V zadnjih 15 letih ugotavlja, da večina novih gibanj in idej propade zaradi zanemarjanja razlik med moškimi in ženskami. Ženske so problematične zaradi nevključevanja, moški pa zaradi egotripov. »Zato moram narediti nekaj samo za ženske. Že od srebreniških mater se zavedam nujnosti, da moramo biti ženske povezane, da lahko omejimo uničujoči vojni požar, da preprečimo, da bi nam pobijali sinove in posiljevali hčere.«
Prepričana je, da bi močna ženska organiziranost tudi v času epidemije situacijo vsaj malo drugače obrnila. »Ženske preprosto nismo bile neki politični faktor, zato se nas ni upoštevalo. Čas covida pa nam je obenem pokazal, kako zahtevno je materinstvo, kakšne odgovornosti so bile na plečih predvsem mladih zaposlenih mamic, ki so imele otroke v prvih razredih osnovne šole in so jih opismenjevale. Ob tem, da so opravljale še vse službene obveznosti od doma, se je mnogim preprosto mešalo. V Sloveniji je tudi precej običajno, da si sorojenci sledijo tesno drug za drugim, zato je vse še težje in so bile tiste z majhnimi otroki dva- ali trikratno obremenjene. Prav tako je bilo zdravstveno tveganje za njihove družine dodatno večje (otroci prinašajo domov različne viruse, op .a.).«
Kdo drži družbo pokonci?
Valerija Korošec opozarja, da smo se šele v teh časih zavedeli pomena ključnih delavcev – od zdravstva, sociale, šolstva, čistilnih servisov do prodajalk. To so poklici, kjer prevladujejo ženske. »Če bi bili pošteni, bi rekli, da nas je covidna kriza poskušala naučiti, kdo je tisti, ki drži družbo pokonci. Zakaj je potem ta ključni spol obravnavan manjvredno, sekundarno, kar se kaže v politični zastopanosti, delovnih mestih, odgovornosti na delovnih mestih in ne nazadnje v dohodkih? Nizke plače pa pomenijo poznejše nižje pokojnine. Čeprav smo že prej vedeli, da se materinjenje, to je najpomembnejše družbeno delo, ne šteje za delo, bi nam covid moral odpreti oči.«
Zakaj torej sindikat mater? »Če pogledamo podatke o ženskah, se vidi, da začnejo zaostajati v kariernih ambicijah in se jim poveča tveganje za revščino takoj, ko postanejo potencialne matere. Razen za študentsko populacijo – pri njih pa takoj po končanem študiju. Ko niso več v tem izobraževalno podaljšanem otroštvu, postanejo tipične ženske, za katere še vedno velja, da bodo prej ali slej zanosile in bodo za potencialne delodajalce postale riziko oziroma velik strošek. Prav tako se tveganje za revščino poveča mladim materam – zaradi večje odsotnosti zaradi skrbi za otroka in pogosto dodatno zaradi povezave s samohranilstvom, čedalje pogosteje pa tudi zaradi otrokovih hujših oziroma dolgotrajnejših zdravstvenih težav. Nekatere zaradi otroka žrtvujejo ne samo prvih nekaj let kariere, temveč celotno poklicno življenje.«
Rejnice so plačane, mame ne
Na pobudo Valerije Korošec se na družbenem omrežju že odzivajo mame in babice, s katerimi bo sestavila iniciativni odbor, Sindikat vojske, obrambe in zaščite (SVOZ) pa ji bo nudil oporo v institucionalnem smislu. Vabljene in dobrodošle so tudi potencialne in neuresničene mame. Babice pa še posebej, saj imajo več časa in energije kot njihove zaposlene hčerke – so tako rekoč nepogrešljive pri boju za boljšo prihodnost hčera in vnukinj.
Materinjenje bodo poskušale opredeliti skozi opis delovnih nalog v drugih poklicih. Materinstvo kot poklic? »Da. In njegovo vrednost bomo primerjali z drugimi poklici. Najprej s poklicem vojaka.« Zgledovali se bodo tudi po statusu rejnice. »Lahko vam povem, da imajo rejnice več pravic kot matere. Zakaj? Ker so plačane za skrbstveno delo.« Morda je tako, ker so matere tujim otrokom? »Ne, gre za to, da znamo v tej družbi ovrednotiti le tisto, kar se prodaja na trgu. Le v primeru, če je materinstvo (oziroma delo, podobno materinjenju) na trgu dela, se ga ovrednoti. Enako velja za delo z otroki v vrtcih in šolah. Če pa delo ni na trgu, ni nič vredno. In tukaj bo treba začeti javno razpravo,« meni dr. Valerija Korošec.
Ali so očetje in matere enaki?
Zgledovale se bodo tudi pri umetnikih, ki so se nedavno združili v sindikatu Zasuk. »Tudi umetniki so dojeti kot tisti, ki delajo iz navdiha in srčnosti, ob čemer se pozablja, da morajo tudi ti ljudje jesti in od nečesa živeti. Podobno je z vsemi drugimi poklici, za katere pravimo, da delujejo na etični pogon.«
Pogledale bodo, kako je delo matere podobno delu vojaka, kako delu zdravnice, medicinske sestre, negovalke. »Pogledali bomo, ali lahko materinjenje opredelimo kot poklic, ki mora biti primerno obravnavan in primerno ovrednoten. Včasih so se leta materinjenja upoštevala pri pokojninski dobi, medtem ko sedaj težimo k izenačevanju moških in žensk. Največji problem je, če se enake obravnava različno in če se različne obravnava enako. Minister Luka Mesec je pri zadnjih spremembah zakona pri starševskem dopustu izenačil matere in očete. Zdaj se pa vprašajte: ali so očetje in matere v resnici enaki?
Iz podatkov se lahko vidi, koliko več žensk se odloči ostati doma in skrbi za bolnega oziroma hendikepiranega otroka, koliko več žensk izgubi kariero ali pusti službo in ima nižje dohodke ter potem pokojnino ... Največkrat se starša skupaj odločita, da bo za invalidnega otroka skrbela mati. Ampak če se čez pet let ločita, ker so takšne situacije zelo zahtevne za partnersko življenje, pa se ta skupna odločitev, da bo ona ostala doma, on pa na trgu dela, spremeni v – kaj? Njemu ostanejo po ločitvi vsi plačani prispevki, vse plače, ona pa ostane še naprej doma z mizernimi prispevki, usojeno ji je, da bo živela v revščini in se v revščini tudi postarala. Ali je torej vloga očetov in mater res enaka? Jaz trdim, da ne.«
»Mnogo žensk namreč pri porodu doživi hude poškodbe. Še posebej tiste, ki večkrat rodijo (inkontinenca, dosmrtne bolečine, hemoroidi, posledice prerezanega presredka ...). Ne govorimo o tem, da imajo to vse ženske, ampak treba je ugotoviti, kolikšen delež njih. Stanje po porodu, ki je poslabšalo zdravje ženske, ima daljnosežen vpliv na kariero in dohodke. Ali res lahko govorimo o enakosti? Ne moremo. Vseh teh stvari slovenske ženske doslej niso problematizirale, ker so bile v svetovnem merilu še vedno na boljšem kot ženske v kakšni drugi državi.«
Ampak saj imamo najdaljšo porodniško v razvitem svetu, mar ne? »V Sloveniji enoletna skrb za otroka ni več pravica žensk. Po novem zakonu polovica starševskega dopusta zdaj pripada moškemu. Torej ima lahko mati celoten starševski dopust le ob soglasju moža. To ni več ženska pravica. Ocenjujem, da se mlada mamica (sveže zaljubljena in noseča) ne bo prepirala z očetom otroka – kako torej v taki situaciji zavarovati matere, da ne bodo zavoljo ohranjanja zakonskega miru prenašale marsičesa, kar jim ne ustreza?«
Pridni in delavni slovenski moški
Seveda se zelo podpira večje vključevanje očetov v skrb za otroke. Korošec pravi, da so moški v Sloveniji eni najbolj delavnih ljudi – po delu za družino in delu v službi. »Moški v Sloveniji so vedno veliko delali doma – dokler je ostala tradicionalna delitev dela, pri kateri je moški skrbel za delo na polju, za avtomobile in traktorje, pa še za živali in hišo. Ne pozabimo na tradicijo gradnje hiš v lastni režiji in z lastnimi rokami. V tej delitvi dela so ženskam običajno pripadali gospodinjstvo in otroci. Večina zakoncev je bila s tem zadovoljna. Oba sta delala od jutra do večera (če je jokal otrok, je ženska delala tudi ponoči), zdaj pa se je to spremenilo: ženskam sta še vedno ostala gospodinjenje in skrb za otroke, moški pa imajo čedalje manj moških opravil. V času poindustrijske družbe, ko pravimo, da je smiselnega plačanega dela čedalje manj, ljudje pa iščejo smisel, opažamo, da se moškim zdi zelo smiselno skrbeti za otroke. Ampak ali nismo zdaj že na točki, ko moški že tako iščejo smisel, da jemljejo ženskam tisto delo, za katero pa biološko niso pripravljeni? Ali je smiselno, da ženska hodi v službo, doma pa je šestmesečni dojenček, za katerega si mati izbrizgava mleko ali pa ji ga oče vozi na delo, da ga lahko med pavzo podoji?«
Že dolgo vemo, da dojenje ni samo in zgolj prehranjevanje, gre za mnogo več. »Tu gre tudi za navezovanje na primarni objekt. In zakaj ne more biti mati primarni objekt? Ker imamo ideološko zapovedano, da je moški enak ženski? Tudi zato je treba ustanoviti sindikat mater: ponovno je treba ovrednotiti biološke razlike med očetom in materjo. Oziroma v javni razpravi potegniti mejo med biološkim in družbenim, ne pa vse obravnavati kot eno in isto.«
Sem mati ali oseba, ki rodi?
Da bomo lahko še vedno rekle, da rojevamo ženske, ne pa, kot je bilo pred kratkim zapisno, »oseba, ki rodi«? »Tako poimenovanje je nesramno do žensk. Zdaj se dogaja že podtalni ideološki napad na ženske – s tem, da se jim jemlje biološko danost, ki jo prinašajo na svet.«
Tako kot so v preteklosti ženske potrebovale svojo sobo, kot je to zapisala Virginia Woolf, naše matere pa so nam zabičale, da potrebujemo svoj denar, tako zdaj potrebujemo svojo organizacijo, je prepričana dr. Korošec. Lahko takšna organizacija, ki bo sčasoma dosegla vrednotenje materinstva in pravice za matere, povzroči rahel pospešek k večji rodnosti, česar bi si nekateri zelo želeli? »Jaz gotovo nisem med njimi. Že nekaj let sem članica skupnosti 'population matters', kjer opozarjamo na to, da je omejevanje čezmerne rodnosti nujen del reševanja ekološke problematike.«
Če se torej pošalimo, so Slovenke zelo ekološko naravnane? »Ne, nismo. Mi po drugi strani ne upoštevamo dejstva, da za reprodukcijo potrebuješ 2,1 otroka na žensko. To bi moral biti naš cilj – tako ohranjaš, kar imaš, in nisi pohlepen za (pre)več. Treba je upoštevati, da so se natalitetne politike običajno izkazale kot uspešne kratkoročno ali pa celo kot dvorezen meč. Odločitev za otroka je namreč ena najpomembnejših odločitev, ki jih človek sprejme v življenju. Pri tem pomisli na vse, kar ga obdaja in določa njegovo situacijo: od stanovanjske in premoženjske problematike, zaposlitvenega statusa do odnosov v družini in družbi. In neke delne politike vsega tega ne morejo nasloviti. Dejstvo pa je, da v družbi, ki ima urejene odnose, kjer znajo poskrbeti za ranljive skupine (ni bolj ranljive skupine v družbi, kot je mati z majhnim otrokom) – se ljudje lažje odločajo za več otrok. Zato je seveda upravičeno pričakovati, da bi se matere in očetje raje odločali za starševstvo v boljših razmerah. V času ekološke krize, ko nam grozijo z atomsko bombo, se lahko samo biološkemu dejstvu, torej nagonu v ljudeh, zahvalimo, da se še odločajo za otroke.«
Zbudite in združite se!
Pri ustanavljanju sindikata bodo uporabili vse znanje, ki so ga doslej razvili na področju problematike žensk, materinstva in deprivilegiranih poklicnih skupin. »Naša ideja je vzbrstela na križišču res močnih družbenih gibanj: ponovno prebujenje in zagon sindikalnih gibanj pri nas in po svetu, gibanja #jaztudi, deklina zgodba (omejevanje splava), iranska situacija, pri nas problematika femicida, nasilja. Točno tu smo, v tako ekstremni situaciji, ko so ljudje spoznali, da se iz slabe situacije ne bo mogoče izviti drugače kot s povezovanjem in organiziranjem. In kot že prej omenjeno: matere se bodo morale zbuditi in združiti zato, da bodo preprečile pobijanje svojih otrok.«
Otrok je delo, mar ne?
Ko govorimo o materinjenju, je otrok vendarle produkt dela. »Kako bi se moški počutili, da bi jim vse, kar so naredili v življenju, zbrisali v pol ure? Na primer vse pokojninske prispevke. Ko ženski ubijejo otroka, je, kot da ti izbrišejo 20 let življenja! Lahko, da je pri očetih enako, ampak pri ženskah še toliko bolj. Vsaj pri naših babicah je bilo tako, pa jih kljub temu nihče ni upošteval, njihovo vloženo delo je izginilo, ko je nekdo pritisnil na petelina. Preprosto se moramo ženske boriti, da naše delo ne bo kanonfuter. Tudi o športnih trenerjih bi na tem mestu veljalo kaj povedati – pošlješ zdravega otroka na treninge, marsikdaj pa se zgodi pohabljenje – koliko športnih invalidov imamo samo med otroki! Ko damo nekomu lepo stavbo v najem, znamo takoj povedati, kaj smemo in česa ne. Ko damo človeka v »uporabo« (npr. delodajalcu ali trenerju), pa smo izredno slabi pri zaščiti njegovega telesnega in duševnega zdravja.«
