Ampak ta sreča je dosegljiva vsem. Vsem, ki si upajo za ljubezen žrtvovati praktično vse ter s partnerjem stkejo vez, ki jo utrjujeta obojestransko spoštovanje in trud. Nataši namreč ni bilo nič podarjeno, vse si je izborila. A se je kljub temu vedno smejala in uživala, saj je znala poiskati radosti, pa čeprav še tako majhne. Obiskali smo jo zaradi njenega okroglega jubileja.
Pred dnevi ste dopolnili 60 let. In to razglasili celo na družbenem mediju!
Nikoli nisem skrivala let. Najbolj zabavno je bilo, ko smo delali televizijske oddaje in so ljudje težko verjeli, da je Ana najina hči. Včasih so naju imeli za sestri in sva se ob tem obe zabavali, Dino se je pa ponosno smejal. Z možem rada obujava spomine na vse, kar sva doživela v 45 skupnih letih. Večkrat vzameva v roke moj dnevnik, ki sem ga pisala, ko sem ga še osvajala, in podoživljava tisto obdobje. Lepo nam je bilo, ko smo se na loškem igrišču srečevali mladi rokometaši in rokometašice in so padale ljubezenske iskrice. Meni je bil svetlolasec, ki je prišel iz Selške doline v Škofjo Loko igrat rokomet, takoj všeč. Dino pa je potreboval kar nekaj časa, da je priznal, da sem tudi jaz njemu. Bila sem v 8. razredu in za valeto sem povabila vse rokometaše na sadno kupo – samo zaradi nega! Prišli so vsi, le Dino ne! Seveda sem ga pozneje vprašala, ali bi hodil z mano, saj se je že na daleč videlo, da sem mu všeč. In veste, kaj je rekel? Da bo še malo razmisli! Čakala sem en teden, da so rokometaši prišli s priprav, bil je 4. julij, pa sem potem le dobila prvi poljub. Bila sva tako zaljubljena, da sva hodila po ‘luftu’. V 4. letniku gimnazije sem zanosila in kljub mladosti in temu, da je bil Dino takrat pri vojakih v Kranju, sva se najine male pikice zelo razveselila.
Kako sta zmogla skrbeti zase, za družino?
Danes nama to ni jasno! Bila sva mlada, prebijala sva se samo z Dinovo mizerno plačo, po blokih sva pometala stopnice, da sva dobila nekaj dinarčkov za zraven, pa tako ali tako je šlo vse za Ano ... A nam je bilo zelo lepo, ves čas smo bili skupaj in najina Ana je imela res čudovito in ljubeče otroštvo. Ker sem morala kmalu nazaj v šolo, je Dino zamenjal službo in delal ponoči, da jo je čez dan čuval. Po treh letih sem doštudirala in postala učiteljica in počasi sva iz sobice prišla v garsonjero, pa v malo stanovanje in čez deset let, ko sva dovolj prihranila, začela zidati hišico na Katarini nad Ljubljano. Osem let smo zidali, pravzaprav je bilo veliko garanja in odrekanja. Ob delu je potem študiral tudi Dino. Potem je bil računovodja na šoli, kjer sem učila 3. razred.
Čeprav ste se dobro razumeli z otroki in starši, v šoli nista ostala.
Na radiu Kranj sem vodila tudi zahtevne kvize, kmalu pa so me poklicali na avdicijo na TVS, tam sem bila nekaj časa voditeljica zelo popularne oddaje 3x3. Kasneje sem dobila vabilo na TV3 in začela voditi oddajo Štiri tačke. Kmalu sem prevzela tudi trženje in vse, kar je šlo zraven, zato sem hitro prosila Dina, naj naredi tečaj za snemalca in mi pomaga. Kmalu se nama je pridružila tudi takrat 15-letna Ana in postali smo super ekipa. V naslednjih letih smo nanizali kar nekaj uspešnih oddaj, tudi Avanturo s Taijijem.
Sicer pa sva vse življenje pridno delala in sva ponosna na Ano, ki je čudovito dekle ter danes predava in vodi delavnice za mlade starše. Je magistra sociologije z mnogimi dodatnimi znanji.
Bi v življenju kaj spremenili?
Ah, človek naredi veliko neumnosti, tudi jaz sem jih. K sreči nič usodnih. Ampak vsaka napaka in neprava odločitev v življenju nas nekaj nauči ter nas še bolj utrdi in poveže.
Kako se počutite danes v primerjavi s prejšnjimi desetletji?
Moram reči, da mi je zdaj najlepše. Res. Pred osmimi leti sva se preselila v hišo z velikim vrtom v lepem delu Škofje Loke, za katero sva delala vse življenje. Daleč najlepše nama je doma, na vrtu, sploh kadar prideta še vnuka David in Dan. Odplačala sva vse kredite za hišo in poskrbela za lepo starost. Ne potrebujeva dragih oblačil, Maldivov in jahte, da nama je lepo. Obožujeva dolge jutranje sprehode in hribe, še vedno nama zmanjkuje časa za branje knjig, ki čakajo na polički.
Mnoge vaše vrstnice, pa tudi mlajše ženske, si na vse načine trudijo zgladiti gube, vam pa očitno za to ni mar.
Seveda gube kažejo leta, ampak saj jih imam. Pred kamero jih malo skrijem s pudrom, enako kadar se fotografiramo. V resnici imam dobre gene – moja mama ima 82 let, pa praktično nima gub. Da bi se zatekla k botoksu, mi ne pride na misel, čeprav nimam nič proti ženskam, ki to delajo. Žalosti pa me, da si ga vbrizgavajo mlada dekleta, da ne govorim o prsih, ki si jih povečujejo deklice pri 18 letih ... Ampak moj učitelj Zdenko Domančič pravi: ne sodi! Naj se torej odloči vsak zase.
Rekla bi, da se počutite tako dobro v svoji koži tudi zaradi Dina, ki vas, kot je videti, (še vedno) obožuje?
Večkrat povem, da imam najboljšega moža na svetu! Midva že več kot 30 let tudi delava skupaj, torej sva skupaj od jutra do večera in še ponoči. Ko se zvečer skupaj uleževa v kad, si imava toliko za povedati, kot da se ne bi videla en mesec! Dino je umirjen, delaven, srčen. Nikoli ne reče, da česa ne zmore, vedno je pripravljen pomagati, in vse to z dobro voljo. Res mi je v veliko oporo. Ko sem pred leti, ko nam je umrla prva bernka Tisa, zaradi žalosti zbolela, je šel na izobraževanje k Zdenku Domančiću in diplomiral za bioterapevta, da mi je pomagal. Res se imava še vedno rada, še vedno letajo metuljčki. Ko si starejši, se bolj zavedaš, kaj je res pomembno in za kaj se je vredno potruditi. Midva si bova stala ob strani vedno, o tem sva prepričana. In včasih v šali rečeva, da sva se že rezervirala tudi za naslednje življenje. Rečeva v šali, misliva pa zares.
Kdaj pa je bila vajina ljubezen najbolj na preizkušnji?
Res sva že dolgo skupaj, saj se komaj še spominjava življenja, ko sva bila še sama. Ne bi rekla, da je bila ljubezen na preizkušnji, a je bilo obdobje, ko sva bila res utrujena od vsega – oba mlada, malo čez dvajset let, in s tako veliko odgovornosti ... Oba sva pustila rokomet in se posvetila samo preživetju najine družinice. Na trenutke sva bila utrujena od vsega in se tudi kdaj sporekla. Ampak ne za dolgo. Sicer se je pa z Dinom težko spreti. Če kdaj kaj težim, zna to tako lepo umiriti ali s šalo obrne vse skupaj na smeh. Ampak kakšen prepir mora biti! Da je bolj pestro in da jaz, levinja, pokažem svoj temperamentni značaj.
Kakšen je torej recept za večno zaljubljenost in dolgo ljubezen?
Ne vem, ali obstaja recept. Drug drugega spoštujeva in ceniva. Veliko se smejiva in skrbiva za drobna presenečenja, ki jih pripravljava drug drugemu. Mogoče naju je tako močno povezalo življenje samo, saj sva se morala za vse sama potruditi. Starši nama niso mogli veliko pomagati, morala sva se znajti sama. Mogoče sva imela nekajkrat tudi srečo, da se je v poslu obrnilo nama v prid. No, bili pa smo tudi pridni, saj smo hišico na Katarini zgradili sami trije, s pomočjo enega zidarja ... Znala sva živeti skromno, pa sva vseeno našla veliko lepega v naravi, v naši hiški, s kužki, ki so bili vedno velik del našega življenja. Veselijo naju iste stvari – skupaj vsako jutro sočiva kumare in zeleno, skupaj kuhava, urejava vrt, vlagava zelenjavo, hodiva na sprehod, gledava filme, šport ... Razumeva se že brez besed in velikokrat se zgodi, da rečeva hkrati isto. Redko se zgodi, da gre kdo kam sam, če pa gre, si ves čas pošiljava sporočila ter se ob tem hecava in zabavava. Res se veliko smejiva, imava svoje »fore« in se res nasmejiva do solz.
Ljubezni pri vaši hiši ne manjka tudi sicer, tudi ljubezni do psov!
Že najina Ana je rasla skupaj z mačjimi in pasjimi tačkami. Potem je bila del družine prva bernka Tisa, nato Bajka in zdaj Hana. Brez zveste bernske bučke pri nas ne gre. Sobivanje s kužki lepša naše življenje vsak dan posebej. Dino pa ima sploh poseben čut za živali. Ko je delal bioterapije, je velikokrat pomagal tudi kužkom in mucam, celo dihurčka so prinesli, in čeprav so veterinarji rekli, da sta mu ostala še dva dni življenja, je dihurček po Dinovih terapijah živel še več kot pol leta. Vrsto let s prijatelji vsako leto zberemo veliko kakovostne hrane in jo darujemo zavetiščem za zapuščene živali, na to sva ponosna.
Letos ste se od ene psičke poslovili in dobili drugo, kajne?
To je edina negativna stvar, ki jo v naše življenje prinašajo kužki ... Čeprav misliš, da si pripravljen, nisi nikoli. Ko nam je umrla Tisa, smo vsi jokali in žalovali. Stara je bila deset let in en teden. Njena vnukinja Bajka je odšla že pri šestih letih zaradi raka, ki ga je imela v genih. Obe sta na neki način še z nami, v naših mislih in v žarici. Tako smo se odločili, in ko pride žarica nazaj domov, ti je nekako lažje. Letos smo se morali posloviti od jorkširske terierke Zoye, ki je bila del družine več kot 17 let. Zadnje leto in pol jo je mučila demenca. Pomagala sva ji, dokler je kazala voljo do življenja. Čeprav ni več videla in slišala, pa tudi lulanja in kakanja ni več mogla nadzorovati, je še vedno rada živela. Zato sva ji stala ob strani in ji pomagala do zadnjega. Ko pa so njene očke pokazale, da je utrujena in nima več prave volje, sva ji pustila oditi. Veterinar, naš prijatelj Staš, ji je dal pomirjevalo in tako je zaspančkala v najinem naročju, v naši dnevni sobi ... Bila sva trdno prepričana, da bo nekaj let z nama samo Hana, pa se je en mesec po Zoyini smrti pokazala svetla pikica. Na Facebooku sem izvedela, da je prav tisti dan na voljo psička, ki je bila več kot eno leto rezervirana. In ko mi je vzrediteljica poslala slikico, sem se zjokala od močnih čustev, povezanih z Zoyo. Takoj sva šla malo pikico pogledat in se tisti trenutek zavedela, da bo majčkena Loti Love naša. Verjameva, da nama jo pošilja Zoya, in svet je postal takoj lepši … Tudi Hana jo je sprejela z vso naklonjenostjo in že prvi trenutek sta postali neločljivi. Skupaj dremata, jesta in se igrata. To so prizori, ki napolnijo dušo z najlepšo energijo.
Ko berem o porastu osamljenosti, depresije …, si pogosto mislim, da bi bilo vse bolje, če bi več ljudi imelo domačega ljubljenčka.
Absolutno. To kažejo številne raziskave. Sploh starejši ljudje, ki imajo doma mucka ali kužka, se ne počutijo tako sami. Vedo, da se morajo potruditi za svojo živalco, in jih to drži pokonci. Mi smo za oddajo Štiri tačke nekajkrat snemali v domovih za ostarele, ko so jih obiskali kužki iz društva Tačke pomagačke. Oskrbovanci so se tako veselili tega dogodka, da so ga komaj dočakali. Bili so navdušeni kot majhni otroci!
Vaši psički se tudi z vnukoma dobro razumeta, kajne?
Seveda. Naša dva fantka sta bila v stiku s kužki že kmalu, ko ju je Ana prinesla iz porodnišnice. Seveda smo vedeli, kako je treba kužke pripraviti na novega člana družine, in nikoli ni bilo problemov. Gledati sožitje otrok in živali je nekaj najlepšega. Kako drugače so se vse naše psičke vedno obnašale do Davida in Dana. Bile so še nežnejše in so pazile, kako vzamejo iz malih rokic priboljške, kako se uležejo k njima. Hana je sploh nežno bitje kljub 45 kilogramom. Vedno se uleže na hrbet, da jo lahko božata. Tudi kadar vnuka prespita pri naju, se vseh osem tačk spravi k njima in skupaj spijo. Tudi Ana nama reče, da je hvaležna, da sva ji omogočila, da je lahko odraščala s psičko Yuki in muco Čenčko.
Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi omenili, da že kar čakate na upokojitev. Pa ne zato, ker bi želeli poležavati, ampak da se boste še bolj posvetili svojim ljubeznim: vnukom, psom, vrtu, kuhariji …
Čez eno leto bom izpolnila vse pogoje za upokojitev. Veliko sem naredila v življenju, na bolniški nisem bila nikoli. Vedno sem imela poleg službe dodatne zaposlitve, zdaj pa sem odločena, da bom šla v pokoj prvi dan, ko bo možno. Seveda bova z Dinom še aktivna, samo manj. Najino veliko veselje in strast je ekološko vrtnarjenje. Vrt imava, že odkar sva skupaj. Najprej sva imela nekaj gredic v najemu, zdaj pa imava res velik vrt, pa še rastlinjak in visoke grede, pa veliko loncev, v katerih gojiva zelenjavo. Imava tudi zeliščni vrt in kar nekaj domačega sadja. Delo na vrtu je poseben užitek in ni lepšega, kot vsako jutro narediti obhod po vrtu in videti, koliko je ponoči zraslo. Seveda je veliko dela, ampak domača ekološka zelenjava in sadje odtehtata vse. Pri nas se zato veliko kuha in vlaga. Tako lepo je sredi zime odpreti kozarček, kjer v olju in soli čakajo domača zelišča. Ali pa zelenjavne omake in sataraš ali bučkine omake. Pridelava tudi svoj krompir, pa sladki krompir. Izkopavanje sladkega krompirja je poseben dogodek, saj David in Dan kar tekmujeta, kateri bo v visoki gredi našel večjega. Lani smo iz samo treh sadik pridelali več kot 40 kg krompirja! Ker na svojem FB-profilu večkrat objavim kakšen nasvet z najinega vrta, vidim, da zanimanje za vrtičkarstvo narašča, kar me veseli. Vedno več mladih se tudi zanima za kuhanje, saj spremljajo moje kuharske recepte, ki jih objavljam na FB in naši spletni strani https://zazdravje.tv/natasa-kuha/.
Delo na vrtu in brkljanje po zemlji pa dokazano vplivata na dobro počutje in zdravje. V času, v katerem živimo, ima vsaka doma pridelana zelenjava neprecenljivo vrednost.
