Ameriški psiholog Barry Schwartz v svoji knjigi Paradoks izbire govori o ideji zahodnega sveta, da več izbire pomeni tudi več svobode. Pravi, da je resnica prav nasprotna: preveč izbire nas pravzaprav omejuje. Prvič, ker je možnosti preveč, je preprosto pretežko izbrati. To nas lahko tako ohromi, da z odločitvijo odlašamo in na koncu ne izberemo ničesar. In drugič, ker nam, tudi če vendar vseeno nekaj izberemo, to ne prinese trajnega zadovoljstva – saj se ves čas sprašujemo, kaj smo zamudili, ker nismo izbrali česa drugega. Poleg tega ko nekaj izberemo in s tem nismo zadovoljni, za to ne moremo kriviti nikogar drugega kot sebe – saj smo vendar izbrali sami.
Kako se fenomen široke izbire kaže na romantičnem področju? Na prvi pogled se vsekakor zdi, da so številne možnosti, med katerimi lahko izberemo partnerja, za nas nekaj dobrega, ponujajo nam svobodo, da lahko res najdemo pravega. Da izberemo osebo, v katero vlagamo čas, pozornost, energijo, srce, morda bomo z njo delili celó življenje. Kako se odločiti, do kod in do kdaj vztrajati, preden izberemo nekoga drugega? Kaj če se zavežemo partnerju, se z njim poročimo, ustvarimo družino in življenje, potem pa srečamo nekoga, ki je mnogo boljši?
Današnji čas prinaša še tehnološke okoliščine, ki omogočajo, da nam je čedalje več vsega na voljo na čedalje več krajih v vse več trenutkih. Med partnerji danes izbiramo tudi v »spletnih trgovinah« oziroma na specializiranih portalih, kjer ponudbe nikoli ne zmanjka in je na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu. Kako se torej milenijci (generacija, rojena med letoma 1980 in 2001), ki so zdaj v starosti, ko sta iskanje partnerja in ustvarjanje družine zelo aktualna, spopadajo z izobiljem izbire? Pri tem so nam lahko v pomoč razmišljanja in nasveti psihologinje Morgan Cutlip.
1. IZKUŠNJE IZ OTROŠTVA
Na odnos milenijcev do resnih, trajnih zvez je dramatično vplivalo dejstvo, da so njihovi starši v velikem številu živeli v vidno nezadovoljujočih zakonih ali pa so se na neki točki ločili. Ljudi, ki med odraščanjem v družini izkušajo neprijetne odnose, v odraslosti pogosto še posebej žene ideja, da bodo sami ustvarili kakovostnejša razmerja. Prav to močno notranje navodilo, da mora biti njihovo partnerstvo idealno, jih hromi, da bi se odločili za konkreten odnos. Ves čas se namreč bojijo, da se bodo znašli v podobnem vzdušju, kot so ga bili vajeni doma, zato preizkušajo številne potencialne sopotnike. Ne morejo izbrati in vztrajati pri svoji izbiri, saj jih stalno preganja misel, da bi lahko izbrali bolje.
2. POMEMBEN NADZOR NAD ŽIVLJENJEM
Milenijci pol manj kot njihovi sovrstniki iz leta 1960 verjamejo v to, da sami usmerjajo in nadzorujejo življenje. V primerjavi s starejšo generacijo mnogo bolj razmišljajo na način, da se jim življenje pač dogaja. Podobno verjamejo o ljubezni – da se ta pač zgodi, ne da bi se bilo treba za to kaj posebej truditi. Če se ne zgodi, ni bila prava, iščimo dalje. Tako mišljenje nas odvezuje osebne odgovornosti za odnose in po svoje zmanjšuje občutek tveganja. Ker nismo zelo zavzeti, ne moremo veliko izgubiti. Žal pa tak pristop ne deluje povezovalno, zato v omenjeni generaciji raziskovalci opažajo rekordno visoko stopnjo osamljenosti.
Če želimo ustvariti dolgotrajno partnerstvo ali zakon, moramo namreč prevzeti nadzor nad svojimi odnosi in ozavestiti svojo namero. To pomeni, da v spoznavanje drugega vstopamo z namenom, da bi našli dobrega, zdravega partnerja, kar pa od nas zahteva proaktivnost in nenehno presojanje, ali se ob tej osebi dobro počutimo in ali smo z njo pripravljeni graditi trdne temelje nečesa trajnega.
3. JASNA PRIČAKOVANJA
Pomemben prvi korak pri kakršnem koli iskanju ali izbiri je, da vemo, kaj sploh želimo. Razmišljamo o tem, kaj pričakujemo od partnerja, kaj so minimalne zahteve, kaj so ideali in česa sploh nismo pripravljeni sprejeti. To nam pomaga pri presoji primernosti, še preden nas prevzamejo čustva, zaradi katerih sklepamo kompromise s svojimi vrednotami. Prav taki zaljubljeni kompromisi lahko namreč dolgoročno vodijo k temu, da se začnemo ozirati k drugim, na prvi pogled bolj ustreznim možnostim oziroma partnerjem.
Nič ni narobe, če svoja pričakovanja znižamo, spremenimo ali kako drugače preoblikujemo, kadar ob tem ostajamo iskreni do sebe. Z odraščanjem nas večina spozna, da resničen partner ne more doseči vseh naših idealov, vendar smo se nekaterim pripravljeni odreči zaradi drugih vrlin. Ob tem pa nenehno presojamo, ali je to za nas še dovolj ali pravzaprav po tihem ves čas upamo, da se bo partner spremenil in se bolj približal naši pravljični sliki. Obstaja velika možnost, da se ne bo. Če tega ne moremo sprejeti, ostajamo v odnosu nezadovoljni in razočarani, kar ni dobra popotnica za trajno zvezo.
4. RAZLOGI ZA KONEC
Težko bi se stoodstotno strinjali o tem, kateri razlogi za razhod so utemeljeni, kateri pa ne. Vsak od nas ima svojo tehtnico, ki mu pomaga pri odločitvi, ali naj ostane ali odide. Pomembno pa je, da smo pri umerjanju tehtnice spet zelo iskreni: gre za muhavost, izbirčnost, iskanje dlake v jajcu, zato da se mi ni treba zares odločiti za partnerstvo? Ali svoje romantične možnosti sabotiram s črnogledostjo, za katero se skriva strah pred izbiro?
V pomoč naštevamo nekaj najpogostejših razlogov, ki vodijo h koncu odnosa:
* Zlorabe različnih vrst. Naj gre za telesno nasilje, poniževanje, omejevanje svobode ali česar koli drugega, kar je za nas pomembno – ne glede na to, kako zelo si morda želimo ostati v odnosu, ne pozabimo, da je naša odgovornost poskrbeti zase.
* Neprilagodljivost. Če ste v zvezi z nekom, ki nikakor ni pripravljen na usklajevanje, mu ni mar za to, kako se počutite ob njegovem vedenju in vam ni pripravljen priti naproti pri temah, v katerih se razhajata, bo partnerstvo težko obojestransko zadovoljujoče. Nasprotja se morda res privlačijo, vendar se morajo kdaj pa kdaj tudi srečati, da ostanejo skupaj.
* Pomanjkanje kemije. V zvezi s tem obstajata vsaj dva vidika: prvi pravi, da je kemija nekaj čarobnega, kar se zgodi v prvem trenutku, drugi pa, da se kemija gradi in razvija. Ne glede na to, kateri vam je bližji, se strokovnjaki strinjajo, da naj bi bil trenutek resnice nekje po približno šestih mesecih zveze – če do takrat med partnerjema ni telesne privlačnosti, je skoraj zagotovo nikoli ne bo.
5. NE PRIMERJAJTE PARTNERJA Z DRUGIMI
Preprosto zato, ker v primerjanju zagotovo ne boste našli sreče. Živimo namreč v družbi filtrov – svoje življenje pogosto olepšamo, preden ga delimo s svetom. In prav tega se moramo še posebej dobro zavedati, kadar svojega partnerja primerjamo z OLEPŠANO RAZLIČICO drugih ljudi. Primerjava pogosto zaseje dvom o naših odločitvah, čeprav še bolj pogosto na napačnih predpostavkah.
IZBIRAM ZASE!
Pri kateri koli pomembnejši izbiri v našem življenju se je smiselno vprašati, iz česa izhajamo pri odločanju. Se odločam iz strahu? Iz ljubezni? Zaradi pričakovanj drugih do mene? Pomembno je, da se zavedamo, iz kakšnega notranjega stanja izhajamo, ko presojamo svoje možnosti. Kadar smo v stiku s seboj, s svojim svetom želja, zamisli, pričakovanj in čustev, se čutimo žive, odločne in celovite. Dovolimo si slediti tistemu, kar potrebujemo. Takrat sprejemamo pogumne odločitve zase, skladno s svojimi življenjskimi usmeritvami. Po drugi strani pa, kadar smo ločeni od sebe, kadar si ne dovolimo slišati svojega notranjega glasu, čutimo negotovost, dvom in zmedo. Kar izberemo v takem stanju, nam pogosto prinaša še več negotovosti, dvomov in zmede.
Tudi pri izbiri partnerja je pomembno zavedanje o tem, kakšna energija nas motivira.
Kadar izbiramo iz STRAHU, v partnerju iščemo nekaj, kar bo zapolnilo našo praznino.
Prevevajo nas take misli in občutja:
· Trpim zaradi razhoda z bivšim partnerjem.
· Osamljena sem.
· Hrepenim po tem, da bi bila ljubljena.
· Želim si biti opažena.
· Rada bi čutila, da sem nekaj posebnega.
Kadar izbiramo iz LJUBEZNI, izhajamo iz notranjega izobilja in zadovoljstva:
· Rada imam svoje življenje in veselim se, da ga bom z nekom delila.
· V sebi imam toliko ljubezni, da jo želim deliti s partnerjem.
· Spoštujem sebe in želim spoštovati svojega bližnjega.
· Verjamem, da si zaslužim ljubeče razmerje.
