podelil štipendijo, s katero se je vpisal na igro na Northwestern University od 1941 do 1943. 1944 se je Heston poročil s sošolko z univerze, Lydio Marie Clarke in istega leta je vstopil v ameriško letalstvo, kjer je služil dve leti kot radijski operater in strelec na bombniku B-25 v enoti, ki je služila na skrajnem zahodu ZDA, Aleutskih otokih na Aljaski.
Po koncu voske se je preselil v Hell's Kitchen v New York, kjer je delal kot model za slikarje in iskal pot do gledališč. Zato je sprejel ponujeno službo vodje gledališča v Ashevilleu v Severni Carolini za 100 dolarjev na teden.
Tudi vojaški veteran
Leto pozneje se je vrnil v New York, kjer je sprejel stransko vlogo odrske uprizoritve v Antony & Cleopatra na Broadwayu. Nastopal je tudi v CBS-ovi oddaji Studio One, eni najbolj popularnih serij v petdesetih. Prva resnejša filmska vloga je bila spet vloga Marka Antonija v neodvisni filmski priredbi Julius Caesar (1950), ki jo je posnel njegov študentski prijatelj David Bradley.
1950 ga je v eni od televizijskih oddaj opazil filmski producent Hal B. Wallis in mu ponudil pogodbo. Žena ga je takrat spomnila, da sta se odločila delati v gledališčih in na televiziji, pa ji je rekel: »Bom poskusil samo en film, da vidim, kako to je.«
Charlton Heston je prvič nastopil v filmu Dark City (1950), preboj pa se je zgodil v filmu Cecila DeMillea, Največja predstava na svetu (1952), kjer je zaigral cirkuškega upravitelja.
Sledila sta filma Ruby Gentry (1952) z Jennifer Jones in Paramountov vestern Divjak (1952), kjer je igral človeka, ki je odrastel pri indijancih, sledila sta še vesterna Pony Express (1953) in Arrowhead (1953) s Katy Jurado. Billy Wilder je 1953 pripravil Stalag 17 z mislijo na Hestona, a je potem vlogo dobil William Holden in zanjo dobil tudi Oskarja. Z Wallisom je spet sodeloval v Bad for Each Other (1953), potem pa je za Paramount posnel avanturo Gola džungla (1954), kjer se je boril proti ubijalskim mravljam in Skrivnost Inkov, ki so ga snemali na Machu Picchuju in je bil navdih za Indiano Jonesa mnoga leta pozneje. Sledilo je še nekaj filmov, potem pa so se začele velikanske biblične vloge.
Deset zapovedi kot velika filmska klasika
Med nesmrtne se je vpisal v novi izvedbi DeMilleovih Desetih zapovedih (1956), kjer je igral Mojzesa. DeMille si je zamislil Hestona prav zaradi njegove podobnosti z Michelangelovim kipom. Tudi njegov sin, Fraser Clarke Moses, ki je bil v času snemanja star tri mesece, je dobil vlogo Mojzesa kot dojenčka. Film je postal ena največjih uspešnic vseh časov, kritiki pa so imeli polna usta hvale za Hestonovo igro. Za vlogo je bil nominiran za Zlati Globus in španski Fotogramas de Plata za tujega igralca. Posnel je tudi vestern Trije nasilni možje (1957) in Dotik Hudiča z Orsonom Wellesom, ki je postal ena klasičnih mojstrovin Hollywooda. Z Gregoryjem Peckom je posnel Prostrana dežela in The Bucanner (1958) z Yulom Brynnerjem.
Potem pa je napočil čas za največjo vlogo v njegovi karieri. Heston je sprejel glavno vlogo v Ben-Huru, potem ko so jo zavrnili Marlon Brando, Burt Lancaster in Rock Hudson. Za film je 1960 prejel Oskarja za glavno moško vlogo, enega od kar 11 Oskarjev tega filma.
Ljubezen do odra
Heston se je odpovedal vlogi v Let's Make Love z Marylin Monroe, da bi lahko zaigral v odrski uprizoritvi The Tumbler, ki jo je režiral Laurence Olivier. Heston je bil namreč njegove velik oboževalec, a po samo petih uprizoritvah februarja 1960 je bila predstava umaknjena s sporeda.
»Sem edini, ki je imel kaj od te predstave,« je povedal Heston. »Dobil sem možnost sodelovati z Olivierjem. V šestih tednih sem se od njega naučil stvari, ki se jih drugače ne bi nikoli.«
Na Brodway se po tem nikoli ni več vrnil, je pa užival v igranju na manjših regionalnih odrih v predstavah kot so Macbeth, Julij Cezar in Antonij in Kleopatra. Zase je vedno pravil, da je shakespearejanski igralec, saj je odigral ogromno njegovih del.
V šestdeseta je vstopil s filmom Samuela Bronstona, El Cid (1961), ki govori o španskem srednjeveškem junaku, ki je postal velika uspešnica. 1962 je posnel vojno komedijo Golob, ki je osvojil Rim. Bronston ga je povabil tudi v 55 dni v Pekingu (1963), ki pa je bil finančna polomija.
Sledile so klasike Največja zgodba vseh časov (1965) kjer je Heston igral Janeza Krstnika, pa Michelangela v Agoniji in ekstazi (1965) skupaj z Rexom Harrisonom. Sam Peckinpah ga je angažiral za Majorja Dundeeja (1965), Franklin J. Schaffner pa za Gospodarja vojne (1965).
Od 1965 do 1971 je bil Charlton Heston predsednik Ceha filmskih igralcev. Ta je bil ustanovljen leta 1933 kot protiutež Akademiji, ki podeljuje tudi Oskarje. Šestdeseta je zaključil s Counterpointom (1968) in vesternom Will Penny (1968), ki nista bila uspešnici, je bila pa zato toliko bolj opažena njegova odlična igra.
Sedemdeseta za akcijske junake in filme o katastrofah
Vse od Ben-Hura Heston ni bil med vodilnimi igralci, potem pa je spet postal popularen v Schaffnerjevm Planetu opic (1968). 1970 je spet zaigral Marka Antonija v filmski priredbi Julija Cezarja, skupaj z Jasonom Robardsom in Richardom Chamberlainom.
Še en njegov kultni film je 1971 posneti The Omega Man, post apokaliptični film o zadnjem človeku na planetu, ki je bil tudi osnova za I am legend (2007) z Willom Smithom. Igralsko Heston ni prepričal, je bil pa film vseeno uspešnica. 1972 je režiral svoj prvim film, Antony in Cleopatra, a po poskusnem prikazovanju nikoli ni prišel na velika platna, zelo redko pa ga vidimo na televiziji. Končno je luč sveta ugledal 2011 na DVD-ju.
V Skyjacked (1972), filmu o letalu z bombo, je bil akcijski junak, film je postal hit, priredba Jacka Londona, Klic divjine (1972), pa je bil polomija. Sledila je še ena znanstveno fantastična klasika Soylent Green (1973), v Treh mušketirjih (1973) pa je igral kardinala Richelieuja. Naslednja dva filma sta bila filma o katastrofah – Potres (1974) in Airport 1975 (1974), 1976 pa je sodeloval tudi pri vojni klasiki Midway. Do konca sedemdesetih je sledilo še nekaj filmov, v glavnem s tematiko katastrof. 1980 je posnel Gorjani, ki ga je napisal njegov sin in nastopil v grozljivki o mumijah, Prebujenje (1980). 1982 se je še drugič poskusil kot režiser v filmu Mother Lode, ki ga je prav tako napisal in produciral njegov sin Fraser Clarke Heston, film paje bil finančna polomija.
Tudi televizija in občasna gostovanja
Med 1985 in 1987 je nastopal v žajfnici The Colbys, igral pa je tudi v mnogih televizijskih filmih sina Fraserja. V devetdesetih je počasi izpregal iz filmskega dogajanja, zelo rad pa se je pojavil nepodpisan v različnih filmih kot so drugi del Waynovega sveta (1993), pa v Tombstoneu in Resničnih lažeh s Schwarzenegerjem. Vidimo ga lahko tudi v epizodi Prijateljev iz leta 2001), kjer je zaigral samega sebe.
»Povabilo za True Lies sem sprejel samo zato, ker sem lahko nerviral Arnolda Schwarzenegerja.«
Še vedno pa je bil Charlton Heston reden gost na odrskih deskah. Svojo podobo je posodil tudi v predelavi Planeta opic (2001) Tima Burtona, njegov zadnji film pa je bila vloga Josefa Mengeleja v Moj oče (2003). Njegov prepoznavni glas je služil za pripovedovalca v številnih filmih kot so Armageddon (1998) ali Disneyev Hrcules.
Politični aktivizem in preobrat
Hestonu politika ni bila tuja. Začel je kot liberalec in lobiral za demokratske predsedniške kandidate, pogosto se je pojavljal v kampanjah proti rasizmu in za človekove pravice. Heston je javno nasprotoval vietnamski vojni (čeprav se je mnogo let pozneje premislil), 1969 pa so ga Demokrati želeli celo za senatorskega kandidata, a se ni želel odpovedati igranju. V osemdesetih pa je počasi obrnil svoje politično prepričanje, javno je poudarjal, da je pravica nošenja orožja dana od boga in začel podpirati Republikance. Na vprašanje, zakaj se je spremenil, je nekoč odgovoril: »Nisem se spremenil jaz, pač pa so se Demokrati.«
Bil je odkrit podpornik Ronalda Reagana in pozneje obeh Bushov. NRA, nacionalna orožarska zveza, ga je imenovala za dosmrtnega častnega predsednika, na govorih pa se je pojavljal tudi s puško v rokah, dvignjeno nad glavo. V filmu Bowling for Columbine (2002) si ga je privoščil Michael More in tam je Heston izpadel kot hud konzervativec s precej absurdnimi izjavami.
Podpora orožju, vojnam in bolezen
2003 je, tako kot že 1991, podprl tudi invazijo na Irak, nasprotnike pa označil za »lažne patriote«, javno pa je kritiziral tudi jedrsko razoroževanje.
V devetdesetih mu je začelo pešati zdravje. Najprej so mu 1996 zamenjali kolk, dve leti pozneje je zbolel za rakom na prostati, 2000 pa se je zdravil zaradi alkoholizma. Poleti 2002 je Charlton Heston oznanil, da so mu odkrili Alzheimerjevo bolezen. Umrl je 5. aprila 2008, star 84 let, zaradi pljučnice, na svojem domu v Kaliforniji z ženo Lydijo ob njem. Poročena sta bila 64 let. Par je imel dva otroka, sina Fraserja in hčerko Holly Ann. Pogreba so se udeležili številni znani ljudje, Nancy Reagan, pa hollywoodske zvezde Arnold Schwarzeneger, ki je bil takrat tudi guverner Kalifornije, Olivia de Havilland, Keith Caraddine, Oliver Stone, Rob Reiner in številni drugi.
Heston, ki so ga večinoma klicali kar Chuck, je bil znan po tem, da je bil brez dlake na jeziku. Bil je visok kar 1,91 metra, v mladosti pa se je ukvarjal s tenisom, tekom in plavanjem. Njegova dva filma Deset zapovedi in Ben-Hur sta uvrščena na seznam najboljših 100 filmov.
