Nekdanji predsednik vlade Janez Janša je lani jeseni sedel na zatožno klop v zadevi Trenta. Specializirano državno tožilstvo mu očita, da je z nepremičninskimi posli na račun Imosa, danes propadlega gradbinca, pridobil 110.000 evrov premoženjske koristi. Več let je Janša s številnimi pravnimi manevri poskušal preprečiti začetek sojenja. Zdaj, ko se je to naposled začelo, želi njegov odvetnik Franci Matoz izločiti ključne dokaze.
Na okrožnem sodišču v Celju so za Necenzurirano.si potrdili, da so od enega izmed obtožencev prejeli zahtevo za izločitev dokazov. Po informacijah več virov jo je vložila obramba Janeza Janše, ki mu tožilstvo očita kaznivo dejanje pomoči pri zlorabi položaja. Dodatnih pojasnil o tem na sodišču ne dajejo. Poudarili so le, da »sodnik o zahtevani izločitvi pripravlja odločitev, ki jo bodo najprej vročili strankam. Na specializiranem državnem tožilstvu so nas za informacije o tem napotili na sodišče.
Uradno tako ni mogoče izvedeti, katere dokaze želi izločiti Janševa obramba. Toda po naših informacijah gre za dopolnitve, ki jih je tožilstvo že spomladi 2021 zahtevalo od policije, a jih takrat ni želela podpisati zdaj že nekdanja direktorica Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Petra Grah Lazar. Gre za različna gradiva, ki naj bi dokazovala, da je bila dražba nekdanjega Janševega zemljišča v Trenti leta 2016 v resnici prirejena. To bi porušilo tudi temelje njegove obrambe, ki želi sodišče prepričati, da prvak SDS zemljišča nikoli ni prodal dražje od tržne vrednosti.
Kaj je zadeva Trenta
Zadeva Trenta sega v marec 2005, ko je Janša prvič vodil vlado. Takrat je Imos Janši za 236.100 evrov prodal trisobno stanovanje na Komenskega ulici v Ljubljani. Denar za kupnino je Janša dobil od dveh virov. Imosu je prodal manjše stanovanje v Neubergerjevi ulici v Ljubljani, del denarja za kupnino je dobil s prodajo zemljišča v Trenti, ki ga je kupilo podjetje Eurogradnje, dva meseca pozneje pa je končalo v rokah Imosa.
Tožilstvo je jedro preiskave usmerilo v posle z zemljiščem v Trenti. Zanj je Janša prejel 131.200 evrov. To je po ugotovitvah izvedencev precej več od njegove tržne vrednosti. Geodetska uprava ga je ocenila na slabih 22.000 evrov. To je skoraj 110.000 evrov manj od zneska, ki ga je zanj prejel Janša. Gre namreč za 15.600 kvadratnih metrov veliko zemljišče na desnem bregu Soče, na katerem so ruševine kmetije iz 19. stoletja, dostop pa je mogoč le po majhni brvi čez reko. Ker je del Triglavskega narodnega parka, je na zemljišču dovoljena le nadomestna gradnja kmetije, nikakor pa ne gradnja novih apartmajskih ali drugih objektov.
Policija je ovadbo v zadevi Trenta vložila leta 2013. Leto dni pozneje je postal pravnomočen sklep o uvedbi sodne preiskave, ki je zaradi pridobivanja različnih izvedenskih mnenj, postavljenih je bilo kar deset sodnih izvedencev, trajala pet let. V jedru zadeve je bilo ves čas vprašanje, ali je Imos krepko preplačal Janševo zemljišče zato, da bi šel s tem na roke prvaku SDS. Sploh zato ker ga je Imos kupil prek obvoda, podjetja Eurogradnje, in ker pred stečajem nikoli ni zaprosil za spremembo namembnosti zemljišča.
Janši pri prodajah pomagali prijatelji
Tožilstvo je zato že med sodno preiskavo Janši, nekdanjemu direktorju Imosa Branku Kastelicu in nekdanjemu direktorju podjetja Eurogradnje Klemnu Gantarju očitalo, da so skupaj prikrili neposredno povezavo med Janševim nakupom Imosovega stanovanja in prodajo njegovega zemljišča Imosu po napihnjeni ceni, ki se je nato vštela v kupnino za bodoče Janševo stanovanje.
Zemljišče v Trenti je medtem že dvakrat zamenjalo lastnika. Leta 2016 ga je iz Imosove stečajne mase za 127.000 evrov kupil nepremičninski trgovec Damjan Podjed, dve leti pozneje pa za 13.000 evrov višjo ceno podjetnik Rok Rotovnik, ki se ukvarja z mrežnim marketingom. Toda pomembno vlogo pri obeh nakupih so imeli po naših podatkih ljudje blizu SDS. Za Janševo obrambo je namreč ključnega pomena, da se z zemljiščem trguje po cenah, podobni tisti, po kateri ga je sam prodal Imosu. Le tako lahko ovrže sume, da je s poslom pridobil korist.
Podjed je tako zemljišče kupil na dražbi, kjer mu je ceno pomagal dvigovati Gregor Jeza, nekdanji vidni član SDS, ki je po naših podatkih povezan z Janševim prijateljem Rokom Snežičem. Rotovnik je bil član nadzornega sveta slovaškega podjetja LTH, ki ga je pred tem vodil Jeza. Ob nakupu je dejal, da želi na zemljišču v Trenti postaviti »glamping« hiške. Za to bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ob veljavnem prostorskem načrtu ne more dobiti.
Matozovo zavlačevanje
Leta 2020, ko je Janša že tretjič postal predsednik vlade, se je sodna preiskava končala. Jeseni istega leta pa je tožilstvo proti njemu vložilo obtožnico. Toda do začetka sojenja sta nato minili še dve leti. V tem času ga je namreč Matoz na vsak način poskušal preprečiti. Takoj po vložitvi ugovora proti obtožnici je začel z zavlačevalnimi manevri.
Najprej je zahteval izločitev treh članov senata, ki bi morali odločiti o ugovoru. Enemu od njih, Davidu Špernjaku, je Matoz očital, da je magistriral pri vrhovnem sodniku Primožu Gorkiču, ki je javno kritiziral sodbo, s katero je ustavno sodišče razveljavilo obsodbo v zadevi Patria. To odločanje se je zavleklo, ker Janša ni dvigoval pošte s sodišča, zato je moralo sodišče za vročanje najeti detektiva.
Ko je okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za izločitev sodnika, se je Matoz odločil izpodbijati njegovo krajevno pristojnost. O njej bi moralo odločiti vrhovno sodišče, a ga je Matoz prehitel z novimi manevri.
Tako je zahteval izločitev ene od sodnic, nato pa še predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, ki bi moral o tem odločati. To zahtevo so vrhovni sodniki novembra 2021 zavrnili.
Na koncu so zahtevi za prenos krajevne pristojnosti z okrožnega sodišča v Ljubljani ugodili. Toda zadeve ni prevzelo sodišče v Novi Gorici, kot naj bi po naših informacijah želela Matoz in Janša, ampak je vrhovno sodišče za pristojno določilo celjsko sodišče.
Vse ugovore je sodišče lani spomladi tudi zavrnilo. Tik pred aprilskimi parlamentarnimi volitvami pa so poslanci takratne koalicije na seji odbora za pravosodje potrdili spremembe kazenskega zakonika, ki bi odprle pot predčasnemu zaključku praktično kazenskih pregonov proti osumljencem v zahtevnejših postopkih gospodarskega kriminala, torej tudi v zadevi Trenta. Zaradi poznejšega nasprotovanja dela koalicije je predlog sprememb končal v predalu.
