Tako odraslim kot otrokom namreč omogočajo pobeg v domišljijski svet, v katerem pozabimo na težave in skrbi. Otrokom pa ponujajo še več, vplivajo na njihov duševni in moralni razvoj. Poglejmo, kako.
Nikoli ni prezgodaj
Marsikateri starši se sprašujejo, kdaj začeti otrokom pripovedovati pravljice. Strokovnjaki se strinjajo, da je dobro brati pravljice že otrokom v trebuhu. Res pa je, da ima to povsem drugačen namen od branja oziroma pripovedovanja malčkom in starejšim otrokom. Že otroci v maternici slišijo, zato tudi radi poslušajo ter zmorejo celo prepoznati materin, pozneje tudi očetov glas. Zato je pripovedovanje v tem obdobju namenjeno zgolj pomirjanju otročka in navajanju na materin (in očetov) glas. Novorojenčki uživajo ob poslušanju glasu staršev, zato je takrat zelo priporočljivo, da jim starši pripovedujejo pravljice, še raje pa imajo, če jim pojejo pesmice, ki jih bodo pomirile in zazibale v spanec. Kdaj je torej čas, da začnemo otroku prebirati ali pripovedovati pravljice? Nekje med drugim in tretjim letom, pravijo strokovnjaki. To pa je odvisno od otroka in njegove sposobnosti koncentracije oziroma pripravljenosti poslušati.
Otrok doživlja pravljico po »obrokih«
Otrok pravljico vedno doživlja v več korakih, ti pa so odvisni od njegovega čustvenega in umskega razvoja, ljudi, ki pravljico pripovedujejo, okolja, v katerem otrok posluša pravljico, ter ne nazadnje od vsebine in sporočila. Pri prvem poslušanju otrok še ugotavlja, ali ga pravljica zanima ali ne. V drugi fazi si začne ustvarjati predstave o pravljici: slike o krajih, kjer se pravljica dogaja, in slike o junakih, ki v njej nastopajo. In da si ustvari popolno sliko pravljice, mora poznati čim več dejstev. Ker mu pri drugem prebiranju oziroma pripovedovanju še ne uspe zajeti vseh podrobnosti, ki so pomembne za celotno sliko v njegovi glavi, želi pravljico slišati večkrat. Prav zato otroci kar naprej navijajo, naj jim preberemo oziroma povemo isto pravljico večkrat zapored. Ko je slika izrisana, je čas za tretjo fazo, v kateri se lahko otrok nemoteno prepusti pravljici in njenim junakom. To pomeni, da se popolnoma vživi v izbrani lik in skupaj z njim doživlja vse strahove, konflikte in stiske. To je zelo pomembna faza, saj se otrok ob vseh težavah, s katerimi se spopada junak, tudi sam uči soočati in premagovati strahove, konflikte in frustracije, ki ga čakajo v resničnem življenju.
Otrok naj sam doživi pravljico
Ko otroku preberete (ali poveste) pravljico, mu ne kažite slik v knjigi. Dovolite mu, da si sam ustvari pravljični svet, v katerega se bo lahko zatekel. Naj posluša vaš glas, barvo in intonacijo glasu, naj opazuje vaš obraz in mimiko, kretnje ter doživi vse, kar mu pravljica ponuja. Naj uživa v druženju z vami oziroma z nekom, ki ga ima rad – to je navsezadnje tudi bistvo. Po nekaj dneh ga vprašajte, ali vam lahko pove ali nariše isto pravljico. Morda boste presenečeni ob tem, kako jo je doživel in kako so junaki videti skozi njegove oči.
Česa se otrok nauči iz pravljic
Dobre pravljice bodo otroka naučile spoprijemanja s težavami, strahovi in frustracijami, slabe ga bodo naučile agresije, obtoževanja in neodgovornosti. Če je v pravljici preveč nasilja, če liki uporabljajo skrajne metode, da bi dosegli svoj namen, to zagotovo ni dobra pravljica. Ne pozabite, da odrasli razumemo pretiravanje v črno-belih pravljicah, kjer je dobro vedno nagrajeno z dobrim in slabo kaznovano s slabim, otroci pa ne. Ker do vstopa v šolo še ne ločijo med realnostjo in domišljijo, pa lahko to nanje vpliva slabo. Otrok se skozi dogajanje v pravljici uči iskati rešitve za različne težave, s katerimi se bo srečeval tudi v resničnem življenju, junaki pa mu pri tem pomagajo in mu zagotavljajo, da trud, pridnost, vztrajnost in ne nazadnje pogum vedno vodijo do želenega cilja.
Še pomemben nasvet
Če je vašega otroka strah oziroma se boji zlobnih likov, ki jih je spoznal v pravljicah, nikar ne ignorirajte njegovega strahu ali ga ne prepričujte, da njegov strah ne obstaja. Tako bo z leti zgolj začel dvomiti o svojem spoznavnem svetu in se bo razvil v nesamozavestno osebo, ki bo slepo sledila drugim. Namesto tega ga spodbudite, naj vam pokaže, kje je videl ali slišal kaj strašnega. Z otrokom se nato pogovorite in ga poskušajte razumeti. Poskušajte mu razložiti njegove strahove. Obenem pa strahovom ne namenjajte prevelike pozornosti, saj mu boste tako nehote dali občutek, da je njegov strah upravičen.
